Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je odločilo, da morajo azilni postopki, da bi bili v skladu s 13. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), imeti suspenzivni učinek, da morajo situacije prosilcev za azil biti obravnavne nujno individualno, hkrati pa se mora presoditi situacija v državi deportacije, zato da prosilci ne bi bili podvrženi morebitnemu mučenju.
Pritožniki so na poljsko-ukrajinski meji zaprosili za mednarodno zaščito, saj so se bali političnega pregona v Tadžikistanu. Med letoma 2016 in 2017 so za zaščito zaprosili večkrat, njihove prošnje pa so bile vedno zavrnjene. Pritožniki so februarja 2017 znova prišli na mejo, pri tem pa jih je spremljal odvetnik iz fundacije Helsinki foundation for human rights. Ta je vodji mejne kontrole napisal pismo, v katerem je zatrjeval, da so se pritožniki bali političnega pregona, saj so bili aktivni člani stranke Islamic Revival Party of Tajikistan, katere delovanje je bilo leta 2015 prepovedano. Mnogi njihovi znanci so namreč že bili preganjani, samovoljno zaprti, mučeni ter v določenih primerih ubiti. Med drugim je navedel, da ima eden izmed pritožnikov na Poljskem družino (ženo in dva otroka), ki jima je bila zaščita že dodeljena. Zahteval je tudi, da bi bil prisoten na intervjujih dveh izmed štirih pritožnikov, kar pa mu ni bilo omogočeno.
Kljub navedbam tako odvetnika kot pritožnikov je mejna kontrola pripravila uradni zapisnik z navedbami, da pritožniki na Poljsko migrirajo zaradi osebnih in ekonomskih razlogov.
Pritožniki so vložili pritožbo vodji mejne kontrole, v kateri so navajali, da bi njihovo prebivanje v Ukrajini lahko vodilo do mučenja in zapora, saj se Ukrajina s Tadžikistanom pogaja o vrnitvi beguncev. Vodja mejne kontrole pritožbe ni sprejel in je podprl prvotno odločitev.
Vsi pritožniki so vložili pritožbo na regionalno upravno sodišče, ki je v primerih treh ugotovilo, da bi izvedeni intervju na meji moral biti dokumentiran podrobneje in podpisan tako s strani uradnikov kot tudi pritožnikov, kar se v njihovem primeru ni zgodilo. V primeru zadnjega pritožnika, ki ima na Poljskem že družino, so ugotovili, da bi morala biti izvedena dodatna poizvedovanja glede njegovega namena za življenje na Poljskem.
Četrti pritožnik je vložil pritožbo na vrhovno upravno sodišče, ki je odločilo v njegov prid z razlogovanjem, da uradni zapiski o intervjuju niso zadostni dokaz o njegovem interesu za pridobitev mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče je hkrati potrdilo, da imajo prosilci pravico, da je na intervjujih prisoten predstavnik, če je bil ta določen in prisoten pri prečkanju meje.
Pritožniki so pred ESČP zatrjevali kršitev 3. člena EKČP, 4. člena Protokola št. 4. in 13. člena EKČP v povezavi s 3. členom konvencije in 4. členom Protokola št. 4.
Sodišče se je najprej lotilo presoje 3. člena EKČP, to je prepovedi mučenja. Pritožniki so navajali, da so eksplicitno izrazili prošnjo za mednarodno zaščito, česar pa ni vseboval noben izmed uradnih zapisnikov, pripravljenih na mejnem prehodu. V Ukrajini namreč ni bil vzpostavljen primeren sistem azilnega prava in so bili zato izpostavljeni tveganju deportacije v Tadžikistan, s čimer pa bi bilo kršeno načelo non-refoulement, posebno chain refoulement.
Vlada je nasprotno zatrjevala, da so bili vsi pritožniki, ki niso imeli primernih dokumentov, preusmerjeni v drugo linijo mejne kontrole, kjer so bili izvedeni podrobni intervjuji. Tam naj ne bi izrazili želje po mednarodni zaščiti niti niso pojasnili, zakaj bi bili v Ukrajini podvrženi mučenju.
