c S
Vrhovno sodišče o začasnih odredbah v upravnem sporu 27.07.2022

Tožeča stranka lahko upravičeno predlaga, da se nastanek težko popravljive škode prepreči z izdajo začasne odredbe, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji, ni pa mogoče od nje zahtevati, da poleg škode, ki neposredno izvira iz izpodbijanega upravnega akta, utemeljuje obstoj nadaljnje (težko popravljive) škode, je presodilo Vrhovno sodišče v sklepu v zadevi I Up 109/2022 z dne 8. junija 2022.

Vrhovno sodišče je pri odločanju glede izdaje začasne odredbe v navedeni zadevi ugotovilo, da je treba zaradi spremenjenega razmerja med ureditvijo upravnega spora in uporabo pravdnega postopka, ki je sledila spremembi Zakona o pravdnem postopku (ZPP), spremeniti določena stališča, ki so bila sprejeta v dosedanji sodni praksi. Navedlo je, da želi s tem prispevati k povečanju učinkovitosti sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije (URS)), saj je možnost izdaje začasne odredbe zaradi zakonske ureditve, ki ne predvideva suspenzivnega učinka izpodbojne tožbe v upravnem sporu, nujna za zagotovitev navedene ustavne pravice na tem pravnem področju. Z izdajo začasne odredbe namreč sodišče odloži ali drugače uredi izvrševanje izpodbijane odločitve izvršne veje oblasti do tedaj, ko pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodi, da je navedena odločitev pravilna in zakonita, s tem pa pomembno prispeva k pravni varnosti v razmerju delitve oblasti (2. in 3. člen URS), je zapisalo Vrhovno sodišče.


Ugotavljanje dejanskega stanja

Izhajajoč iz navedenega je najprej poudarilo, da tudi odločanje o izdaji začasne odredbe po vsebini pomeni odločanje o sporu med tožečo in toženo stranko. Sodišče glede ugotavljanja dejanskega stanja, ki utemeljuje izdajo začasne odredbe, predlagatelju ne sme nalagati večjega procesnega bremena kot toženi stranki, saj za to ni zakonske podlage niti v ZPP niti v Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1). Upoštevna dejstva morajo zatrjevati tako predlagatelj začasne odredbe kot tudi druge stranke postopka in zanje ponuditi dokaze, njihov obstoj oziroma resničnost pa se presojata oziroma ugotavljata po splošnih pravilih pravdnega postopka, saj glede navedenega ZUS-1 ne določa nič drugače. Tako je tudi v teh primerih treba šteti neprerekana dejstva za dokazana (214. člen in nasl. ZPP), ob ponujenih dokazih, ki jih ni mogoče šteti za nedovoljene, nepotrebne oziroma neprimerne, pa tudi izvesti ustrezen dokazni postopek. Dokazna sredstva pri odločanju o začasni odredbi niso omejena, je bilo jasno Vrhovno sodišče.


Materialno procesno vodstvo

Ob navedenem je poudarilo, da mora tudi v postopku odločanja o začasni odredbi v skladu z ZPP sodišče zagotoviti strankam ustrezno materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP). Bistveno je, da se predlagatelju začasne odredbe omogoči, da s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolni nedoločen pravni pojem težko popravljive škode iz 32. člena ZUS-1, če sodišče meni, da te zakonske zahteve ni izpolnil. Procesno vodstvo, tako Vrhovno sodišče, je sodišče dolžno zagotoviti tudi toženi stranki in drugim strankam upravnega spora, ki so dolžne ustrezno utemeljiti javni interes oziroma druge interese, ki bi bili lahko nesorazmerno prizadeti z izdajo začasne odredbe, saj navedenih dejstev sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti. Le na ta način, skladen z načelom odprtega sojenja, je strankam lahko razpoznavno, kdaj so zadostile zahtevam sodišča za to, da lahko le-to opravi meritorno presojo in vsebinsko odloči o (ne)utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe, je pojasnilo Vrhovno sodišče. Zato je presodilo, da ne more več šteti za skladno z zakonom stališče, da zahteva po skrbni pripravi predloga za izdajo začasne odredbe izključuje navedene dolžnosti sodišča in upravičenja predlagatelja ter drugih strank, ki izhajajo iz ZPP.


