c S
IZ SODNE PRAKSE: Pogodbena kazen za kršitev konkurenčne klavzule 24.03.2021 Ni mogoče enačiti pojmov odškodninske odgovornosti in pogodbene kazni, saj gre za dva različna instituta, ki izvirata iz različnih pravnih temeljev. Na podlagi Obligacijskega zakonika (OZ) ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen tudi če presega škodo, ki mu je nastala in celo, če mu ta sploh ne bi nastala.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi z dne 21. decembra 2015, ki je prenehala veljati 19. oktobra 2016. Zahtevala je tudi plačilo dogovorjene pogodbene kazni zaradi kršitve zaveze varovanja poslovne skrivnosti po prenehanju delovnega razmerja. Takšno sodbo tožeča stranka izpodbija v celoti.

Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom št. Pdp 510/2020 pritožbi delno ugodilo, saj je sodišče prve stopnje glede odločitve o pogodbeni kazni za kršitev poslovne skrivnosti deloma zmotno uporabilo materialno pravo

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da sta stranki dne 21. decembra 2015 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za opravljanje dela na delovnem mestu komercialist - marketing. V pogodbi o zaposlitvi sta se stranki dogovorili za konkurenčno klavzulo, in sicer da v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavec v roku dveh let po prenehanju delovnega razmerja ne bo brez soglasja delodajalca sam, prek ožjih družinskih članov ali prek pravne osebe ustanavljal družbe, postal družbenik družbe, sodeloval v organih upravljanja in vodenja družbe ali opravljal samostojne dejavnosti z enako ali podobno dejavnostjo, kot jo ima delodajalec, če bi uporaba tehničnih, proizvodnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom po tej pogodbi, pomenila za delodajalca konkurenco, ali sklenil delovnega razmerja, pogodbe o delu, pogodbe o avtorskem delu ali pogodbe o poslovnem sodelovanju v družbi, ki se ukvarja z enako dejavnostjo kot delodajalec ali ki je poslovni partner delodajalca, če bi to za delodajalca pomenilo konkurenco ali zmanjšalo ali poslabšalo njegov položaj na trgu. Delavec se zavezuje, da bo v primeru kršitve pogodbene prepovedi konkurenčne dejavnosti plačal delodajalcu pogodbeno kazen v enkratnem znesku 22.000 evrov.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer tretji odstavek 40. členaZakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki določa, da se konkurenčna klavzula lahko pisno dogovori tudi v pogodbi o zaposlitvi za določen čas za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas v skladu s prvim odstavkom 79. člena ZDR-1, kadar se pogodba o zaposlitvi za določen čas sklepa z vodilnim delavcem iz prvega odstavka 74. člena ZDR-1, poslovodno osebo ali prokuristom ali za opravljanje projektnega dela. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženec ni bil ne vodilni delavec, niti ne poslovodna oseba in ne prokurist, zaradi česar je dogovorjena konkurenčna klavzula v nasprotju z določbami ZDR-1, takšno pogodbeno določilo pa nično.

Neutemeljeno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni v znesku 4.140 evrov zaradi kršitve obveznosti varovanja poslovne skrivnosti. Stranki sta se v 5. točki sporazuma o razvezi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. oktobra 2016 dogovorili, da delavec tudi po prenehanju delovnega razmerja ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti. Podatki, ki morajo biti še posebno varovani so: elektronska pošta, naročniki, postopki tiskanja, postopki PVC proizvodnje, podatki o ceradah, načrti skladiščnih hal, procesi dela, sestave, cene, prodajne strategije, načrti šotorov in podobno.

Sodišče je poudarilo, da ZDR-1 glede varovanja poslovnih skrivnosti v 38. členu jasno določa, da delavec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti, ki jih kot take določi delodajalec, in ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način. Poudarilo je, da delodajalec ne rabi izrecno navesti poslovnih skrivnosti oziroma objektivnih meril za določanje le-teh, temveč je odločilna sama vsebina podatka ter pogoj, da z izdajo podatka nastane občutna škoda. Objektivno merilo za določanje poslovne skrivnosti se torej nanaša na podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Sodišče je pri tem opozorilo, da je tožnik že v pogodbi o zaposlitvi navedel, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost (med drugim pogodbeni partnerji in z njimi dogovorjeni pogoji sodelovanja, tržne analize, nabavni in prodajni kanali ter kalkulacija cen) in prav tako se je toženec v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja obvezal varovati podatke, ki predstavljajo poslovne skrivnosti delodajalca.

Tekom postopka so ugotovili, da je toženec lahko preko tako imenovanih zadnjih vrat (»back door«) pri obrazcu za oddajo povpraševanja kadarkoli oddaljeno dostopal do podatkov v sistemu tožnika. Preko zadnjih vrat je lahko nemoteno dostopal do podatkov o povpraševanjih tožnikovih strank, na podlagi katerih je tudi kontaktiral nekatere izmed strank tožnika. Že sodišče prve stopnje ni verjelo tožencu, da družbi A. d. o. o. ni posredoval ponudbe in da naj bi šlo zgolj za napako, ter je pravilno zaključilo, da je želel prevzeti naročnika tožniku. Je pa napačna odločitev sodišča, da toženec ni upravičen do pogodbene kazni, ker ni uspel izkazati nastanka občutne škode, ki naj bi mu nastala zaradi ravnanja toženca in ker ni s posebnim pisnim sklepom določil podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost delodajalca (1. odstavek 39. člena ZGD-1).

Sodišče druge stopnje je pri tem opozorilo, da je tožnik svoj zahtevek za plačilo pogodbene kazni utemeljeval s 5. členom sporazuma in od toženca ni zahteval plačila škode po splošnih načelih odškodninskega prava niti na drugih podlagah. Sodišče prve stopnje pa je kljub jasni določbi 5. člena sporazuma odškodninsko odgovornost toženca napačno presojalo po drugem odstavku 39. člena ZGD-1. Ni mogoče enačiti pojmov odškodninske odgovornosti in pogodbene kazni, saj gre za dva različna instituta, ki izvirata iz različnih pravnih temeljev. Na podlagi 223. člena (OZ) ima upnik namreč pravico zahtevati pogodbeno kazen tudi če presega škodo, ki mu je nastala in celo, če mu ta sploh ne bi nastala. Ker med strankama ni bilo sporno, da predstavlja 5-kratnik toženčeve osnovne bruto plače znesek 4.140 evrov, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v skladu z določbo 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožencu naložilo plačilo pogodbene kazni v znesku 4.140 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe do plačila. V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

Ker je tožeča stranka je v sporu delno uspela, je pritožbeno sodišče prve stopnje delno spremenilo tudi odločitev o stroških postopka v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da je stroške, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, znižalo glede na delni uspeh s pritožbo.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.