Vse več pogodb na daljavo se sklepa tudi na tujih spletnih straneh, še posebej v obdobju pandemije se je sklepanje poslov s tujimi ponudniki blaga in storitev izjemno povečalo. Sklepanje poslov iz domačega fotelja, pri katerih z nekaj kliki stranke naročijo in kupijo priljubljen izdelek deluje na prvi pogled res privlačno, a obenem odpira tudi vrsto vprašanj, povezanih s situacijami, če se kaj zalomi – da denimo stranke blaga ali storitve navkljub plačilu ne prejmejo, ali pa prejmejo poškodovano ali ponarejeno blago, ipd.
Ker se pri tovrstnih poslih srečujemo z mednarodnim elementom, torej s tujim pravom, se lahko tako potrošniki kot tudi trgovci znajdejo v neprijetnem položaju, ko se morajo soočiti s sprožitvijo oziroma prejemom reklamacijskih zahtevkov, ki jih pravno ne obvladajo najbolje.
Evropska Unija je v ta namen uvedla izjemno praktično in koristno orodje in sicer je na podlagi Uredbe iz leta 2007 uvedla mehanizem evropskega postopka v sporih majhne vrednosti.
Glavne značilnosti Evropskega postopka v sporih majhne vrednosti (SMV)
Gre za poenostavljeni in hitri pisni postopek za obravnavo zadev, ki vključujejo čezmejne spore majhne vrednosti. Postopek je namenjen temu, da stranke v potrošniškem sporu svoje pravice ne iščejo v okviru rednih sodnih postopkov (običajno v tujih državah), kjer običajno naletijo na velike probleme pri priznavanju in izvrševanju sodnih odločb, ampak jim je omogočeno, da se sodbe, izdane v eni izmed držav EU samodejno (avtomatično) izvršijo v drugi državi. Sodna odločba v tem postopku, izdana na Poljskem se lahko izvrši na Irskem, sodna odločba izdana v Španiji se lahko izvrši v Belgiji, sodna odločba v Sloveniji se lahko izvrši v Franciji, ipd.
Posebnosti postopka
Ena izmed pomembnejših posebnosti postopka SMV je ta, da ta ni namenjen reševanju gospodarskih oziroma civilnih sporov, v katerih so v igri velike vsote, ampak je omejen na tiste spore, ki ne presegajo vsote 5.000 evrov, takih sporov pa je še posebej v primerih sklepanja pogodb na daljavo večina.
Izrecno je treba poudariti tudi to, da se SMV ne uporablja za vse vrste sporov, tako so denimo izključeni spori s področja statusa, pravne ali poslovne sposobnost fizičnih oseb, pravic iz zakonske ali partnerske zveze, preživninskih obveznosti, oporok in dedovanja, stečajne zakonodaje, socialne varnosti, arbitražnega prava, delovnega prava, najema ali zakupa nepremičnin in kršitev zasebnosti ali osebnostnih pravic, vključno z obrekovanjem.
Kako poteka postopek SMV?
Postopek SMV poteka tako, da pritožniki (denimo prizadeti potrošniki) pošljejo izpolnjeni standardni obrazec (tako imenovani obrazec A), vključno z ustrezno dokumentacijo (računom, navedbo dejstev, ki opravičujejo reklamacijo, strokovnim mnenjen izvedencev, ipd.) sodišču, ki je pristojno za obravnavo konkretne zadeve (potrošniškega spora).
Na tej osnovi lahko sodišča bodisi zahtevajo dodatne informacije, pojasnila ali popravke izvirne vloge in sicer z uporabo tako imenovanega standardnega obrazca B, bodisi zavrnejo vloge, ki so nedopustne, ali kadar vlagateljem na osnovi njihove zahteve ne uspe zagotoviti dodatnih informacij v določenem roku, bodisi se odločijo za izvedbo glavne obravnave, če so mnenja, da ni mogoče sprejeti ustrezne sodbe samo na podlagi dokazov.
V drugih primerih pa nadaljujejo postopek tako, da v 14. dneh od prejema zahtevka s strani tožnika, pošljejo ta zahtevek toženi stranki, skupaj s standardnim obrazcem za odgovore (obrazec C).
Tožene stranke imajo v tem primeru 30 dni časa, da odgovorijo sodišču. Nato pošlje sodišče njihov odgovor tožnikom v 14. dneh. Tožene stranke imajo v tej fazi postopka tudi možnost, da sodišču odgovorijo, da vrednost zahtevka presega zgornjo mejo 5.000 evrov. O tem, ali to drži, presodi sodišče. Če to ne drži, se postopek nadaljuje avtomatično, če pa drži, pa se postopek prekine in se nadaljuje v obliki rednega sodnega postopka.
Ena izmed bistvenih, če ne celo najpomembnejša prednosti tega postopka je njegova ažurnost. Sodišče namreč praviloma izda sodbo že v 30. dneh od prejema odgovora tožene stranke, razen v primerih, če zahteva od zadevnih strank nadaljnje informacije oziroma podrobnosti, ali pa, če presodi, da je treba v konkretnem sporu razpisati glavno obravnavo.
