Pravica do pomoči pri končanju življenja

15.06.2022 Dne 27. januarja 2022 je kolega Luka Mišič v uvodniku¹ Pravne prakse predstavil glavna izhodišča za pripravo predloga Zakona o pomoči pri končanju življenja (ZPKKŽ). Namen pričujočega besedila je z nekaj splošnimi izhodišči in razmisleki pomagati spodbuditi razpravo o tej civilizacijsko in etično tako občutljivi temi.

Trpljenje veteranov prve svetovne vojne

Ob tem velja opozoriti, da problematika ni nova. Že leta 1920 sta profesor kazenskega prava Metod Dolenc² ter profesor nevrologije in psihiatrije Alfred Šerko³ objavila članek "Ali naj se dá na prosto, da se sme uničiti življenje, ki je postalo življenja nevredno",⁴ v katerem sta s pravnega in medicinskega vidika polemizirala s stališči, ki sta jih v svoji knjigi "Dovoljenje za uničenje človeka nevrednega življenja. Njegov obseg in cilj" leta 1920 zastopala nemška profesorja Karl Binding und Alfred Hoche.⁵ Vprašanje je postalo aktualno zaradi strašnih poškodb in iznakaženj, ki jih je številnim vojakom prizadejala prva svetovna vojna. Takratna medicina ni imela učinkovitih sredstev za trajno lajšanje bolečin, plastična kirurgija pa ni zmogla popraviti groznih poškodb obraza in vidnih delov telesa. Številni veterani prve svetovne vojne so vrh tega trpeli hude psihične posledice. Zaradi povedanega je bilo veliko samomorov, mnogi pa so izrazili željo, da bi jim pomagali končati trpljenje. Na srečo so se razmere od takrat zaradi velikanskega napredka medicine bistveno spremenile.

Človeško življenje je ena od danosti, ki je verjetno ne bomo nikoli do konca doumeli. Z obstojem življenja je pogojeno vse, kar nas dela človeka. Brez dejstva, da živimo, si na individualni ravni ni mogoče misliti nič lepega, prijetnega ali ustvarjalnega. Z življenjem smo, in ko se neha, prenehamo in nas ni več. Zato ne preseneča, da nas je strah, ko pomislimo, da ga bomo izgubili. Celo ko se zavemo svoje končnosti, nas stisne pri srcu, čeprav naše življenje ob tej misli ni konkretno ogroženo.

Seveda pa ima življenje tudi svoje senčne plati. Trpljenje, bolezni, nesreče ipd. lahko iz življenja, kot pravi Prešeren, naredijo ječo. Kljub temu se ljudje v stiskah in težavah praviloma borijo proti njim, in ne proti življenju, čeprav bržčas vedo, da bi se jih lahko s smrtjo hitro in enkrat za vselej odkrižali. Človeško je, da si želimo živeti brez težav in bolečin, pri čemer pa smo praviloma pripravljeni za to, da lahko živimo, trpeti tudi hude težave in bolečine. Zato ne preseneča, da so bili v koncentracijskih taboriščih ali gulagih kljub nečloveškemu trpljenju samomori velika izjema. Ljudje so hrepeneli po življenju, in ne po smrti. V upanju, da bodo nekoč živeli srečno in v pravičnem svetu, so prenašali zlorabe in krivice.

Žal se lahko življenje iznenada obrne v slepo ulico, v kateri ni videti nobenega žarka upanja. Neozdravljiva bolezen, naglo usihanje življenjskih moči, popolna odvisnost od pomoči drugih, hudo razočaranje, fizične bolečine ipd. lahko pripeljejo človeka v stanje, v katerem se želi čim hitreje posloviti od življenja. Če bolniku v takem stanju priskoči nekdo na pomoč bodisi tako, da mu priskrbi sredstva za samomor, bodisi da ga ubije, govorimo o "dobri smrti" ali evtanaziji.

Na svetu je nekaj držav, ki tako pomoč tudi pravno dopuščajo. Med njimi so v Evropi v glavnem štiri,⁶ ki so splošno legalizirale aktivno končanje tujega življenja.

In čeprav tako izraz evtanazija kot tudi pripravljenost nekomu (pomagati) končati življenje zvenita zelo altruistično, se v samem prizadevanju skrivajo številne pasti.

Nedotakljivost življenja in osebno dostojanstvo

Človeško življenje je od nekdaj veljalo za nedotakljivo in sveto. Poseg vanj se je že v najstarejših časih štel za nasproten naravnemu redu oziroma za dejanje, ki ogroža celotno skupnost. V tem smislu je mogoče razumeti biblično parabolo o Kajnovem umoru brata Abela⁷ oziroma določilo najstarejšega rimskega prava, po katerem je bilo treba tudi v primeru uboja iz malomarnosti s krvjo žrtvenega ovna ponovno vzpostaviti porušeni naravni red.⁸

Umor se je v vseh časih in kulturah štel za nesprejemljivega. Izjema so bile izvršitve smrtne kazni, ritualni umori ali uboji v silobranu in skrajni sili. Prepoved smrtne kazni zato pomeni nov kulturni standard, ki postavlja človeško življenje celo nad pravni red oziroma zunaj dosega individualnega pravnega akta. Pomembna razloga za prepoved smrtne kazni sta bili na eni strani ideja nedotakljivosti človeškega življenja in neupravičenosti človeka, da vanj posega, ter na drugi strani možnost sodnih zmot oziroma napak v postopku, v katerem je bila smrtna kazen izrečena. Poseg v življenje je, kot vemo, ireverzibilen in brez možnosti kakršnegakoli popravka.⁹

Vse to in še mnogo drugega je treba upoštevati, ko se sine ira et studio lotevamo vprašanja pomoči pri končanju življenja.

