Kakšna je v resnici normativno določena dolžnost in odgovornost države glede cepljenja v primerih epidemije nevarne bolezni? Ter kakšne so na drugi strani znotraj pozitivnega normativnega okvirja dolžnosti, pravice in odgovornosti vsakega posameznega državljana? (*1)
Kako doseči zadostno precepljenost prebivalstva?
Dobro izhodišče za razmislek ponuja nedavna sodba ESČP v zadevi Vavrička in drugi proti Češki republiki št. 47621/13. V obrazložitvi navedene sodbe, ki nam jo je v 19. številki Pravne prakse podrobno predstavil kolega Danijel Igrec (Polje proste presoje pri ukrepu obveznega cepljenja), najdemo tudi zelo pomemben pasus, v katerem ESČP pojasnjuje, da je bilo obvezno cepljenje na Češkem vzpostavljeno kot odgovor na perečo družbeno potrebo po zadostni precepljenosti prebivalstva, pri kateri se nevarne nalezljive bolezni ne pojavljajo in ne širijo več. Češka oblast je bila po ustavi zavezana doseči tovrstno precepljenost in s tem zagotoviti državljanom zdravo življenjsko okolje.
Ob pomembnem poudarku, da je cepljenje ena od najučinkovitejših in najprimernejših medicinskih intervencij, ki prispeva k varovanju javnega zdravja, in da bi vsaka država morala stremeti k doseganju čim višje precepljenosti prebivalstva, je ESČP v konkretni zadevi še ugotovilo, da češka država ustrezno visoke precepljenosti prebivalstva ne more zagotoviti drugače kot tako, da je cepljenje določeno kot obvezno, in ne zgolj s priporočilom oziroma pozivom k prostovoljnemu cepljenju. ESČP na tej točki svoje obrazložitve sicer seveda dopušča možnost, da posamezna država visoko precepljenost prebivalstva doseže tudi drugače kot z obveznim cepljenjem, ne pušča pa po drugi strani nobenega dvoma o tem, da je doseganje ustrezno visoke precepljenosti pozitivna dolžnost vsake posamezne države.
Takšno pozitivno dolžnost države izrecno določa tudi slovenska ustava. V 72. členu (zdravo življenjsko okolje) v prvem odstavku najprej vzpostavi pravico vsakega posameznika do zdravega življenjskega okolja, v drugem pa določa, da je država tista, ki skrbi za uresničevanje te pravice. Ta ustavno določena pozitivna dolžnost države je v zvezi s preprečevanjem izbruha in širjenja nalezljivih bolezni na zakonski ravni izpeljana v določbah Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB), ki v 10. členu našteva ukrepe za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni (epidemiološke ukrepe), med katerimi je v 6. točki navedeno tudi cepljenje.
ZNB nato v prvi alineji prvega odstavka 22. člena določa, da je cepljenje v Sloveniji obvezno proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, ošpicam, mumpsu, rdečkam in hepatitisu B. Za aktualno razpravo o cepljenju proti covidu-19 pa je veliko bolj pomembna druga alineja istega člena, ki izrecno določa, da je cepljenje obvezno tudi proti steklini, rumeni mrzlici, trebušnemu tifusu, meningoencefalitisu, gripi, tuberkulozi in drugim nalezljivim boleznim (v to kategorijo "drugih nalezljivih bolezni" zagotovo sodi tudi covid-19), "če obstajajo epidemiološki razlogi in tako določa letni program cepljenja".
Ali so nastopili epidemiološki razlogi iz 22. člena ZNB?
