Ustavne in zakonske določbe v Bosni in Hercegovini, ki urejajo volilni sistem in upravno razporeditev, so v neskladju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP), je odločilo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v najnovejši sodbi z dne 29. 8. 2023.
Ustava Bosne in Hercegovine, sprejeta z Daytonskim sporazumom, je določila dvodomni parlament, poleg tega pa vlado in predsedstvo, ki ju sestavljajo po trije člani. Vsak član je pripadnik ene etnične skupine Bošnjakov, Srbov in Hrvatov. Poleg tega obstaja znotraj BiH tudi razdelitev na Federacijo Bosne in Hercegovine (politično skupnost Bošnjakov in bosanskih Hrvatov) ter Republiko Srbsko, ki ima spet svojega predsednika in svoj parlament. Ustava v V. členu določa, da znotraj tripartitnega predsedstva člana bošnjaške in hrvaške narodnosti volijo samo prebivalci znotraj Federacije Bosne in Hercegovine, srbskega predsednika pa volijo v Republiki Srbski. Namen teh določb, ki pravico izbiranja demokratičnih predstavnikov ljudstva na volitvah podeljujejo le pripadnikom omenjenih treh etničnih skupin, je bil predvsem umiritev zahtevnih razmer v regiji po hudi vojni v letih, ki so sledila razpadu Jugoslavije. Na ta način so namreč omogočili, da se nobena pomembnejša politična odločitev v državi ne more sprejeti brez soglasja predstavnikov vseh treh prevladujočih skupin prebivalcev. Vendar pa je to na drugi strani pomenilo, da državljani, ki ne spadajo nujno v te tri etnične skupine (recimo pripadniki manjšin), nimajo enakih pravic.
Slaven Kovačević (pritožnik), rojen v Sarajevu, je politolog in politični svetovalec člana predsedstva Bosne in Hercegovine. Zdi se, da se ne opredeljuje za pripadnost nobenemu od treh prevladujočih etničnih skupin ali kateri koli drugi določeni skupini. Sarajevo, kjer živi, se nahaja v Federaciji. Zadnje zakonodajne in predsedniške volitve na državni ravni so potekale leta 2022. Pritožnik je začel pritožbeni postopek pred ESČP, ker da zaradi kombinacije ozemeljskih in etničnih zahtev, opisanih zgoraj, na teh volitvah ni mogel glasovati za kandidate po svoji izbiri. Trdil je, da kandidati, ki najbolje zastopajo njegova politična stališča, niso bili »pravega« etničnega izvora. Pritožnik ni navedel, ali je kljub temu glasoval za druge kandidate.
Ko je Bosna in Hercegovina leta 2002 postala članica Sveta Evrope, se je zavezala, da bo v enem letu ob pomoči Evropske komisije za demokracijo skozi pravo (Beneške komisije) pregledala volilno zakonodajo v luči standardov Sveta Evrope in jo po potrebi revidirala. Na svojo obveznost iz tega dogovora je bila kasneje še večkrat opozorjena, predvsem v smislu čimprejšnje zamenjave načela etnične pripadnosti z načelom državljanstva v državnem volilnem sistemu.
Na podlagi vsega navedenega je tako pritožnik pred ESČP zatrjeval diskriminacijo na podlagi 14. člena EKČP v povezavi s 3. členom Protokola št. 1 in na podlagi 1. člena Protokola št. 12. Vlada Bosne in Hercegovine je v odgovoru trdila, da pritožnik ni uporabil razpoložljivih domačih pravnih sredstev v zvezi s to pritožbo. Predvsem ni vložil ugovora pri Centralni volilni komisiji BiH, pritožbe na Sodišče BiH in na koncu ustavne pritožbe, pritožnik pa je v odgovoru trdil, da ta pravna sredstva ne bi bila učinkovita. V zvezi s tem je ESČP ugotovilo, da pritožnik res ni uporabil nobenega domačega pravnega sredstva, preden je vložil pritožbo, vendar pa je hkrati tudi ugotovilo, da glede na sodno prakso ustavnega sodišča glede izključevanja »drugih« iz javnih funkcij, pritožnik s pravnimi sredstvi, ki jih je navedla vlada, ne bi mogel uspeti. Zato je pritožbo vseeno vzelo v vsebinsko obravnavo. Prav tako je poudarilo, da za trditev, da je oseba žrtev kršitve, le-ta mora biti neposredno prizadeta s spornim ukrepom. EKČP ne predvideva vložitve actio popularis za razlago določenih pravic in posameznikom ne omogoča, da bi vložili pritožbo zoper določilo nacionalnega prava, za katero menijo, da bi lahko bilo v nasprotju z EKČP, ne da bi neposredno vplivalo na njihov položaj. V tem primeru pa je ESČP presodilo, da je dejstvo, da je pritožnik volilni upravičenec, dovolj za zaključek, da je omenjena nacionalna zakonodaja neposredno vplivala na njegove pravice.
Bistvo primera je tako bilo, da po trditvah pritožnika zaradi dogovorov o delitvi oblasti, omenjenih v uvodu, Bosna in Hercegovina ni resnična demokracija, temveč »etnokracija«, v kateri je etnična pripadnost – in ne državljanstvo – ključ do zagotavljanja moči in virov. Zaradi svoje etnične pripadnosti naj tako ne bi bil zastopan v parlamentu in drugih pomembnih organih države, to pa predstavlja diskriminacijo.
ESČP je pri svojem odločanju izpostavilo, da se bo razlika v obravnavi oseb v bistveno podobnih situacijah štela za diskriminatorno le, če nima objektivne in razumne utemeljitve – z drugimi besedami, če ne zasleduje legitimnega cilja ali če ne obstaja razumno razmerje sorazmernosti med uporabljenimi sredstvi in ciljem, ki ga je treba doseči. V tem primeru ni sporno, da je pritožnik res imel drugačne pravice pri izbiranju predstavnikov ljudstva kot pa pripadniki treh prevladujočih etničnih skupin. Vlada je to utemeljevala, kot že omenjeno, kot nujen ukrep za umiritev razmer v državi, saj so na ta način vzpostavili nujno ravnotežje med tremi sprtimi stranmi. Kot pa je poudarilo ESČP, bi to bilo sprejemljivo, če bi šlo za politično telo, ki bi imelo moč veta na pomembne odločitve v interesu posamezne skupine. V tem primeru pa ta sistem volitev velja tudi za parlament s polno zakonodajno pristojnostjo. Na ta način se še poudarja etnična razdrobljenost države in spodkopava demokratični značaj volitev. Vlada je v podobnih postopkih pred ESČP trdila, da še ni čas za politični sistem, ki bi obstoječo ureditev spremenil. ESČP je to trditev že preučilo in zavrnilo. Tokrat je zapisalo, da se mir in dialog najbolje vzdržujeta z učinkovito demokracijo, katere steber je možnost svobodnega uveljavljanja volilne pravice. Zato nikogar ne bi smeli prisiliti, da voli samo v skladu s predpisanimi etničnimi omejitvami, ne glede na njegovo politično stališče. Tudi če se sistem etnične zastopanosti v neki obliki ohrani, bi moral biti drugotnega pomena glede na politično zastopanost in ne bi smel diskriminirati »drugih« ter bi moral vključevati etnično zastopanost s celotnega ozemlja države. ESČP je na podlagi vsega navedenega tako ugotovilo kršitev prepovedi diskriminacije.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
