V prispevku bom predstavila navedeno odločbo Ustavnega sodišča in jo primerjala z ustavnosodno presojo nemškega Zveznega ustavnega sodišča (Bundesverfassungsgericht - BVerfG). Nato bom poskušala odgovoriti na nekaj vprašanj, ki bi se lahko zastavila pri izvajanju te odločbe v praksi prekrškovnih sodišč in pri njeni implementaciji s strani zakonodajalca.
Razvoj postopka o prekršku
Pred uveljavitvijo ZP-1 je bil prekrškovni postopek urejen v Zakonu o prekrških (ZP). Ta je urejal enotni postopek o prekršku, ki se je v skladu s prvim odstavkom 105. člena ZP uvedel na predlog pristojnega organa, organizacije ali oškodovanca. Postopek je na prvi stopnji vodil organ za postopek o prekrških, končal pa se je z izdajo odločbe o prekršku (prvi odstavek 163. člena ZP). Zoper odločbo o prekršku so predlagatelj, obdolženec oziroma njegov zagovornik in njegovi bližnji lahko vložili pritožbo na organ druge stopnje (prvi odstavek 181. člena ZP). Zoper odločbo, izdano na drugi stopnji, so lahko:
- Kaznovani, njegov zakoniti zastopnik ali zagovornik vložili zahtevo za sodno varstvo pri Vrhovnem sodišču (200. člen ZP), vendar le ob izpolnjenosti pogojev iz 202. člena ZP in iz omejenih razlogov po 203. členu ZP.
- Kaznovani (po smrti tudi njegovi bližnji) in njegov zagovornik vložila zahtevo za obnovo postopka pri organu prve stopnje (208. člen ZP).
- Kaznovani, njegov zagovornik in njegovi bližnji vložili zahtevo za izredno omilitev kazni pri organu prve stopnje (213. člen ZP).
Javni tožilec pa je lahko pri Vrhovnem sodišču vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (216. člen ZP). Kot posebno kategorijo kaznivih ravnanj je pravni red poznal še gospodarske prestopke, ki so se od uveljavitve novele ZP-L obravnavali po določbah postopka o prekrških.
Ustavno sodišče (US RS) je že v odločbi št. U-I-117/93 z dne 2. februarja 1995 pojasnilo, da tudi sodniki za prekrške na podlagi obtožbe zoper posameznika obravnavajo protipravna dejanja, za katera je zagrožena kazen, in da jih je zato treba skladno s 23. členom Ustave obravnavati kot del sodne oblasti. Pri nobenem opredeljevanju njihovega statusa jih ni dopustno uvrščati v izvršilno oziroma upravno vejo oblasti.
ZP-1 je prej enotni prekrškovni postopek razdelil na hitri in redni postopek o prekršku. V hitrem postopku o prekršku na prvi stopnji odločajo prekrškovni upravni organi. Postopek se, če je vložena zahteva za sodno varstvo, na drugi stopnji nadaljuje pred okrajnim sodiščem. V primeru vložitve pritožbe zoper odločitev okrajnega sodišča pa se hitri postopek nadaljuje pred višjim sodiščem. Vendar je bila v 66. členu ZP-1 pravica do pritožbe zelo omejena:
- vedno in iz vseh razlogov je bila dovoljena zoper sklep sodišča o zavrženju zahteve za sodno varstvo;
- zoper druge odločbe sodišča prve stopnje pa so lahko oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, njen zakoniti zastopnik oziroma zagovornik ter lastnik odvzetih predmetov vložili pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1, razen glede stroškov postopka, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bila izrečena globa, ki je predpisana v večkratniku ali v odstotku, ali če je bil izrečen odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi v vrednosti, ki presega 400 evrov.
Prekrškovni organ, ki je izdal odločbo v hitrem postopku, lahko iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1, razen glede stroškov postopka, vloži pritožbo zoper odločbo sodišča, če je sodišče odpravilo odločbo prekrškovnega organa oziroma če je odločbo spremenilo in ustavilo postopek o prekršku. Prekrškovni organ nima pravice do pritožbe, če sodišče odločbo spremeni in izda zgolj opomin. Pritožba prekrškovnega organa pa ima omejen domet, saj z njo ni mogoče doseči spremembe za kršitelja na slabše (peti odstavek 66. člena ZP-1).
