c S

Kršitev integritete

14.07.2023

Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo I U 428/2023-25 z dne 21. 6. 2023 zavrnilo tožbo zoper Ugotovitve o konkretnem primeru, Komisije za preprečevanje korupcije, št. 06216-19/2022/24 S2009 z dne 10. 2. 2023 in s tem pritrdilo Komisiji za preprečevanje korupcije (toženki) glede ugotovitev o kršitvi integritete tedanjega predsednika komisije za imenovanja in prejemke in tedanjega člana nadzornega sveta Slovenske izvozne in razvojne banke.

Komisija za preprečevanje korupcije je v zadevi zatrjevala, da je ravnanje tožnika, tedanjega predsednika komisije za imenovanja in prejemke (v nadaljevanju: KIP) in tedanjega člana nadzornega sveta Slovenske izvozne in razvojne banke (SID banka), ko je 24. 3. 2021 kljub ustnemu negativnemu odgovoru SID banke in brez soglasja uprave SID banke s svojega elektronskega poštnega naslova posredoval Strategijo razvoja SID banke 2021–2023 (v nadaljevanju: strategija) direktorju družbe Amrop Adria, kršilo integriteto, kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena > Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK).

Tožnik je zoper ugotovitve vložil tožbo ter pojasnil, da generalni sekretar SID banke ni podal negativnega odgovora glede posredovanja strategije, pač pa je zgolj navedel, da je posredovanje te mogoče s soglasjem uprave in nadzornega sveta. Njegov odgovor naj bi bil tudi razlog, da je tožnik soglasje za posredovanje strategije iskal pri predsedniku nadzornega sveta. Zatrjeval je, da je strategijo Amrop Adrii posredoval z namenom maksimizacije izbirnega postopka za zasedbo mest v upravi, pri čemer je zasledoval izključno cilj v izbirni postopek privabiti čim več potencialnih kandidatov. Pojasnil je, da naj bi bilo razkritje dokumenta sanirano tako, da so vsi kandidati, ki jih je Amrop Adria seznanila z dokumentom, podpisali sporazum o nerazkrivanju informacij posebej še za ta dokument. Razkritje dokumenta naj tako za SID banko ne bi imelo nikakršnih negativnih posledic, to pa naj bi bilo treba upoštevati v smislu presojanja protipravnosti.

Upravno sodišče je v nadaljevanju pojasnilo, da ZIntPK v 3. točki 4. člena integriteto opredeljuje kot pričakovano delovanje in odgovornost posameznikov in organizacij pri preprečevanju in odpravljanju tveganj, da bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi. V primeru suma kršitve integritete uradne osebe toženka izda ugotovitve o konkretnem primeru, ki vsebujejo opis dejanskega stanja, oceno kršitve uradne osebe z vidika krepitve integritete in v primeru ugotovljenih nepravilnosti pojasnilo, kakšno bi bilo pričakovano ravnanje (prvi stavek četrtega odstavka 13. člena ZIntPK). V sodni praksi, vezani na kršitev integritete, je že pojasnilo, da pojem integritete pomeni delovanje in odgovornost, ki ne čaka na posledice, ampak si proaktivno prizadeva čim bolj zgodaj prepoznati, preprečiti in odpraviti tveganja, ki lahko privedejo do situacije, v kateri bi bila javna oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi. Zakon torej integriteto in transparentnost opredeljuje kot standard oziroma stanje visoke ravni odgovornosti in pripravljenosti posameznika, institucij in družbe za obvladovanje korupcije.

