Konkurenčna prepoved se mora tolmačiti v povezavi s splošno prepovedjo škodljivega ravnanja, kar pomeni, da ni nujno, da delavec dejansko opravi konkurenčni posel – zadošča že večja verjetnost, da bi lahko škodil poslovnim interesom delodajalca.
Prvo- in drugostopenjsko sodišče sta presojali (ne)zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu, ki je že v času trajanja delovnega razmerja prevzel funkcijo direktorja v družbi, katere dejavnost je bila konkurenčna dejavnosti delodajalca, za to pa ni pridobil predhodnega soglasja. Delodajalec ga je zaradi navedenega tudi pisno opozoril, kasneje pa mu odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da konkurenčna prepoved zajema ne le dejansko opravljanje konkurenčne dejavnosti, temveč tudi pripravljalna ravnanja, kot je prevzem vodstvene funkcije v konkurenčnem podjetju. Prevzem mesta direktorja v konkurenčni družbi z enako dejavnostjo, kot je dejavnost toženke, pomeni konkurenčno dejavnost, čeprav delavec ne sklepa poslov v imenu konkurenčne družbe. Prepoved se nanaša že na vstop v lastniško strukturo družbe ali prevzem funkcije zakonitega zastopnika, ki je odgovoren za vodenje poslov in za zastopanje družbe ter lahko sprejme vse odločitve o delovanju družbe. Pri tem dejstvo, da tožnik ni izvršil nobenega konkurenčnega posla, temveč je bil zgolj direktor, ni pomembno. Višje sodišče je pritožbi delno ugodilo. Sicer je potrdilo, da je bila izredna odpoved pravočasna in postopek zakonit, ni pa se strinjalo, da že potencialna konkurenčna dejavnost pomeni kršitev konkurenčne prepovedi, saj bi za ta namen moral delavec dejansko opraviti konkurenčno delo ali skleniti posel, kar pa tožniku ni bilo očitano.
Vrhovno sodišče je v revizijskem postopku s sklepom VIII Ips 4/2024 razlagalo splošno prepoved škodljivega ravnanja po 37. členu > Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ter prepoved konkurence po 39. členu ZDR-1.
V 37. členu ZDR-1 je določeno, da se mora delavec vzdržati ravnanj, ki bi lahko (moralno ali materialno) škodovala poslovnim interesom delodajalca. Prepoved škodljivega ravnanja je hkrati izraz zahteve po splošni lojalnosti delavca do delodajalca. Zahteva po varovanju lojalnosti v razmerju do delodajalca je v ZDR-1 še dodatno izrecno določena tudi z obveznostjo varovanja poslovne skrivnosti (38. člen ZDR-1) in s prepovedjo konkurence (39. člen ZDR-1). Te določbe sicer omejujejo ustavni pravici delavca do svobode dela (49. člen Ustave RS) in gospodarske pobude (74. člen Ustave RS), vendar so te omejitve načeloma dopustne, kar pomeni, da sta konkurenčna prepoved in njeno sankcioniranje v skladu z ustavo.
Nadalje je Vrhovno sodišče poudarilo, da iz prvega odstavka 39. člena ZDR-1 izhaja, da delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec, in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Prepoved se nanaša na dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec, in ne na dejavnost, ki jo ima delodajalec le formalno vpisano v aktu o ustanovitvi oziroma statutu.
V obravnavani zadevi ni sporno, da gre za istovrstno dejavnost, temveč se je kot ključno vprašanje poudarilo, ali že tožnikov ponovni prevzem zakonitega zastopanja družbe, ki ima registrirano enako dejavnost kot toženka, pomeni kršitev konkurenčne prepovedi.
ZDR-1 v 37. členu določa splošno prepoved škodljivega ravnanja in tudi opravljanje del in sklepanje poslov v zvezi s prepovedjo konkurence po 39. členu ZDR-1 pomeni specifično obliko škodljivega ravnanja. Zato je treba to prepoved tolmačiti v tem kontekstu, torej z upoštevanjem splošne prepovedi škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1. To pomeni, da ni nujno, da delavec dejansko opravi konkurenčni posel, temveč zadošča že večja verjetnost, da bi lahko škodil poslovnim interesom delodajalca. V konkretnem primeru je tožnik brez soglasja delodajalca večkrat prevzel funkcijo direktorja v družbi z dejavnostjo, ki je bila potencialno konkurenčna toženki, kar po presoji Vrhovnega sodišča pomeni kršitev konkurenčne prepovedi. Ne glede na to, ali je v tem obdobju dejansko opravil konkurenčni posel, je bil zaradi dostopa do poslovnih informacij in stikov s partnerji v položaju, ki je lahko škodoval interesom delodajalca.
Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugodilo reviziji, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in vrnilo zadevo v ponovno sojenje, saj sodišče druge stopnje ni opravilo celovite presoje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