V rednem prekrškovnem postopku se postopek pred okrajnim sodiščem kot sodiščem prve stopnje uvede na predlog prekrškovnega organa, zoper odločitev okrajnega sodišča pa je dovoljena pritožba na višje sodišče. Medtem ko so hitri postopki pred odločbo Ustavnega sodišča št. Up-991/17, U-I-304/20 zaradi omejenosti pritožbe v večini primerov obsegali zgolj eno sodno stopnjo, sta bili v rednem postopku zagotovljeni dve stopnji sodnega odločanja.
Oseba, ki je imela pravico do pravnega sredstva (zahteve za sodno varstvo ali pritožbe), lahko da tudi pobudo državnemu tožilcu, naj v skladu s 169. členom ZP-1 vloži zahtevo za varstvo zakonitosti kot izredno pravno sredstvo na Vrhovno sodišče. Pobuda ni pravno sredstvo stranke, saj državni tožilec na predlog ni vezan in zahteve za varstvo zakonitosti ni dolžan vložiti.
Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-56/06 z dne 15. marca 2007
Skladnost sistema pravnih sredstev v hitrem prekrškovnem postopku s temeljnimi ustavnimi procesnimi jamstvi je Ustavno sodišče prvič presojalo v odločbi št. U-I-56/06 z dne 15. marca 2007. Poudarilo je, da gre pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo za odločanje v okviru enotnega upravnokaznovalnega postopka, v katerem opravljajo okrajna sodišča vlogo instančnega organa in hkrati zagotavljajo sodno varstvo. Ker sodišče v primeru zavrnitve zahteve za sodno varstvo odloči enako kot pred njim prekrškovni organ, je zahtevo za sodno varstvo mogoče obravnavati kot "drugo pravno sredstvo" v smislu 25. člena Ustave. Na tej podlagi je Ustavno sodišče odločilo, da izključitev nadaljnje pritožbe zoper odločitev sodišča o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo ne pomeni posega v pravico do pravnega sredstva. Navedena odločba Ustavnega sodišča je bila skladna z dotedanjo ustaljeno ustavnosodno presojo, da pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave zagotavlja pritožbo oziroma drugo pravno sredstvo zoper odločbe, izdane na prvi stopnji, več od dvostopenjskega odločanja pa ne jamči, ter da je drugo pravno sredstvo v smislu 25. člena Ustave lahko tudi zahteva za preizkus odločbe v sodnem postopku.
Razlogi za ponovno pretehtanje ustavnosodne presoje
Glede na zgoraj napisano ni dvoma, da okrajna sodišča v hitrem postopku o prekršku opravljajo vlogo nadzora nad odločitvijo prekrškovnih organov in da ima zahteva za sodno varstvo tudi funkcijo pritožbe. A sistemsko je lahko problematično, če edino instančno kontrolo opravljajo sodišča prve stopnje, ki morajo v primeru spornega dejanskega stanja v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 ponoviti ali dopolniti dokazni postopek in ki lahko tedaj zaradi preverjanja spornih dejstev prvič izvedejo dokaze. Takšna zahteva lahko izhaja tudi iz pravice do glavne obravnave kot samostojni element pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. A pri izvedbi novih dokazov lahko nastanejo napake pri sodnem odločanju, ki jih, kadar je sodno varstvo zgolj enostopenjsko, znotraj sistema rednega sodstva ni mogoče uveljavljati. S tem se poveča tveganje, da bo sodno varstvo v posameznih primerih izvotljeno zaradi obremenjenosti s kršitvami človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Razkropljenost sodniškega odločanja ob odsotnosti (čeprav nadaljnje) instančne kontrole v obliki rednega ali izrednega pravnega sredstva pa lahko ogrozi tudi zahtevo iz 22. člena Ustave, da morajo sodišča v enakih primerih odločati enako ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Eneja Drobež: Ureditev novega pravnega sredstva v prekrškovnih zadevah, ali na portalu Pravna praksa, št. 6-7, 2021
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