Rok za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe

Vrhovno sodišče je dalje poudarilo, da je instrukcijski rok, ki ga določa peti odstavek 32. člena ZUS-1, predpisan v korist tožeče stranke, predlagatelja začasne odredbe. Zato lahko sodišče zaradi zagotovitve zakonitega postopka ta rok vselej prekorači, na primer, če je to potrebno zaradi materialnega procesnega vodstva ali drugih okoliščin na strani tožeče stranke.


Pravni standard težko popravljive škode

Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej, je zapisalo Vrhovno sodišče. Na podlagi razvoja spoznanj pravne teorije in prakse pa je pojem težko popravljive škode na področju davčnega prava opredelilo na novih izhodiščih. Po presoji Vrhovnega sodišča ga je treba na področju davčnega prava razlagati tako, da je škoda, ki je upoštevna v smislu zakonske določbe 32. člena ZUS-1, v izgubi sredstev, s katerimi bi sicer tožeča stranka lahko razpolagala, če ji ne bi bila odvzeta na podlagi nepravnomočno ugotovljene in naložene davčne obveznosti. Tožeča stranka lahko torej upravičeno predlaga, da se nastanek take škode prepreči z izdajo začasne odredbe, če so za to izpolnjeni drugi zakonski pogoji (na primer njena težka popravljivost), ni pa mogoče od nje terjati, da poleg škode, ki neposredno izvira iz izpodbijanega upravnega akta, utemeljuje obstoj nadaljnje (težko popravljive) škode, ki je ZUS-1 ne predvideva kot pogoja za izdajo začasne odredbe, je opozorilo Vrhovno sodišče.


Težko popravljiva škoda na davčnem področju

Ob tem je dalje opozorilo, da zakonodajalec ni predpisal standarda nepopravljive škode, temveč (le) škode, nastale zaradi izvršitve izpodbijanega upravnega akta, ki bi bila ob odpravi posledic na podlagi naknadnega uspeha v upravnem sporu za tožečo stranko težko popravljiva. Na davčnem področju je, tako Vrhovno sodišče, težko popravljivost škode mogoče tako utemeljevati (zlasti) s posledicami, ki tožečo stranko prizadenejo zato, ker denarnih sredstev, ki bi jih potrebovala za plačilo nepravnomočno naložene davčne obveznosti, nima. Te posledice so lahko na primer težko popravljive, če bi bilo zaradi prisilne izvršitve davčne obveznosti iz izpodbijane davčne odločbe tožeči stranki poseženo v sredstva, ki jih potrebuje za izpolnjevanje svojih zakonskih obveznostih (na primer dolžnosti preživljanja otrok) oziroma v sredstva, potrebna za uresničevanje drugih bistvenih vidikov življenja in dela tožeče stranke.

Tako lahko, tako Vrhovno sodišče, za težko popravljivo posledico v smislu ZUS-1 šteje tudi okoliščina, da bi morala tožeča stranka za pridobitev denarnih sredstev za plačilo davčne obveznosti poseči v svoje siceršnje premoženje, ki ga za svoje življenje in delo nujno potrebuje (na primer izguba za delo potrebnih sredstev), ali pa bi v to premoženje morala poseči na način, ki bi ji sam po sebi povzročil težko popravljivo škodo (na primer bi morala za pridobitev denarnih finančnih sredstev odsvojiti nepremičnine ali drugo premoženje, ki ga ne bi bilo mogoče ponovno pridobiti ali le z veliko izgubo ali visokimi stroški).

Za pravne osebe oziroma gospodarske subjekte pa je težka popravljivost škode podana na primer že s tem, da ne more uresničiti svojih poslovnih načrtov oziroma izpolniti že dogovorjenih pogodbenih obveznosti, kar pomembno posega v njeno poslovanje (na primer nabava osnovnih in obratovalnih sredstev, plačilo surovin, novih investicij), je še pojasnilo Vrhovno sodišče. S tem je odstopilo od stališča, da je treba materialno škodo vselej šteti za popravljivo.

Pripravil: Patricij Maček, mag. prava


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.