c S
Pravni vidiki prodaje na obroke 13.06.2022 Živimo v obdobju izjemnega razmaha trgovine in potrošništva. Ne le, da so se v zadnjih desetletjih tudi v Sloveniji razbohotili veliki trgovski centri (hipermarketi) znanih domačih in tujih podjetij, ampak se je izjemno povečalo tudi nakupovanje preko spleta. Dandanes je v Sloveniji dosegljivo tako rekoč vse, le, če ima človek dovolj denarja.

Tudi zaradi tega se je izjemno povečala prodaja na obroke, ki je dobivala vedno nove in nove oblike, potrošnikom pa so se na ta način ponujale široke možnosti obročnega odplačevanja blaga in storitev. Še nekaj časa nazaj so bili razširjeni predvsem obročni nakupi preko različnih oblik lizinga, ali v obliki spletnih kreditov, danes pa so še zlasti razširjeni obročni nakupi s pomočjo uporabe nekaterih najbolj znanih mednarodnih kreditnih kartic (denimo Vise, Mastercarda, Dinersa).

Prodaja na obroke je sicer obligacijski pravni posel, je posebna vrsta prodajne pogodbe, ki vsebuje tudi elemente posojilne pogodbe.

V tokratnem prispevku bom prikazal poglavitne pravne značilnosti tega zelo pogostega in med potrošniki priljubljenega posla.

Obligacijski zakonik

Prodajo na obroke urejata dva zakona in sicer sta to Obligacijski zakonik (OZ) in pa Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPoT), ki ima v odnosu do slednjega značaj specialnega predpisa (lex specialis), seveda pod pogojem, če gre za prodajo na obroke potrošnikom, kar pomeni, da v primeru kolizije (nasprotja) med dvemi zakonskimi določili, specialni predpis (določilo) prevlada nad splošnejšim.

Obligacijski zakonik ureja prodajo na obroke v členih 522.-526. in določa, da se prodajalec s pogodbo o prodaji na obroke zavezuje, da bo kupcu izročil določeno premično stvar, še preden mu bo kupnina popolnoma izplačana, kupec pa se zavezuje, da jo bo odplačal v obrokih v določenih časovnih presledkih.

V skladu z OZ mora biti pogodba o prodaji na obroke sestavljena v pisni obliki.

V pogodbeni listini morajo biti poleg stvari in njene cene pri prodaji za gotovino, navedeni skupen znesek vseh obročnih odplačil, vštevši tudi tisto, kar je bilo plačano ob sklenitvi pogodbe, znesek posameznih obrokov, njihovo število ter njihovi roki.

Kar se tiče odstopa od pogodbe, velja, da lahko prodajalec odstopi od pogodbe, če pride kupec v zamudo z začetnim obrokom. Po plačilu začetnega obroka pa lahko prodajalec odstopi od pogodbe, če pride kupec v zamudo z najmanj dvema zaporednima obrokoma, ki pomenita najmanj osmino kupnine.

 Izjemoma lahko prodajalec odstopi od pogodbe tudi v primeru, če pride kupec v zamudo le z enim obrokom, a le v primeru, kadar za plačilo kupnine niso predvideni več kot štirje obroki.

V obeh primerih lahko prodajalec, namesto da bi odstopil od pogodbe, zahteva od kupca, da plača ves ostanek kupnine, vendar mu mora pred tem pustiti dodaten petnajstdnevni rok.

V primeru, če se pogodba razveže, mora prodajalec vrniti kupcu prejete obroke z obrestmi od dneva, ko jih je prejel, in mu povrniti nujne stroške, ki jih je imel za stvar, kupec pa mora vrniti prodajalcu stvar v stanju, v kakršnem je bila tedaj, ko mu je bila izročena, in mu dati povračilo za njeno uporabo vse do razveze pogodbe.

Zakon o varstvu potrošnikov

V skladu z zakonom o varstvu potrošnikov se s pogodbo o prodaji blaga na obroke podjetje (prodajalec) zavezuje, da bo potrošniku izročilo določeno blago, še preden mu bo kupnina popolnoma izplačana, potrošnik pa se zavezuje, da ga bo odplačal v obrokih v določenih časovnih presledkih.

Tudi v skladu z Zakonom o varstvu potrošnikov (ZVPot) mora biti pogodba o prodaji na obroke sestavljena v pisni obliki.

ZVPoT izrecno določa, da se njegova določila, ki urejajo prodajo na obroke blaga, smiselno uporabljajo tudi za prodajo storitev (denimo za storitev davčnega svetovanja, za odvetniške storitve, svetovalne storitve, različne obrtniške storitve, ipd.).

Poleg tega pa je izrecno določeno, da določila ZVPoT, ki urejajo prodajo na obroke za potrošnike, ne vplivajo na pravice potrošnikov po zakonu, ki ureja potrošniške kredite. Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK-2)j e namreč v odnosu do ZVPoT specialni predpis (lex specialis).

ZVPoT enako kot OZ ureja vsebino pogodbene listine (pogodbe) in sicer določa, da morajo biti v njej poleg blaga in njegove cene pri prodaji za gotovino navedeni tudi skupen znesek vseh obročnih odplačil, vštevši tudi tisto, kar je bilo plačano ob sklenitvi pogodbe, znesek posameznih obrokov, njihovo število ter njihovi roki.

Če teh vsebin ni v pogodbi, lahko potrošnik odstopi od pogodbe.