Temeljna vrednota, ki naj bi, kot navaja kolega Mišič, prevladala nad nedotakljivostjo življenja in narekovala uzakonitev evtanazije, je človekovo dostojanstvo. Po tem gledanju naj bi bila le uzakonitev usmrtitve na zahtevo

"v celoti skladna z varstvom osebnega dostojanstva, saj je samo tako ustrezno varovana posameznikova zmožnost samostojnega odločanja v lastnih zadevah v celotnem življenjskem obdobju tudi za primer smrti".¹⁰

Po tem gledanju naj bi torej človek skupaj z možnostjo avtonomnega ravnanja izgubil tudi svoje dostojanstvo. Človeku, ki hudo trpi, je treba torej pomagati in mu omogočiti, da se poslovi od življenja.

Tudi če pustimo ob strani vprašanje, ali je ob doseženem razvoju paliativne medicine usmrtitev v resnici edina oblika pomoči, ki jo lahko sodobna družba nudi ostarelemu in trpečemu, se je treba predvsem zavedati, ...

Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Janez Kranjc: Pravica do pomoči pri končanju življenja
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 19, 2022

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!

----------------------------------
Opombe:

¹ Mišič, L.: Pravica do dostojne smrti, PP, št. 4/2022, str. 3.

² Metod Dolenc (1875-1941) je študiral pravo na Dunaju, kjer je bil promoviran leta 1899. Deloval je v predsedstvu višjega deželnega sodišča v Gradcu, kjer je bil tudi okrajni sodnik. Po koncu prve svetovne vojne je bil dodeljen višjemu deželnemu sodišču v Ljubljani. Od leta 1920 je bil profesor za kazensko pravo in kazenski postopek na novoustanovljeni pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Objavil je številna dela s področja kazenskega prava in pravne zgodovine.

³ Alfred Šerko (1879-1938) je na Dunaju najprej študiral filozofijo in bil promoviran leta 1903. Po študiju filozofije je na dunajski univerzi študiral še medicino in bil promoviran leta 1909. Po diplomi je bil med drugim asistent kasnejšega nobelovca Juliusa Wagnerja-Jauregga. Po koncu prve svetovne vojne se je habilitiral v Pragi, od koder je prišel v Ljubljano in postal profesor za nevrologijo in psihiatrijo na novoustanovljeni medicinski fakulteti.

⁴ Slovenski pravnik, leto XXXV, št. 1-4, Ljubljana 1920, str. 18-30.

⁵ Die Freigabe der Vernichtung lebensunwerten Lebens: ihr Mass und ihr Ziel. Von den Professoren Dr. iur et phil. Karl Binding und Dr. med. Alfred Hoche, Leipzig 1920. Knjiga je bila večkrat ponatisnjena, zadnjič leta 2006 (Berliner Wissenschaftsverlag, Juristische Zeitgeschichte, Taschenbücher 1, 2006). Besedilo je dostopno v okviru Projekta Gutenberg na spletni strani

⁶ Aktivno evtanazijo, tj. uboj prizadetega z vnosom smrtonosne učinkovine v njegovo telo, dovoljujejo na Nizozemskem, v Belgiji (v obeh državah je dovoljena tudi evtanazija otrok), v Luksemburgu in Španiji. Pomoč pri samomoru je zakonsko dovoljena v Avstriji in Švici, kjer pa tolerirajo tudi dajanje sredstev za lajšanje bolečin, ki (lahko) povzročijo smrt. V Švici prakticirajo tudi evtanazijski turizem, za katerega je npr. specializirana klinika Dignitas v kraju Pfäffikon pri Zürichu. Tam že od leta 1998 izvajajo asistirane samomore za tujce. Cena je odvisna od obsega storitev in se giblje med 4.000 in 7.000 evrov. Asistirane samomore švicarskih državljanov izvaja organizacija Exit, ki je bila ustanovljena leta 1982.

⁷ 1 Mz 4, 10ss: "Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni. Bodi torej preklet z zemlje, ki je odprla svoja usta in iz tvojih rok sprejela kri tvojega brata! Ko boš obdeloval zemljo, naj ti ne daje več svoje moči, blodil in begal boš po svetu."

⁸ Tab. VIII, 24 a: Si telum manu fugit magis quam iecit, aries subicitur (Če je kopje iz roke bolj ušlo kot pa ga je vrgel, se izroči oven).

⁹ To med drugim poudarja profesor Metod Dolenc v svojem zgoraj navedenem članku, ko pravi (str. 23): "Menim, da v časih, ko se navaja za najvažnejši argument zoper dopustnost smrtne kazni sploh - možnost zmote sodnikov, pač ne gre staviti na dnevni red vprašanja o udejstvovanju sicer človekoljubnih idej Karla Bindinga, ki pridodajajo možnosti justičnih umorov tudi možnost zdravniških umorov!"

¹⁰ Mišič, L., nav. delo, str. 3.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.

10 najvplivnejših pravnikov

Multimedijski arhiv