ZNB torej v drugi alineji 22. člena določa, da je cepljenje zoper nalezljive bolezni obvezno, kadar za to obstajajo epidemiološki razlogi. To pa pomeni, da bi morali - če bi hoteli v Sloveniji resno ravnati znotraj postavljenega in veljavnega normativnega okvira -, nujno ugotoviti, ali so glede na vse okoliščine aktualne epidemije že nastopili epidemiološki razlogi iz druge alineje prvega odstavka 22. člena ZNB, v katerih cepljenje postane obveznost, in ne zgolj pravica oziroma možnost. "Epidemiološki razlogi", o katerih govori ZNB, so namreč pravni standard, ki ga je treba vsebinsko ugotavljati vsakič, ko za to nastopijo okoliščine. Vnaprejšnja in absolutna opustitev obveznega cepljenja kot epidemiološkega ukrepa s strani aktualne državne oblasti zgolj zato, da bi tudi na tem področju zadostili neoliberalni mantri, da je zgolj vsak posameznik odgovoren zase in za svojo usodo, pa že pomeni izstop iz veljavnega normativnega okvirja te države, ki smo ga povzeli zgoraj.
Navedeni odklon od normativne ureditve boja z epidemijo bi seveda lahko korigiralo ljudstvo kot kolektiv. In sicer tako, da bi se kljub prostovoljnosti cepila zadosti velika večina prebivalcev. S tem bi državljani naknadno "pokrili" dejstvo, da država v tem primeru ni izpolnila svoje pozitivne dolžnosti. Oziroma: zadosti visoka stopnja precepljenosti bi lahko bila tudi rezultat nekih drugih, mehkejših prijemov države, s katerimi bi spodbudila dovolj velik odstotek državljanov, naj se cepijo. V tem primeru bi lahko na koncu ugotovili, da je država svojo pozitivno dolžnost izpolnila tudi brez uvedbe cepilne obveznosti. A zaenkrat ne kaže, da bi se to lahko zgodilo v dogledni prihodnosti. O tem, da je državna oblast izpolnila svojo pozitivno dolžnost glede cepljenja (glede tega je ESČP nedvoumno), ne bo mogoče govoriti, vse dokler v državi ne bo dosežen ustrezno visok odstotek precepljenosti prebivalstva.
Slovenska država oziroma njena izvršilna oblast se žal v slovenski zgodbi o cepljenju proti covidu-19 ni zgolj odpovedala možnosti določitve obveznega cepljenja proti bolezni covid-19, pač pa se je obenem, ko je odločitev o cepljenju prepustila posameznikom, na ravni lastnih ravnanj in izrekanj želela razbremeniti še odgovornosti za obvladovanje in zajezitev epidemije ter jo je brez utemeljene pravne podlage prenesla na vsakega izmed nas. Posamezniki smo se tako znašli v situaciji, ko moramo sami in "svobodno" sprejeti odločitev za ali proti cepljenju.
Popolnoma logično je, še zlasti v današnjem informacijskem okolju, da se določen delež prebivalstva ne bo odločil za cepljenje. Ta delež bo, vsaj tako kaže, zagotovo prevelik, da bi lahko dosegli zadostno oziroma želeno stopnjo precepljenosti. Že sama prostovoljnost cepljenja kljub razsežnosti epidemije namreč žal kar nekaj ljudem signalizira, da oblast očitno ni prepričana bodisi o njegovi varnosti bodisi o učinkovitosti. V nasprotnem primeru bi ga, logično sklepajo naprej, opredelila kot zakonsko obveznost, saj bi s tem nase v celoti prevzela tudi odgovornost: tako za izbiro cepiva kot tudi za morebitno škodo, ki bi jo zaradi cepljenja morda utrpelo zdravje nekaterih (redkih) posameznikov.
Korist na ravni družbe kot celote večja kot tveganje nastanka (redkih) zdravstvenih posledic
Nihče iz znanstvene skupnosti namreč ni nikoli trdil, da nova cepiva proti covidu-19 (ali katerakoli druga) ne bodo imela tudi morebitnih neželenih učinkov: da pri posameznikih po cepljenju ne more priti do zdravstvenih težav. Ta možnost je nesporno dejstvo ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Dino Bauk: Ni pravice do necepljenja >> ali na portalu Pravna praksa, št. 34, 2021, str. 6-8.
>> Članek lahko preberete tudi, če niste naročnik.
-------
Opomba:
(1) Pričujoči članek je, po dogovoru z uredništvom, prilagojena in dopolnjena verzija avtorjevega članka na spletni strani disenz.net.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