Sodišče je potrdilo, da dejstvo, da je med postopkom izbire članov uprave SID banke tožnik direktorju družbe Amrop Adria, ki je sodelovala pri tem postopku, posredoval strategijo, ki je bila označena kot poslovna skrivnost, in sicer brez soglasja uprave, ni sporno. Pritrdilo je toženki, da je tožnik ravnal v neskladju z drugim odstavkom 5. člena > Zakona o poslovni skrivnosti (ZPosS), 8. členom Kodeksa etičnih vrednot in strokovnih standardov, šesto alinejo 14. člena Poslovnika o delu nadzornega sveta (v nadaljevanju: Poslovnik o delu NS) in točko b 5. člena Pravilnika o poslovni skrivnosti (v nadaljevanju: Pravilnik o PS) in s tem protipravno. Pravilnik o PS v točki b 5. člena opredeljuje, kateri podatki se opredelijo za poslovno skrivnost, ob tem pa določa tudi, da se smejo tretjim osebam posredovati le z izrecnim soglasjem uprave in v skladu z zakonskimi določbami. V zadevi je nesporno, da je bila strategija označena kot poslovna skrivnost. Kot že pojasnjeno, je nesporno tudi, da tožnik za posredovanje strategije ni pridobil soglasja uprave SID banke. Ne glede na navedeno je sodišče pojasnilo, da tudi če bi tožnik soglasje iskal pri nadzornem svetu, to ne more v ničemer vplivati na ugotovitev, da je po Pravilniku o PS za posredovanje poslovne skrivnosti tretjim osebam potrebno soglasje uprave SID banke, tega pa tožnik nesporno ni pridobil.

ZPosS prav tako v drugem odstavku 5. člena določa, da sta uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti protipravna, če jo uporabi ali razkrije oseba, ki izpolnjuje enega od naslednjih pogojev: poslovno skrivnost je pridobila protipravno; krši sporazum o zaupnosti ali katerokoli drugo dolžnost molčečnosti v zvezi s poslovno skrivnostjo; krši pogodbeno ali katerokoli drugo dolžnost omejitve uporabe poslovne skrivnosti; v času uporabe ali razkritja je vedela ali bi v danih okoliščinah morala vedeti, da je bila poslovna skrivnost, ki jo je pridobila od druge osebe, uporabljena ali razkrita protipravno.

Kot že navedeno, pa je v tožbi tožnik še sam navedel, da je strategijo Amrop Adria posredoval zato, ker je želel zgolj pripomoči potencialnim in primernim kandidatom, da se lahko seznanijo z vizijo in poslovno smerjo SID banke v prihodnosti in se tako lažje odločijo, ali so za kandidaturo primerni ali ne. Iz vsega navedenega tako po presoji sodišča izhaja, da se je tožnik zavedal zaupnosti strategije, zavedal pa se je tudi, da bo Amrop Adria prejeto strategijo posredovala kandidatom, saj jo je z namenom seznanitve kandidatov z vsebino le-te omenjeni družbi tudi posredoval. Tožnik je obenem kršil tudi 14. člen Poslovnika o delu NS, ki poleg drugega določa dolžnost varovati podatke zaupne narave in poslovne skrivnosti.

Za neupoštevno je sodišče opredelilo tudi tožnikovo zatrjevanje, da je zasledoval legitimen cilj, ravnal dobronamerno in ni pridobil nobene koristi. Če je namreč menil, da je posredovanje strategije nujno, je imel kot član nadzornega sveta in KIP vsekakor možnost, da bi bila ta kandidatom posredovana skladno s predpisi in internimi akti SID banke. Tožnikove trditve, da razkritje dokumenta ni imelo škodljivih posledic, je sodišče zavrnilo s pojasnilom, da ugotovitev, ali je imelo protipravno razkritje poslovne skrivnosti škodljive posledice, ni odločilna – kršitev integritete, kot jo je ustrezno opredelila toženka, nastane tudi, če do škodljivih posledic ne pride.

Upravno sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpostavilo, da tožnik nepravilnosti ali nezakonitosti izpodbijanih ugotovitev ni uspel izkazati, ter zaključilo, da je očitek o tožnikovi kršitvi integritete tako utemeljen predvsem na tožnikovem ravnanju, ki je bilo v nasprotju tako z ZPosS kot internimi akti SID banke.

IUS-INFO


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.