Izrecno je določeno tudi, da morajo biti v pogodbi izrecno navedene pravice, ki jih ima potrošnik pri obročnem nakupu (to so pravica do predčasnega odplačila kupnine, pravica do podaljšanja odplačila kupnine, pravica do odstopa od pogodbe, pravica do vrnitve  že plačanih obrokov s strani prodajalca). Tudi v primeru, če te pravice niso izrecno navedene v pogodbi, velja, da jih lahko potrošnik kljub temu uveljavlja, ali pa, da odstopi od pogodbe. 

Če zgoraj omenjene pravice niso navedene v pogodbi, jih lahko potrošnik kljub temu uveljavlja ali pa odstopi od pogodbe.

ZVPoT izrecno določa sankcijo ničnosti pogodbe v primeru, če bi bila določila pogodbe o prodaji na obroke za potrošnika manj ugodna od minimuma pravic, ki mu jih zagotavlja ZVPoT, razen, če bi šlo za določila o lastninskem pridržku.

Potrošnik ima tudi pravico, da kadarkoli predčasno odplača preostanek dolžne kupnine, in to brez pogodbenih obresti, razen stroškov izdelave obračuna predčasnega odplačila kupnine, drugačno pogodbeno določilo pa je nično.

Tako, kot je to določeno po OZ, tudi v primeru potrošniške pogodbe o prodaji na obroke velja, da lahko prodajalec odstopi od pogodbe, če pride potrošnik v zamudo z začetnim obrokom, po plačilu začetnega obroka pa lahko prodajalec odstopi od pogodbe le v primeru, če pride potrošnik v zamudo z najmanj dvema zaporednima obrokoma, ki pomenita najmanj osmino kupnine.

Izjemoma lahko prodajalec razdre pogodbo, če potrošnik pride v zamudo le z enim obrokom, a le tedaj, kadar za plačilo kupnine niso predvideni več kot štirje obroki.

V primerih zamude lahko prodajalec, namesto da bi odstopil od pogodbe, zahteva od potrošnika tudi, da plača ves preostanek kupnine, vendar mu mora pred tem pustiti dodaten petnajstdnevni rok.

Možnost podaljšanja rokov

Kadar to opravičujejo okoliščine primera, lahko sodišče na zahtevo potrošnika podaljša roke za plačilo zamujenih obrokov, vendar pa morata biti za to izpolnjena dva pogoja in sicer 1.)mora dati potrošnik za to ustrezno zavarovanje, da bo kasneje izpolnil obveznost, 2.) prodajalec pa zaradi tega ne sme utrpeti škode.

Pogodbena kazen, ki je sicer dopustna klavzula v obligacijskih pravnih poslih pa v primeru zamude potrošnika s plačilom kakšnega obroka kupnine ni dopustna. Zakon namreč določa, da je nično pogodbeno določilo o pogodbeni kazni za primer, če bi potrošnik prišel v zamudo s plačilom kakšnega obroka kupnine. Na ta način je zakonodajalec zaščitil šibkejšo stranko v poslu. 

Potrošnik lahko sicer v vsakem primeru odstopi od pogodbe, pod pogojem, če to pisno sporoči prodajalcu v petnajstih dneh po podpisu. Potrošnik se tej pravici ne more vnaprej odpovedati, drugačno pogodbeno določilo pa je nično.

V primeru, če se pogodba razveže, mora prodajalec vrniti prejete obroke z zakonitimi obrestmi od dneva, ko jih je prejel, in potrošniku povrniti nujne stroške, ki jih je imel za blago.

Potrošnik pa mora s svoje strani vrniti prodajalcu blago v stanju, v kakršnem je bilo tedaj, ko mu je bilo izročeno, in mu dati povračilo za njegovo uporabo vse do razveze pogodbe.

Uporaba določil o prodaji na obroke tudi za nekatere druge pogodbe

Zakon (glej 56. člen ZVPoT) določa tudi to, da določbe o prodaji na obroke veljajo tudi pri drugih dogovorih, ki imajo enako vsebino, kot je to denimo zakupna pogodba z določilom, da bo v zakup dano blago prešlo v potrošnikovo lastnino, če bo določen čas plačeval zakupnino.

Te določbe se uporabljajo tudi pri posojilu, ki je bilo potrošniku dano za nakup določenega blaga, če sta se podjetje, ki je potrošniku dalo posojilo (posojilodajalec) in prodajalec sporazumela, da bo potrošnik blago, ki mu ga je prodal prodajalec, odplačeval v obrokih, po pogodbi, sklenjeni med potrošnikom in prodajalcem.

Sklep

Prodaja na obroke postaja v praksi čedalje pogostejši posel. Čeprav je z vidika kupca obremenjen z dodatnimi stroški (obresti, nadomestila za obročne transakcije, ipd.), se zanj odloča čedalje več strank, saj jim omogoča pridobitev številnih dobrin, katerih si morda ne bi mogli privoščiti, če bi jih morali kupiti v enkratnem znesku.

Pomembno pa je poudariti, da je obročna prodaja, še posebej, če imamo v mislih obročno prodajo potrošnikom, pravni posel, pri katerem mora prodajalec upoštevati minimalni korpus pravic potrošnika. Med njimi so zlasti pravica do predčasnega odplačila kupnine, pravica do podaljšanja odplačila kupnine, pravica do odstopa od pogodbe in pravica do vrnitve  že plačanih obrokov s strani prodajalca.


Pripravil: mag. Boštjan J. Turk, direktor inštituta za civilno in gospodarsko pravo


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.