Pričujočo javno izmenjavo stališč je spodbudil življenjski primer, iz katerega izhajajo naslednje bistvene okoliščine. Predmet (sodnega) spora je bila neupravičena uporaba osnutka pogodbe o prodaji nepremičnine, ki ga je za nepremičninsko agencijo, ki je posredovala pri prodaji, pripravil odvetnik. Posel sicer ni bil sklenjen s prvotno izbranim kupcem, vendar pa je prodajalec (tožena stranka) pripravljeni osnutek pogodbe kasneje uporabil za prodajo iste nepremičnine drugemu kupcu. Pri dejansko izpeljani prodaji nepremičninska agencija ni sodelovala niti ni pri njej sodeloval odvetnik, ki je pripravil prvotno različico pogodbe. Prodajalec jo je prilagodil tako, da je zgolj spremenil podatke o kupcu ter ceni in odstranil logotip odvetnika - avtorja pogodbe. Razhajanje mnenj glede upravičenosti do avtorskopravnega varstva konkretne pogodbe ne temelji na dejanskih okoliščinah primera, ki niti niso bile sporne (tožena stranka ni zanikala, da je pogodbo uporabila brez vednosti in dovoljenja avtorja), temveč izhaja iz diametralno nasprotnega razumevanja pravnega pojma avtorskega dela. To potrjuje tudi dejstvo, da je po objavi omenjenega članka "Prodajna pogodba: avtorsko ali obrtniško delo?" Višje sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in odločilo, da je bila tožena stranka z nedovoljeno uporabo pogodbe odvetnika neupravičeno obogatena, ni pa se sodišče opredelilo do vprašanja, ali je šlo pri pogodbi za avtorsko delo. Kljub temu velja zaradi pomena obravnavane tematike predstaviti tudi pogled, ki pod vprašaj postavlja stališča, izražena v omenjenem članku.
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) v 5. členu kot avtorska dela opredeljuje "individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti" in primeroma našteva nekatere pojavne oblike avtorskih del, pri čemer iz dometa tega pojma nikakor ne izključuje pisanj odvetnikov ali drugih posameznih vrst stvaritev. Bistveno za presojo ostaja, ali neka stvaritev (ne glede na področje, s katerega prihaja) izpolnjuje predpisane pogoje, in sicer poleg "intelektualne komponente" zlasti t. i. kriterij individualnosti, kot ga je podrobneje opredelila tudi sodna praksa. Trditev, da "prodajna pogodba ni avtorsko pravo", je tako že v izhodišču napačna in temelji na zgrešenem posploševanju, da "prodajna pogodba kot dokument nima zadostne mere individualnosti, saj gre za tipičen pravni posel, v katerem so vsi elementi že vrsto let zelo natančno definirani". Nedvomno obstajajo tudi takšna odvetniška pisanja, kar pa še ne omogoča sklepa, da so prav vse prodajne pogodbe v izhodišču premalo izvirne, da bi si zaslužile avtorskopravno varstvo. Po najinih izkušnjah praviloma velja ravno obratno, čemur pritrjuje tudi mnenje pravne stroke, da so avtorsko delo tudi osnutki sodnih odločb, osnutki zakonov in pogodbe, prav tako pa tudi sodna praksa, ki je že priznala avtorsko varstvo pripravljalnemu spisu odvetnika.
Individualnost kot konkretizacija pojma stvaritve in predpostavka, ki izhaja iz človeškega ustvarjanja, pomeni, da mora biti podana določena raven individualnosti. Upošteva se poznavanje stroke, iz nje izvirajoč način sklepanja in zgradba misli. Avtor na svoj lasten način izbere in razporedi gradivo, ki je na voljo, svojevrsten pristop avtorja pa se dodatno kaže še npr. v obravnavanju samega pravnega problema, procesnih in materialnih vprašanj. Tudi pravna besedila pogosto terjajo izrazito inovativnost, pri kateri pride pravnikova ustvarjalnost posebej do izraza. Za takšna pravna besedila gre lahko tudi pri prodajni pogodbi za nepremičnino, če avtor v njej preseže zakonsko obvezne določbe in jo nadgradi s potrebnimi in praktičnimi določbami skladno s svojim znanjem in stališči o posameznih pravnih vprašanjih. Kadar namreč delo predstavlja avtorjevo znanje, poglede in stališča o obravnavanih temah, tudi tako delo dosega zadostno stopnjo individualnosti.
Pravilna presoja vprašanja avtorskopravnega varstva odvetniških stvaritev je mogoča le ob upoštevanju relevantnih predpisov prava EU. Pravico reproduciranja namreč ureja že Direktiva 2001/29/ES o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi, ki jo je v slovenski pravni red prenesel ZASP. Določbe ZASP je skladno z načelom lojalne razlage treba razlagati v skladu z besedilom in namenom direktive. Člen 2 omenjene Direktive državam članicam nalaga, da morajo avtorjem za njihova dela omogočiti izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo reproduciranje dela. Sodišče Evropske unije (SEU) je že večkrat odločilo, da je pojem "delo", na katerega se sklicuje določba 2(a) Direktive 2001/29/ES, avtonomen pojem prava Unije, ki ga je treba razlagati in uporabljati enotno.
Za opredelitev "dela" v smislu Direktive 2001/29/ES se v sodni praksi SEU zahteva, da sta izpolnjena dva kumulativna pogoja - prvi pogoj je obstoj izvirnega predmet v smislu, da gre za avtorjevo lastno intelektualno stvaritev.Iz ustaljene sodne prakse SEU izhaja, da je za "izvirnost predmeta" hkrati nujno in zadostno, da ta odraža osebnost njegovega avtorja in njegove svobodne in ustvarjalne izbire. SEU je tako na primer glede oblikovanja baze podatkov opredelilo, ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Boštjan Sedmak, Eva Venier: Avtorska pravica v odvetništvu >> ali na portalu Pravna praksa, št. 23, 2021
>> Članek lahko preberete tudi, če niste naročnik.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.