V sodbi Borislav Tonchev proti Bolgariji se je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) ukvarjalo s skladnostjo časovno nedoločene hrambe podatkov v kazenskih evidencah z 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), posebej z določnostjo in predvidljivostjo zakonodaje, ki to ureja.
Pritožnik se je marca 2004 potegoval za mesto zapornega čuvaja, kot pogoj za službo pa je moral priložiti potrdilo o nekaznovanosti, ki v tistem času še ni vsebovalo podatka o izrečeni nadomestni upravni kazni, ki mu je bila izrečena maja 2004, zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Gre za tip sankcije, ki je lahko izrečena osebi namesto kazenske sankcije, z njo pa se opraviči tudi kazenska odgovornost. Osebe, ki jim je ta sankcija izrečena, ne morejo opravljati določenih javnih služb, med drugim vsaj pred uvedeno reformo funkcije zapornega čuvaja. Podatek je vsebovala evidenčna kartica (angl. record card), ki je bila hranjena v fizični obliki. Julija se je pritožnik na to mesto zaposlil.
Kasneje se je pritožnik potegoval za službo na ministrstvu za pravosodje, ki je od okrajnega sodišča elektronsko pridobilo kazensko evidenco. Ta je vsebovala tudi podatek o izrečeni nadomestni sankciji, zaradi katere na razpisu ni smel sodelovati. Direktorat ministrstva je evidenco posredoval tudi pritožnikovemu takratnemu delodajalcu, na podlagi tega pa je bil odpuščen.
Pritožnik je zahteval sodno presojo svoje razrešitve. Menil je, da je direktorat podatke pridobil nezakonito, upravno sodišče pa je njegovo tožbo zavrnilo, saj način pridobitve podatkov ne more vplivati na zakonitost odpovedi. Zoper odločitev se je pritožil tudi na vrhovno upravno sodišče, na katerem je zatrjeval, da bi morala vsaka evidenca, tudi elektronska, ki se vodi poleg fizičnih dokumentov, biti izbrisana po petih letih, kot to določa zakon, sodišče pa je njegovo pritožbo zavrnilo.
Naknadno je od okrajnega sodišča zahteval, da se podatki o kaznovanosti izbrišejo, saj je potekel rok za hrambo. Sodišče je decembra potrdilo, da naj bi bili dokumenti uničeni.
V zvezi s hrambo podatkov se je pritožil tudi na komisijo za varstvo osebnih podatkov. Najprej je ponovil, da so bili podatki pridobljeni nezakonito, hkrati pa je rok za njihovo uničenje potekel. Ministrstvo za pravosodje je navedlo, da petletni rok velja zgolj za fizične dokumente, ne pa tudi za elektronsko evidenco. Komisija je odločila, da je hranjenje takih podatkov nezakonito, novembra pa je upravno sodišče kot drugostopenjski organ na podlagi pritožbe odločilo v prid ministrstva in razglasilo odločitev komisije za nično, saj je pritožnik svojo tožbo umaknil. Zoper to odločitev se je komisija pritožila na vrhovno upravno sodišče. To je odločilo, da okrajno sodišče pritožbe ne bi smelo razglasiti za nično, še vedno pa je na podlagi vsebinske presoje zavrnilo pritožbo komisije. Potrdilo je zatrjevanje ministrstva, da medtem ko morajo biti fizični dokumenti uničeni, to ne pomeni izbrisa podatkov, vodenih v elektronskih evidencah.
Hramba teh informacij je regulirana z uredbo ministrstva. Vodi se več evidenc, ena pri okrajnem sodišču, druga pa na nacionalni ravni. Do podatkov se lahko dostopa prek (1) potrdila o obsodbi, ki ga lahko zahteva naslovnik in določene državne oblasti, ali (2) prek kazenske evidence, do katere lahko dostopajo nekateri državni organi, vsebuje pa tudi podatke o izrečenih nadomestnih sankcijah.
Včasih so se podatki hranili zgolj v fizični obliki, danes pa tudi v elektronski. Na podlagi novele se podatki o izrečenih nadomestnih sankcijah vodijo 15 let, včasih pa so se hranili zgolj pet let. Odbor vrhovnega pravosodnega sveta je pri tem potrdil, da če je petletni rok potekel pred zakonodajnimi spremembami, morajo biti te evidence uničene, če pa se čas še ni iztekel, se vodenje samodejno podaljša do časa 15 let.
V zvezi z uredbo se torej pojavlja vprašanje, koliko časa naj se vodijo elektronske evidence, saj ta govori zgolj o uničenju fizičnih kopij. Komisija je zatrjevala, da se morajo skupaj s fizičnimi kopijami uničiti vsi podatki, medtem ko je vrhovno upravno sodišče skozi prakso odločilo, da uničenje velja zgolj za fizične dokumente, podatki v elektronski obliki pa naj se vodijo za nedoločen čas.
Nacionalna uredba zagotavlja pravico do pritožbe na komisijo za varstvo osebnih podatkov, če posameznik meni, da so se kršile njegove pravice. Komisija ne more sprejeti ukrepov, ki bi imeli dejanski učinek. Alternativno imajo posamezniki na voljo tudi sodno varstvo.
Na tem področju je pomembna tudi zakonodaja EU. To sta uredba o varstvu podatkov (GDPR), posebej v povezavi z direktivo o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov (LED). Zakonodaja vzpostavlja, (1) da morajo biti podatki obdelani zakonito, pošteno in na pregleden način, (2) zbrani za določene, izrecne in zakonite namene, (3) hraniti jih je dopustno v obliki, ki omogoča identifikacijo posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, le toliko časa, kot je potrebno za namene, za katere se osebni podatki obdelujejo.
