Merila vzročnosti pri poskusu nadomešča skrbna presoja nastanka »zadostne nevarnosti«

Vrhovno sodišče je uvodoma pojasnilo, da je bil obsojenec obsojen za poskusa kaznivih dejanj umora po 1. točki 116. člena > Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1. Bistvo očitka je v tem, da je svoji nekdanji partnerki B. B. in njuni hčeri C. C. poskusil vzeti življenje na zahrbten način s tem, da jima je ponudil krofa, ki ju je sam pripravil in v katera je podtaknil lorazepam, ki močno vpliva na psihofizične sposobnosti, vedoč, da bi B. B. hčer nato odpeljala domov z osebnim avtomobilom in tako zaradi manjše sposobnosti za varno vožnjo povzročila prometno nesrečo, zaradi katere bi obe umrli. Obe sta krofe pojedli in s tem zaužili toksične odmerke lorazepama ter se s kraja z osebnim vozilom tudi odpeljali. Ker je B. B. še pravočasno poiskala zdravniško pomoč in ker pri vožnji z avtomobilom ni prišlo do prometne nesreče, je dejanje proti njegovi volji tako ostalo pri poskusu.

Višje sodišče v Celju je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče je na stališče vložnika glede opisanih kaznivih dejanj, da opisano ravnanje ne izpolnjuje biti dveh poskusov umora, ker v obsojenčevem delovanju ne prepoznava ravnanja, ki bi bilo navzven razpoznavno in v katerem bi bilo mogoče prepoznati začetek izvrševanja kaznivega dejanja umora, uvodoma odgovorilo, da so ugotovitve o tem, kakšna je bila vsebina obsojenčeve zavesti in volje v trenutku izvršitve kaznivega dejanja, dejanske narave in zato ne morejo biti predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče je tako izhajalo iz pravnomočnih ugotovitev nižjih sodišč, da je obsojenec glede oškodovane B. B. oblikoval direktni naklep vzeti ji življenje, glede oškodovane C. C. pa je ravnal z eventualnim naklepom. Ugotovitve, da je vedel, da bo B. B. hčer nato odpeljala domov z osebnim avtomobilom, pa razkrivajo, da je ravnal po vnaprej pripravljenem načrtu.

Vrhovno sodišče je v nadaljevanju povzelo, da je jedro vložnikovih navedb očitek, da so sodišča svojo odločitev oprla izključno na ugotovitve o obsojenčevem naklepu, prezrla pa naj bi, da se za poskus kaznuje le tisti, ki je naklepno kaznivo dejanje »začel, pa ga ni dokončal« (prvi odstavek 34. člena KZ-1). Nato je pojasnilo, da je v slovenskem pravu ustaljeno stališče, da ima poskus kaznivega dejanja objektivno in subjektivno stran. Na objektivni strani je bistveno, da storilec uresniči vsaj nekatere znake kaznivega dejanja, ne pa tudi prepovedane posledice, s čimer zavarovano dobrino ogrozi. Na subjektivni strani pa je nujno, da storilec ravna naklepno in da z izvršitvenimi ravnanji navzven izrazi svojo voljo uresničiti prepovedano posledico, čemur pa se morajo pridružiti tudi drugi subjektivni znaki dejanja.

Takim razlagam 34. člena KZ-1 pritrjuje tudi slovenska sodna praksa. Ustavno sodišče je v odločbi Up-758/03-11 z dne 23. 6. 2005 prepoznalo utemeljitev kaznivosti poskusa – kljub izostanku protipravnega stanja – v »zadostni nevarnosti«, ki je »izkazana s tem, da je bila zavarovana pravna dobrina otipljivo (konkretno) ogrožena, ter s tem, da je storilec zavestno in voljno deloval v smeri prepovedane posledice. Visoka stopnja ogroženosti pravne dobrine in storilčeva usmerjenost v poškodbo te dobrine upravičujeta kaznovanje.«

Vrhovno sodišče je pojasnilo, da sta nižji sodišči izhajali iz pravilnega materialnopravnega razumevanja meril kaznivosti poskusa in ugotovili, da je bilo življenje obeh oškodovank med vožnjo B. B. pod vplivom lorazepama konkretno ogroženo, in da je ob tem mogoče vložnikovo zatrjevanje, da je tveganje njune smrti oddaljeno ali zgolj teoretično, razumeti kvečjemu kot drugačno vrednotenje pravnomočno ugotovljenih dejstev.

