Vrhovno sodišče je presojalo, katere okoliščine, ki jih je navedel tožnik, pomenijo nepremagljive ovire, zaradi katerih ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti.
Tožnik je s sklenitvijo prodajne pogodbe decembra 1988 na javni dražbi kupil trisobno stanovanje, ki je bilo v družbeni lasti. Dogovorjeno je bilo, da pogodba začne veljati, ko jo po podpisu obeh strank po odobritvi s strani pristojnega pravobranilstva prodajalec overi pred sodiščem. Prodajalec podpisa ni overil, pristojni javni pravobranilec pa se o pogodbi, ki mu je bila predložena, ni izrekel. Tožnik je po sklenitvi pogodbe začel uporabljati stanovanje. Leto pozneje je mestna občina zahtevala razveljavitev prodajne pogodbe, saj naj bi bila kršena njena predkupna pravica. Na podlagi sklepa sodišča je bila v zemljiško knjigo vpisana prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine, postopek pa se je končal šele leta 2010, ko je bila tožba mestne občine zavrnjena. Ko je bil leta 2008 nad prodajalcem stanovanja (oziroma njegovim pravnim naslednikom) začet stečajni postopek, tožnik ni uveljavljal svoje terjatve v postopku, zato je bilo stanovanje leta 2012 prodano na javni dražbi dvema kupcema, ki sta se po sklenitvi prodajne pogodbe vpisala v zemljiško knjigo. Kupca sta vedela za tožnika ter da se že vrsto let trudi doseči vpis v zemljiško knjigo.
V postopku na prvi stopnji je sodišče odločilo, da je tožnik postal lastnik stanovanja, to pa je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku spremenilo ter odločilo, da sta lastnika stanovanja postala kupca v stečajnem postopku. Sklenitev prodajne pogodbe na podlagi dražbe v stečaju namreč pomeni originarno pridobitev lastninske pravic, način njene pridobitve pa zaradi javnosti postopka in vodenja postopka (v Črni Gori pod nadzorom sodišča) izključuje ugovore močnejše pravice in kupčeva (ne)dobrovernost nima posebne teže. Lastninsko pravico pridobi, čeprav ni bil v dobri veri.
V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 1/2024 opozorilo, da gre v preučevani zadevi za presojo različnih ravnanj v različnih časovnih obdobjih.
Najprej se je posvetilo vprašanju zastaranja tožnikovega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki jo je tožnik kumuliral skupaj z zahtevkom izbrisne tožbe.
Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena > Obligacijskega zakonika (OZ)). Teči začne prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ), in nastopi, ko se izteče zadnji dan z zakonom določenega časa (337. člen OZ). Na njegov tek lahko vplivajo določene okoliščine, zaradi katerih zastaranje določen čas ne teče (se zadrži) ali pa začne teči znova (zastaranje se pretrga). Kontekstualni pristop zahteva, da sodišče upošteva vse posebne okoliščine posameznega primera, ki bi lahko vplivale na tek zastaranja. Stranki namreč ne sme biti nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago, saj prestroga uporaba pravil o zastaranju (lahko) krni in krši pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS.
Sodišče ni sledilo tožnikovim navedbam, da v času trajanja pravde za ugotovitev kršitve predkupne pravice, ko je torej v zemljiški knjigi bila vpisana prepoved obremenitve in odtujitve, zastaralni rok ni tekel ter da je lahko začel teči šele po končanju pravde leta 2010. Tožbo je namreč vložila tretja oseba (in ne upnik – tožnik) in se tudi ne nanaša na upnikovo (tožnikovo) terjatev ter njeno obravnavanje ni bilo usmerjeno v ugotovitev, zavarovanje ali izterjavo njegove (tožnikove) terjatve. Kot sta pojasnili sodišči prve in druge stopnje, je bila predmet obravnavanja predkupna pravica mestne občine.
Vrhovno sodišče je poudarilo še, da tudi če bi toženec v tem postopku priznal, da je nepremičnino prodal tožniku, bi morala biti ta pripoznava dolga izražena jasno, nepogojno in določno. Priznanje, da je bila pogodba sklenjena ali izpolnitev sprejeta, ne zadošča. Iz izjave ali konkludentnega dejanja mora biti razvidno, da dolžnik pripozna, da na podlagi te pogodbe dolguje upniku oziroma se mora (tudi konkludentna) pripoznava nanašati na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi konstitutivnimi elementi. Sodišče je zaključilo, da konkretno ta tožba ne pomeni pretrganja zastaranja ter tudi ne pomeni nepremagljive ovire, zaradi katere tožnik ne bi mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti.
Je pa Vrhovno sodišče ugotovilo, da zaradi v zemljiško knjigo vpisane prepovedi razpolaganja kupec, tudi če bi sodno varstvo zahteval in z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine uspel, lastninske pravice na nepremičnini glede na stanje v zemljiški knjigi ne bi mogel vknjižiti. Zato je nerazumna zahteva, da mora tako sodno varstvo zahtevati z vnaprejšnjim zavedanjem, da končnega cilja (pridobitve lastninske pravice na nepremičnini) ne more doseči. Specifične okoliščine obravnavanega primera zato zapolnjujejo pojem nepremagljivih ovir (360. člen OZ). Sodišče je zaključilo, da v preučevanem primeru zastaranje ni teklo v času vpisa prepovedi obremenitve in odtujitve v zemljiško knjigo, saj je le-to pomenilo nepremagljivo oviro.
Sodišče prve stopnje bo moralo na podlagi ugotovitev revizijskega sodišča zadevo ponovno preučiti in o njej odločiti.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
