c S

ESČP in slovenski ribiči, v petih točkah

31.05.2024 Prejšnji teden je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) sprejelo odločitev, da so pritožbe slovenskih ribičev zoper Hrvaško nedopustne. Čeprav so mnogi odločitev komentirali kot presenetljivo, želiva v nekaj točkah pojasniti, zakaj je bil primer Chelleri proti Hrvaški (pritožbe št. 49358/22, 49562/22 in 54489/22) za ESČP preprost.

Prvič, vprašanje pred ESČP je bilo, ali je Hrvaška kršila naslednjo določbo konvencije: "Nihče ne sme biti spoznan za krivega kaznivega dejanja zaradi dejanja ali opustitve, ki po nacionalnem ali mednarodnem pravu ni pomenilo kaznivega dejanja v času, ko je bilo storjeno." Preprosto povedano, ESČP je bilo vprašano, ali je obstajala pravna podlaga za izrekanje glob ribičem, ki jih je hrvaška pomorska policija našla v "hrvaških vodah". Da bi ugotovilo, ali prisotnost v določenih vodah predstavlja kaznivo dejanje/prekršek, je moralo ESČP pogledati nacionalno pravo. V tem pogledu je hrvaška zakonodaja jasna - ne le, da določa meje, temveč določa tudi "prekrške" in "kazni". Glede na člen 7 Konvencije torej ni dvoma, da je obstajala domača pravna podlaga za izrekanje glob.

Pritožniki so trdili, da hrvaško nacionalno pravo ni bilo usklajeno z mednarodnim pravom, posebej z določitvijo nove morske meje v arbitražnem sporazumu. Odločitev arbitražnega sodišča je na novo določila morsko mejo v Piranskem zalivu. Posledično bi Hrvaška morala spoštovati ta sporazum in ga uveljaviti, vključno z določitvijo novih meja in odpravo kaznivih dejanj/glob. Tak argument pred ESČP težko uspe: predvsem zato, ker v mednarodnem pravu ni obveznosti, da države sporazum, katerega stranke so bile, vključijo v nacionalno pravo. Dejansko imajo države obveznost spoštovati mednarodno pravo in mednarodne odločitve, tudi če se z njimi ne strinjajo. Toda mednarodno pravo ne posega v način, kako je to storjeno. Tudi ko obstaja samo en način zagotavljanja skladnosti (npr. plačilo odškodnine), imajo države prosto izbiro, kako izpolniti obveznost. V tem pogledu mednarodno pravo ne predvideva prisilne izvršbe in ne posega v domačo zakonodajo države. S tega vidika - in torej z vidika ESČP če država zavrne spoštovanje in izvajanje mednarodne odločitve (kot to trmasto počne Hrvaška), ESČP nima moči, da bi ukrepalo ali jo sililo v izvršitev.

Drugič, komentatorji so trdili, da je odločitev ESČP presenetljiva. Vendar pa je v svojih izjavah za medije prihajajoči predsednik ESČP potrdil, da je bila odločitev v mnogih pogledih pričakovana in da je ESČP ravnalo skladno z lastno sodno prakso. Tako bodo tisti, ki pričakujejo, da bo ESČP delovalo kot organ mednarodnega javnega prava, razočarani. ESČP namreč že trideset let dosledno pristopa k svojemu delu kot nadnacionalno ustavno sodišče, ki deluje za zaščito konvencije od nacionalnih pravnih redov navzgor do evropskega. V tem pogledu se ESČP ne vidi kot mednarodno sodno telo, ki državam narekuje, kaj naj storijo, temveč meni, da je njegova vloga varovanje evropskega (ustavnega) javnega pravnega reda. Glede na odločitev Sodišča Evropske unije v zvezi z odločitvijo slovenske arbitraže bi bilo naivno pričakovati, da bi ESČP šlo dlje.

Tretjič, odločitev, ki jo je sprejelo ESČP, ni sodba, zoper katero bi bila mogoča pritožba na veliki senat. Namesto tega gre za odločitev o nedopustnosti, zoper katero pritožba ni možna. Odločitev torej ostane takšna, kot je bila sprejeta.

Četrtič, vprašanje spoštovanja in izvajanja odločitve v primeru Chelleri je bilo izpostavljeno v več medijskih nastopih, vendar odločitev, ki jo je sprejelo ESČP, ne zahteva spoštovanja ali izvrševanja. Zakaj? Ker odločitev vloge razglaša za nedopustne in ne vsebuje operativnega dela, torej nobena država ni dolžna storiti ničesar v zvezi s tem. Če bi Slovenija želela sprožiti meddržavni primer proti Hrvaški pred ESČP, bi bil lahko položaj potencialno drugačen.

Petič. Strokovnjaki prava človekovih pravic torej nismo presenečeni nad odločitvijo ESČP. Kar morda preseneča bolj, so odzivi nekaterih strokovnjakov, ki so v komentarjih sodbe namigovali, da če bo ESČP izdajalo take sodbe, potem se njegove odločitve ne bodo (več) spoštovale. V času, ko so mednarodne institucije pod hudim pritiskom z vseh strani (Rusija, Turčija, Madžarska, Poljska, morda sedaj še Slovaška), so take izjave izjemno zaskrbljujoče. Kakršnakoli že je odločitev - ali se z njo strinjamo ali ne - vsaj pravniki moramo vztrajati, da je pravno veljavna in da jo je treba spoštovati. Z vsakimi drugačnimi izjavami škodimo vladavini (mednarodnega) prava.

Pripravila: dr. Veronika Fikfak in dr. Jure Vidmar
Prvotno objavljeno v Pravni praksi, št. 21/2024


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.