Temeljna načela glede non-refoulement je ESČP poudarilo v zadevi M. K. in ostali proti Poljski. Sodišče je ugotovilo, da če organi odločijo, da bodo prosilce za azil odstranili v tretjo državo, je dolžnost države, da jih ne deportira, če bi lahko bili posredno ali neposredno izpostavljeni ravnanju v nasprotju s 3. členom konvencije. Hkrati mora ugotoviti, ali je v tretji državi omogočen ustrezen postopek za pridobitev mednarodne zaščite. Če tak sistem ni vzpostavljen, 3. člen implicira, da je dolžnost države, da prosilca ne vrne v to državo. Kot v tej zadevi, čeprav je pritožnik vrnjen v državo, ki je podpisnica konvencije, to oblasti ne razreši obveznosti, da mora opraviti temeljit pregled pritožnikove situacije in tega, ali bi njegove pravice lahko bile kršene.
Sodišče je menilo, da bi morali poljski organi za izpolnitev svojih postopkovnih obveznosti iz 3. člena EKČP bodisi dovoliti pritožnikom, da ostanejo na poljskem ozemlju do obravnave prošnje za azil, bodisi bi morali pred vrnitvijo v Ukrajino preveriti, ali je ta varna za pritožnike ter ali bodo tam imeli dostop do ustreznega azilnega postopka.
Čeprav je s končno odločitvijo nacionalno sodišče popravilo napako svojih oblasti, prvostopenjsko odločanje še vedno ni imelo avtomatskega suspenzivnega učinka na postopke. Pritožniki so do konca prvostopenjskega sodnega postopka morali ostati v Ukrajini, ne da bi Poljska preverila, ali je država zanje varna ali bodo izpostavljeni tveganju verižne vrnitve in ravnanju, prepovedanemu s 3. členom EKČP. Zato je sodišče odločilo, da je prišlo do kršitve procesne določbe 3. člena EKČP.
Sodišče je nato presojalo 4. člen Protokola št. 4, ki prepoveduje kolektivni izgon beguncev. Pritožniki so zatrjevali, da so vse njihove prošnje za mednarodno zaščito bile neupoštevane. Čeprav so bili izvedeni individualni intervjuji, nobena izmed izdanih odločb, s katerimi jim je bil vstop v državo onemogočen, ni primerno izražala razlogov, ki so jih navajali. Poudarili so tudi, da imajo prosilci na vzhodni meji bistveno slabše možnosti za pridobitev zaščite v primerjavi z drugimi.
Država je poudarila, da je bila vsakemu pritožniku izdana individualna odločba, ki je sicer temeljila na standardiziranem obrazcu, še vedno pa je podrobno odsevala situacijo vsakega prosilca.
Glede kolektivnega izgona je sodišče ugotovilo, da so bile njihove navedbe neupoštevane, odločbe pa zato niso pravilno izražale njihovih situacij. Odločbe, s katerimi je bil pritožnikom zavrnjen vstop na Poljsko, niso bile sprejete ob ustreznem upoštevanju individualnega položaja in so bile del širše politike zavračanja prošenj za mednarodno zaščito osebam, ki so se zglasile na poljsko-ukrajinski meji. Te odločitve naj bi pomenile kolektivni izgon tujcev po 4. členu Protokola št. 4, zato je sodišče ugotovilo kršitev.
Glede 13. člena v povezavi s 3. členom konvencije in 4. členom Protokola št. 4 so pritožniki navajali, da pritožba na upravno sodišče ni imela avtomatskega suspenzivnega učinka, zato je bila kršena njihova pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Država je zatrjevala, da so imeli pritožniki še vedno na voljo pritožbo pred vodjo mejne kontrole, hkrati pa da pravo EU ne zahteva, da bi pritožbe morale imeti suspenzivni učinek. Poleg tega, če sodba ne bi imela suspenzivnega učinka, bi prosilci v državi ostali brez kakršnekoli pravne podlage.
Sodišče je že ugotovilo, da je vrnitev pritožnikov v Ukrajino pomenila kršitev 3. člena EKČP v njegovem procesnem delu in kršitev 4. člena Protokola št. 4, zato se že ugotovljene kršitve lahko uporabljajo za presojo kršitve 13. člena. ESČP je potrdilo, da s tem, ko pritožba ni imela suspenzivnega učinka, upravna sodišča niso omogočila učinkovitega pravnega sredstva, zato je prišlo do kršitve 13. člena v zvezi s 3. členom konvencije in 4. členom Protokola št. 4.
Pripravila: Jona Šmalc Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
