Revizijsko sodišče je odločalo tako o pravilnosti vročitve kot tudi o (ne)dopustnosti grobih in žaljivih seksističnih izjav, ki kršijo pravice do osebnega dostojanstva, zasebnosti in osebnostne pravice.
Tožnica je že leta 2016 vložila tožbo za plačilo odškodnine zaradi žaljive objave na družbenem omrežju Twitter (zdaj X). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, sodišče druge stopnje pa je takšno odločitev potrdilo. V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. V postopku pred Ustavnim sodiščem je le-to z odločbo Up-472/20 takšno sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in mu vrnilo zadevo v novo sojenje.
Vrhovno sodišče je s sodbo II Ips 19/2024 ponovno odločalo o reviziji toženca.
Najprej se je ustavilo pri pravilnosti vročitve tožbe. Toženec je namreč v reviziji navajal, da sodišči prve in druge stopnje nista preverjali, ali je bil pravilno obveščen o tem, da mu sodnega pisanja ni bilo mogoče pustiti v predalčniku (le-ta naj bi bil premajhen in tako neuporaben za vročitev) in da je bilo zato vrnjeno sodišču. Vrhovno sodišče je opozorilo, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je bila vročitev pravilna in da je tudi sodišče druge stopnje za nesporno štelo, da je vročanje potekalo z vročilnico v skladu s Pravilnikom o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku. Skladno s tem je bilo tožencu v predalčniku puščeno obvestilo z opozorili iz tretjega in četrtega odstavka 142. člena > Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je opozorilo, da je namen vročanja omogočiti in zagotoviti, da bo udeleženec postopka seznanjen s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča ter da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. Ta namen pa lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika. Iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki ji sledita tudi Ustavno in Vrhovno sodišče, je pri presoji, ali je bila vročitev pravilno opravljena, treba oceniti, ali so pristojni organi izkazali zadostno skrbnost pri obveščanju naslovnika o postopku in je zato mogoče šteti, da se je naslovnik s svojim ravnanjem sam odrekel pravici, da nastopi pred sodiščem. Pri tej oceni so vselej pomembne okoliščine posameznega primera. Tako je v obravnavani zadevi pomembno, da je bilo tožencu sodno pisanje vročano na naslovu njegovega dejanskega prebivališča, da je bil pravočasno seznanjen z zamudno sodbo in je lahko vložil pritožbo, v kateri je imel možnost uveljavljati, da obvestila ni prejel, pa tega ni izkoristil. Tako je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bil toženec obveščen, da je bilo pisanje vrnjeno sodišču zato, ker je vročevalec ocenil, da je predalčnik neuporaben. Z vidika varovanja pravice do izjave pa ni pomembno, ali je bila ocena vročevalca pravilna. Bistveno je, da je bil toženec obveščen o sodnem pisanju in o tem, kje se nahaja, torej je imel realno možnost, da bi se s pisanjem dejansko seznanil, pa tega ni storil. To pa pomeni, da je toženec sam ravnal nevestno in da ni bilo poseženo v njegovo pravico do izjave v postopku.
V drugem delu sodbe se je Vrhovno sodišče opredelilo do žaljivega izjavljanja vplivnega mnenjskega voditelja, opozicijskega poslanca, na družbenem omrežju o novinarki. Štelo je, da se objava poslanca Državnega zbora, vodje največje opozicijske stranke, kot odziv na televizijsko oddajo, ki je obravnavala eno pomembnih družbenih vprašanj, šteje za politično izražanje, saj je zajel družbeno pomembno temo o (ne)pristranskosti uredniške politike dnevnoinformativnega programa javne RTV. Ker svoboda političnega izražanja uživa posebno varstvo, morajo biti omejitve deležne posebno skrbne presoje.
Tožnica je bila ob sporni objavi urednica dnevnoinformativnih oddaj ter je z vidika pravice javnosti do obveščenosti opravljala izjemno pomembno in odgovorno delo. Tožnica je javna oseba, pri teh pa so meje dovoljene kritike širše kot pri zasebnikih, zlasti kadar se kritika nanaša na njihovo ravnanje, povezano z družbeno pomembnim položajem, ki ga zasedajo. Vendar mora biti odziv politika sorazmeren z interesom odprte razprave o zadevah javnega interesa.
Sodišče je ponovilo, da je toženec tožnico v tvitu označil za odsluženo prostitutko, ki je naprodaj za 30 oziroma 35 evrov levi politični opciji. Kot pomembno je poudarilo, da je toženec znan politik, dolgoletni predsednik največje opozicijske stranke in mnenjski voditelj, ki ima po neprerekanih trditvah v tožbi 39.600 sledilcev, ter da so njegove objave deležne bistveno večje pozornosti kot objave povprečnega uporabnika Twitterja in so predmet bolj poglobljenih analiz s strani sledilcev, političnih analitikov pa tudi drugih medijev. Čeprav za objave na Twitterju velja specifičnost izražanja, to ne more veljati za politika, ki je pomemben mnenjski voditelj in ima posledično veliko sledilcev na družbenem omrežju. Tak politik namreč nosi tudi veliko odgovornost za ustvarjanje strpnega kulturnega družbenega okolja, ki vzpodbuja demokratično javno razpravo.
Ker se izjava na Twitterju šteje za politično izražanje, je sodišče poudarilo, da lahko tudi pri političnem govoru pride do konflikta s pravico do časti in dobrega imena. Protipravnosti ni, če toženec dokaže resničnost objavljenih dejstev, pri objavljenih neresničnih dejstvih pa, da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Pri mnenjih ni mogoče presojati njihove (ne)resničnosti, ampak je protipravnost izključena, če toženec ni imel zaničevalnega namena. To bo zlasti takrat, ko se izkaže, da ima mnenje oziroma vrednostna sodba zadostno dejansko podlago. ESČP je dalo prednost svobodi izražanja tudi v primerih, ko ni bila izkazana zadostna dejstvena podlaga za podane vrednostne sodbe ali celo trditve o dejstvih, če je šlo za živahno politično razpravo in je bila ta usmerjena proti politiku ali javnemu uslužbencu.
Sodišče je poudarilo, da izražena žaljiva vrednostna označba ni bila podana v sklopu obsežnejšega vsebinskega odziva na poročanje v novinarskem prispevku. V njej ni bilo nobene vsebinske kritike, ampak le groba in žaljiva označba, naperjena proti tožnici kot osebi, kot ženski. Sodišče je menilo, da je toženec z uporabo seksističnih žaljivk »odslužena prostitutka«, ki ponuja »poceni usluge«, močno posegel v tožničino osebno dostojanstvo. Glede na zelo visoko stopnjo žaljivosti uporabljenih izrazov, glede na dejstvo, da toženec ni izkazal, da bi bil izzvan s predhodnim ravnanjem tožnice ali da bi imel za tako grobe izjave zadostno podlago v dejstvih, in upoštevajoč, da objava ni vsebovala nikakršnega vsebinskega odziva na vsebino oddaje, je bila po oceni Vrhovnega sodišča sporna izjava podana predvsem z namenom zaničevanja tožnice kot novinarke. Zaradi varstva javnega interesa po medijskem pluralizmu, ki je pomemben za uresničevanje ustavne demokracije, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, ko sta v koliziji med toženčevo svobodo izražanja (39. člen Ustave) in tožničino pravico do časti in dobrega imena, ki je v Ustavi varovana v okviru pravice do osebnega dostojanstva (34. člen) ter pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen), dali prednost slednji. Na podlagi vsega navedenega je sodišče revizijo zavrnilo.
Pripravila: mag Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