Ta pa ne poteka na »klasičen« način, torej s fizično prisotnostjo sodnika, tožnika, toženca, njihovih odvetnikov in drugih, ampak »na daljavo«, z uporabo video tehnologije komuniciranja na daljavo (denimo »Zooma«), ali pa telekonference. Je pa pri tem treba poudariti, da lahko stranke, vpletene v spor, vseeno zahtevajo svojo fizično prisotnost.
Sodba in dokumenti se strankam dostavijo po pošti, lahko pa tudi elektronsko, pri čemer je treba njihov prejem tudi uradno potrditi. Uradni obrazci morajo biti v jeziku, ki ga uporablja sodišče, medtem, ko je treba druge dokumente prevesti.
Sodne takse
Kar zadeva višine sodnih taks za sprožitev tovrstnih postopkov, je izrecno poudarjeno, da te ne smejo biti višje od tistih, ki so predpisane za nacionalne poenostavljene postopke (denimo nacionalne postopke v sporih majhne vrednosti), saj bi to lahko pomenilo diskriminacijo strank v sporu.
Strankam je poleg tega treba omogočiti, da pri tem uporabljajo oblike plačila na daljavo, kot so bančna nakazila, plačilo s kreditno ali debetno kartico in druge oblike digitalnih plačil (denimo preko sistema PayPal).
Podobno, kot je to v nacionalnih pravnih sistemih, velja, da stroške sodnega postopka plača tisti, ki primer izgubi. Pritožba zoper sodbo je sicer možna (v roku 30 dni od prejema sodbe), a le v omejenih primerih in sicer, če stranka ni pravočasno prejela zahtevka (oziroma obrazca) ali pa vabila na glavno obravnavo, da bi tako lahko pravočasno pripravila svojo obrambo, pa tudi, če ni mogla izpodbijati zahtevka nasprotne stranke zaradi višje sile (denimo zaradi bolezni, epidemije, naravne nesreče, ipd.).
V teh primerih lahko sodišče pritožbo upošteva in sodbo razglasi za nično, lahko pa jo zavrne in sodbo potrdi.
Izvršljivost sodb
Kot sem omenil že zgoraj, so sodbe izdane v SMV izvršljive v kateri koli drugi državi članici, kar je njihova velika prednost. Takim sodbam mora biti priloženo potrdilo (tako imenovani standardni obrazec D) in sicer v ustreznem jeziku EU, ki se sicer strankam dostavi brezplačno, če to želijo.
Le v določenih primerih sodbe niso izvršljive in sicer, če stranka, ki je bila v sodnem postopku poražena, uveljavlja, da sodba ni združljiva s prejšnjo sodbo bodisi v državi EU, bodisi izven EU, a le pod pogojem, če je tovrstna sodba vključevala isti zahtevek stranke in, če taka nezdružljivost ni bila in ni mogla biti upoštevana kot ugovor v sodnem postopku druge države.
Dolžnosti držav članic v zvezi s SMV
Vse države članice so dolžne poskrbeti, da je na vseh sodiščih, ki uporabljajo SMV na voljo standardni obrazec (za zahtevek »A), prav tako so dolžne zagotoviti brezplačno pravno pomoč pri izpolnjevanju obrazcev, kot tudi splošne informacije (niso pa dolžne zagotoviti konkretne pravne pomoči). Evropsko Komisijo so prav tako dolžne obvestiti, ali so pravna sredstva po njihovem nacionalnem pravu v SMV dopustna. Za obveščanje splošne in strokovne javnosti pa so dolžne uporabljati Evropsko pravosodno mrežo v civilnih in gospodarskih zadevah.
Sklep
V primerih sporov z mednarodnim elementom bi se stranke soočale z zapletenimi, zamudnimi in dragimi sodnimi postopki, ki temeljijo na precej kompleksnih pravilih mednarodnega zasebnega prava. Prav zaradi tega se je na evropski ravni vzpostavil sistem Evropskega postopka v sporih majhne vrednosti, ki strankam omogoča, da pridejo do svoje pravice v relativno kratkem času, ob sorazmerno nizkih stroških.
Poleg hitrosti in enostavnosti je velika prednost tovrstnega postopka tudi ta, da je sodba, ki je izdana v tem postopku izvršljiva v vseh državah članicah EU in torej ni potrebno počakati še na postopek priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe. Sodba se namreč izvrši avtomatično in (praviloma) ni obremenjena z dodatnimi pritožbenimi postopki nasprotne stranke.
Kot tak, postopek SMV uspešno sledi sodobnim trendom mednarodne trgovine oziroma sklepanja pogodb na daljavo, zato je njegova uporaba vsekakor zelo priporočljiva.
Pripravil: mag. Boštjan J. Turk
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