Pritožnik se je pred ESČP skliceval na kršitev pravice do spoštovanja zasebnega življenja. Njegova pritožba je večinoma zadevala dejansko razkritje podatkov, posredno pa tudi njihovo domnevno nadaljnjo hrambo.
Vlada je trdila, da se je sodni nadzor nanašal na pritožnikovo odpoved, ne na hrambo podatkov, katere kršitve ne zatrjuje pred ESČP. Poudarjala je tudi, da čeprav je zadeva prišla pred vrhovno upravno sodišče, je pritožnik svojo tožbo pred komisijo umaknil, nato pa ni sodeloval v postopku pred nadaljnjimi instancami, zato ni izčrpal vseh domačih pravnih sredstev in bi morala njegova pritožba biti zavržena. Pritožnik je zatrjeval, da čeprav je umaknil svojo tožbo, je vrhovno upravno sodišče še vedno vsebinsko presodilo situacijo, zato umika ne moramo šteti kot neizčrpanja pravnih sredstev.
Sodišče je pritožbo razdelilo na dva dela. Najprej se je opredelilo do dejanskega razkritja podatkov, nato pa do časovno nedoločene hrambe podatkov in njihovega potencialnega razkritja.
Sodišče je v delu, ki se nanaša na dejansko razkritje podatkov, potrdilo navedbe pritožnika, da so bila pravna sredstva izčrpana, še vedno pa je bila pritožba vložena v osmih mesecih od konca postopka pred vrhovnim sodiščem, zato je pritožba v tem delu nedopustna. Kot nepristojno se je izreklo tudi za presojanje skladnosti odpustitve z delovnega mesta.
V delu, ki se nanaša na hrambo podatkov, je sodišče pritožbo dopustilo, saj sta hramba podatkov in njihovo potencialno razkritje neprekinjeno stanje, zato pritožbe ni mogoče šteti za nedopustne zaradi zamude šestmesečnega roka.
Vlada je negirala tudi pritožnikov status žrtve, saj so bili fizični dokumenti uničeni, hkrati pa je pritožnik dobil novo službo. Pritožnik je navajal, da mu je odpoved povzročila veliko izgubo dohodka, še vedno pa uničenje dokumentov ne pomeni izbrisa podatkov iz elektronskih evidenc, kar je ministrstvo za pravosodje potrdilo. Ker se je sodišče glede odpovedi in razkritja podatkov izreklo za nepristojno, je status žrtve priznalo zgolj v delu, ki se nanaša na potencialno razkritje podatkov.
Sodišče je presodilo, da pri pritožniku ni prišlo do znatnega prikrajšanja, saj lahko evidence po novi zakonodajni reformi pridobi zelo malo organov za omejeno število služb, pri tem pa nič ne kaže na to, da bi pritožnik realno nameraval kandidirati za katero od njih, hkrati pa je umaknil svojo tožbo pred komisijo. Še vedno pa pritožba postavlja širše vprašanje glede skladnosti nacionalne zakonodaje z 8. členom EKČP, zato se je lotilo vsebinske presoje.
Jasno je, da obdelava in hramba informacij posegata v posameznikovo zasebno življenje, zato je treba preveriti upravičljivost posega. Sodišče je zato najprej ugotavljalo, ali je poseg v skladu z zakonom.
Pritožnik je navajal, da je več določb uredbe nejasnih, okrajno sodišče pa je nekonsistentno pri njihovi aplikaciji. Vlada je zatrjevala, da so določbe dovolj jasne, hkrati pa je tudi vrhovno sodišče skozi prakso potrdilo pravilno interpretacijo.
Glavno vprašanje je, ali je določba dovolj predvidljiva, saj se pojavlja dvom o vprašanju, ali naj se podatki, hranjeni v elektronski obliki, izbrišejo hkrati s fizičnimi dokumenti. Zlasti v zvezi z obdelavo podatkov iz kazenske evidence je nujno imeti jasna in podrobna pravila, ki urejajo obseg in uporabo takšnih ukrepov, ter minimalne zaščitne ukrepe, ki se med drugim nanašajo na trajanje, shranjevanje, dostop in uporabo teh podatkov. Glede na to, da obstaja neskladje med nacionalnimi organi glede interpretacije uredbe, je mogoče govoriti o dvoumnosti in nejasnosti zakonodaje. Hkrati vrhovno sodišče ni nikoli pojasnilo, kako bi časovno nedoločna trajna hramba podatkov bila v skladu z načelom omejitve hrambe v pravu o varstvu podatkov. Zato je sodišče presodilo, da ta ni predvidljiva in zato ne zadošča kriteriju »predpisano z zakonom«. Zakonodaja ni v skladu z 8. členom EKČP, zato je prišlo do kršitve.
V pritrdilnem ločenem mnenju je sodnik Pavli glasoval v prid pritožniku, ampak zaradi drugih razlogov. Časovno neomejena hramba in nadaljnja obdelava zelo občutljivih osebnih podatkov, ki se v tem primeru nanašajo na pritožnikovo izrečeno kazensko sankcijo, zahtevata prepričljivo utemeljitev v demokratični družbi, takšne utemeljitve pa v obrazložitvi domačih sodišč ni bilo. ESČP bi se moralo osredotočiti predvsem na vprašanje, ali 8. člen EKČP obsega pravico do rehabilitacije storilcev kaznivih dejanj in kakšni so obrisi takšne pravice.
Pripravila: Jona Šmalc Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
