Regres pa je tudi pravica delavca, ki je vezana na letni dopust in jo delavec pridobi s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. Tako kot že izhaja iz 159. člena ZDR-1 pridobi delavec pravico do letnega dopusta s sklenitvijo delovnega razmerja, pri čemer letni dopust v posameznem koledarskem letu ne sme biti krajši kot štiri tedne, ne glede na to, ali dela delavec polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. Delavec, ki sklene delovno razmerje ali mu preneha delovno razmerje med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve krajše od enega leta, ima pravico do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve, torej do sorazmernega dela letnega dopusta.(1) V kolikor pa delavec med koledarskim letom sklene pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem, mu je vsak delodajalec dolžan zagotoviti izrabo sorazmernega dela letnega dopusta glede na trajanje zaposlitve delavca pri posameznem delodajalcu v tekočem koledarskem letu, razen če se delavec in delodajalec dogovorita drugače, kot to izhaja iz drugega odstavka 161. člena ZDR-1. Posledično enako je tudi pri izplačilu regresa.
Delodajalec je na podlagi 131. člena ZDR-1 dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače in ga izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Se pa lahko na podlagi kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta, kot to izhaja iz tretjega odstavka 131. člena ZDR-1. Če ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima tudi pravico le do sorazmernega dela regresa kot to določa četrti odstavek 131. člena ZDR-1. V kolikor ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, ima pravico do regresa sorazmerno delovnemu času, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, razen v primerih, ko delavec dela krajši delovni čas v skladu s 67. členom ZDR-1. Iz prvega odstavka 67. člena ZDR-1 izhaja, da ima delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu, pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas. Iz drugega odstavka istega člena pa izhaja, da ima delavec iz prvega odstavka 67. člena ZDR-1, ki dela krajši delovni čas, pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače določeno.
Na podlagi navedenega je torej regres pravica vsakega delavca, ki je v delovnem razmerju, bodisi za določen, nedoločen čas oziroma na podlagi drugih oblik zaposlitve, ki so določene v ZDR-1. Regres za letni dopust je denarna terjatev in ni občasna dajatev.(2) Tako da za zastaranje velja splošni petletni zastaralni rok, saj na podlagi 202. člena ZDR-1 terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. Medtem ko so obresti od neizplačanega regresa za letni dopust, ki jih lahko delavec zahteva ob neizplačilu regresa, stranska terjatev, ki zastarajo v zastaralnem roku treh let.(3)
V kolikor delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni na podlagi prvega odstavka 200. člena ZDR-1. Nadalje, če delodajalec v roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.(4) Ker pa je regres denarna terjatev, lahko delavec (v skladu s četrtim odstavkom in ne glede na rok iz drugega odstavka 200. člena ZDR-1) uveljavlja denarne terjatve iz delovnega razmerja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, in sicer brez predhodnega poziva delodajalca k izpolnitvi obveznosti.
Na podlagi 25. točke prvega odstavka 217. člena ZDR-1 se tako z globo od 3.000 do 20.000 evrov kaznuje delodajalec – pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če delavcu ne izplača regresa v skladu s 131. členom ZDR-1.
Pripravila: mag. Suzana Pisnik
(2) Glej sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča: VDSS sodba Pdp 470/2013 z dne 6. 6. 2013.
(3) Glej sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča: VDSS sodba Pdp 497/2010 z dne 30. 9. 2010.
(4) Kot to izhaja iz drugega odstavka 200. člena ZDR-1.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
