c S

Evidence delovnega časa

03.01.2025 Tudi delodajalci, ki zaposlujejo delavce v gospodinjstvu, morajo vzpostaviti sistem, ki omogoča merjenje dnevnega delovnega časa vsakega delavca.

Sodišče EU je v zadevi C-531/23, Loredas, odločalo o predhodnem vprašanju španskega vrhovnega sodišča, ali Direktiva 2003/88 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi z direktivami 2000/78, 2006/54 in 2010/41 nasprotuje španski ureditvi, na podlagi katere so delodajalci v gospodinjstvu oproščeni obveznosti vzpostavitve sistema, ki omogoča merjenje delovnega časa delavcev v gospodinjstvu.

Navedeno vprašanje se je nanašalo na primer delavke v gospodinjstvu H. J., ki sta jo U. S. in M. U. septembra 2020 zaposlila, februarja 2021 pa sta ji pogodbo o zaposlitvi odpovedala. Delavka je pred sodiščem zahtevala, da se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter da se delodajalcema naloži plačilo za delo, ki ga je opravila prek polnega delovnega časa, kot tudi za neizrabljene dneve dopusta. Delavka je med drugim navedla, da je do 18. oktobra 2020 delala po 46 ur na teden, od 19. oktobra 2020 pa po 79 ur na teden. Sodišče je njeni tožbi delno ugodilo; plačila za nadurno delo ji ni priznalo, saj delavka ni dokazala opravljenih ur dela, ter je opozorilo, da so skladno s kraljevo uredbo 1620/2011 nekateri delodajalci, med katerimi so gospodinjstva, izvzeti iz obveznosti evidentiranja efektivnega delovnega časa svojih zaposlenih. V pritožbenem postopku se je vrhovno sodišče Baskije obrnilo na Sodišče EU.

V sodbi C-531/23 je Sodišče EU uvodoma spomnilo, da pravica vsakega delavca do omejenega najdaljšega delovnega časa ter do dnevnega in tedenskega počitka ni samo pravilo socialnega prava EU, ki ima poseben pomen, ampak jo tudi izrecno določa 31. člen Listine EU o temeljnih pravicah. To temeljno pravico podrobneje opredeljuje Direktiva 2003/88, zlasti v 3., 5. in 6. členu. Sodišče je ob tem poudarilo, da direktiva določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer za delavce, s približevanjem nacionalnih zakonodaj, ki se nanašajo predvsem na delovni čas. Tako morajo države članice v skladu s 3. in 5. členom Direktive 2003/88 sprejeti potrebne ukrepe, da se vsakemu delavcu zagotovi pravica do minimalnega dnevnega počitka 11 zaporednih ur v obdobju 24 ur in v sedemdnevnem obdobju pravica do minimalnega neprekinjenega počitka 24 ur, skladno s 6. členom direktive pa morajo določiti zgornjo mejo 48 ur za povprečen tedenski delovni čas, vključno z nadurami. Države članice imajo pri izvajanju teh pravic polje proste presoje, seveda ob spoštovanju splošnih načel in na način, da se temeljnim pravicam ne odvzame vsebina.

V nadaljevanju je sodišče poudarilo, da je brez vzpostavitve sistema, na podlagi katerega bi bilo mogoče objektivno in zanesljivo meriti tako število delovnih ur, ki jih opravi delavec, in njihovo časovno razporeditev kot tudi število ur, ki so opravljene prek običajnega delovnega časa kot nadure, pretirano težko ali v praksi celo nemogoče zagotoviti, da bi delavci lahko uveljavljali pravice, ki so jim podeljene z Direktivo 2003/88, da bi lahko dejansko izkoristili omejitev tedenskega delovnega časa ter minimalni dnevni in tedenski počitek, kot ju določa ta direktiva. Tudi preložitev dokaznega bremena na delodajalca ali druga dokazna sredstva ne pomenijo ustrezne nadomestitve sistema evidentiranja delovnega časa, ki objektivno in zanesljivo dokazuje število delovnih ur v posameznem dnevu oziroma tednu.

Sodišče EU je že leta 2019 opozorilo, da španska zakonodaja ni skladna z ureditvijo EU. Na tej podlagi je bil spremenjen španski zakon o delovnih razmerjih. Ta tako vsebuje splošno obveznost delodajalcev, da vzpostavijo sistem evidentiranja efektivnega delovnega časa vsakega delavca, pri čemer se določbe tega zakona, vključno z določbami o obveznosti evidentiranja delovnega časa, uporabljajo tudi za delavce v gospodinjstvu, če ni posebnih določb o odstopanju.

Na tem mestu je sodišče poudarilo, da ni pristojno za to, da bi se v okviru odločanja o predlogu za sprejetje predhodne odločbe izreklo o razlagi nacionalnih določb in da bi presojalo o tem, ali jih predložitveno sodišče pravilno razlaga. To morajo storiti nacionalna sodišča, ki morajo to pravo razložiti, upoštevati vsa pravila tega prava in uporabiti metode razlage, ki jih to pravo priznava, da bi ga kar najbolj razložila glede na besedilo in namen zadevne direktive za dosego rezultata, določenega v tej direktivi.

Na polagi teh ugotovitev je Sodišče EU zaključilo, da razlaga nacionalnih sodišč in upravnih organov, ki predmetno zakonodajo razume na način, da so delodajalci, ki zaposlujejo delavce v gospodinjstvu, oproščeni vodenja evidenc delovnega časa, očitno ne spoštuje določb Direktive 2003/88 in, natančneje, pravic, ki izhajajo iz 3., 5. in 6. člena te direktive, saj s tem delavcem odvzame možnost, da objektivno in zanesljivo določijo število opravljenih delovnih ur in njihovo časovno razporeditev.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.