Objektivni vidik kaznivosti poskusa pa mora imeti vodilno vlogo: če v ravnanju ne prepoznamo izvršitvenega dejanja določenega kaznivega dejanja, ne bo šlo za poskus. Vrhovno sodišče je poudarilo, da je konkretni primer drugačen, saj je trenutek ogrozitve oškodovankinih življenj časovno in krajevno oddaljen od časa in kraja obsojenčevega ravnanja in se tako ni mogoče samodejno opreti na dosedanja stališča sodišč. Zlasti se ni mogoče opreti na stališče, da je o začetku poskusa odvzema življenja mogoče govoriti le v primeru ravnanj, ki po naravi stvari lahko privedejo do smrti osebe.

Vrhovno sodišče je zatrdilo, da v konkretnem primeru ni nobenega dvoma, da je časovno in krajevno neposredna posledica zaužitja ponujenih krofov zgolj v zmanjšanih psihofizičnih sposobnostih obeh oškodovank, vendar pa obsojenčevo ravnanje predstavlja odziv na konkretno situacijo, v kateri sta oškodovanki kot sredstvo prihoda in odhoda izbrali lasten prevoz z udeležbo v javnem cestnem prometu, zato ni mogoče odreči pomembnosti njegovega ravnanja. S tem, da jima je prikril vsebino ponujenih krofov, ki sta jih zaužili, jima je namreč odrekel možnost svobodne odločitve, ali naj se pod vplivom lorazepama na poti domov vključita v cestni promet, in torej že sprožil v tek načrt, ki si ga je zamislil. V tem je mogoče prepoznati vse, kar je bilo potrebno za izpolnitev (za storilca) pričakovane prepovedane posledice in s tem nastanek »zadostne nevarnosti« za prepovedano dobrino, njegovo ravnanje pa je umeščeno v situacijo, v kateri je že mogoče prepoznati vse prvine izvršitve umora na zahrbten način.

Zato so vložnikova stališča o presoji vzročne zveze med obsojenčevim ravnanjem in izostalo smrtjo obeh oškodovank nepomembna. Življenje oškodovank je bilo objektivno in po obsojenčevem načrtu ogroženo tisti trenutek, ko sta se po zaužitju krofov z lorazepamom vključili v cestni promet. Vrhovno sodišče prav tako ni moglo slediti vložniku v delu, v katerem zatrjuje, da je mogoče obsojencu očitati kvečjemu dejanji neprimernega poskusa, ker naj bi bilo uporabljeno sredstvo neprimerno, saj prepovedane posledice ne bi bilo mogoče uresničiti s sredstvom, ki se očita, saj je vložnik pri tem spregledal, da bi bilo sredstvo neprimerno le, če niti nihče drug, če bi ravnal bolj spretno, ne bi mogel povzročiti prepovedane posledice, kar pa glede na tveganja, povezana z uporabo premikajočega se motornega vozila, in ob dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč ne drži.

Vrhovno sodišče je na koncu povzelo, da vložnik izhaja iz napačnih materialnopravnih izhodišč, da je treba za kaznivost poskusa presoditi hipotetično vzročno zvezo med storilčevim ravnanjem in izostalo prepovedano posledico, v katere nastanek naj bi bilo usmerjeno storilčevo ravnanje. Merila vzročnosti – prav zato, ker poškodba ali prepovedana posledica izostane – pri poskusu nadomešča skrbna presoja nastanka »zadostne nevarnosti« za pravno zavarovano dobrino s storilčevim ravnanjem.

IUS-INFO

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.