Kanclerka se 31. avgusta 2015 - takrat je prvič izrekla kasneje večkrat ponovljen stavek, s katerim naj bi ljudem, prestrašenim ob soočenju z navalom prišlekov, vlila pogum in zaupanje - verjetno ni zavedala, kako močno bodo te njene besede odmevale doma in v tujini, ocenjuje bilten Politico.
Septembrski konec tedna, ki se je zapisal v zgodovino Evrope
Število migrantov in beguncev, ki so iskali boljšo prihodnost v Evropi, je vztrajno naraščalo že vse od leta 2011, ko se je začela vojna v Siriji, a leta 2015 so se razmere vrtoglavo zaostrile. Že poleti tega leta je število prihodov preseglo milijon, Grčija pa je zamenjala Italijo na čelu EU po številu prihodov beguncev.
V začetku julija so začela prihajati poročila o množicah, ki se preko Grčije, Makedonije in Srbije prebijajo na zahod in sever Evrope. Od sredine avgusta 2015 je zeleno mejo med Srbijo in Madžarsko dnevno prečkalo na tisoče ljudi. Spričo dogajanja se je Nemčija konec avgusta odločila, da za Sirce suspendira t. i. dublinsko uredbo, po kateri je za obravnavo prošnje za azil pristojna prva država, v katero prebežnik vstopi v EU. Te se sicer članice EU že pred tem spričo vala beguncev niso dosledno držale.
V dneh pred "zgodovinskim koncem tedna", kot piše avstrijska tiskovna agencija APA, je na Madžarskem obtičalo na tisoče ljudi. Vrstili so se grozljivi prizori, še posebej na glavni železniški postaji Keleti v Budimpešti. Kakih tisoč beguncev se je skušalo celo peš prebiti do meje z Avstrijo. Grozila je humanitarna katastrofa, madžarske oblasti so vse bolj pritiskale na Dunaj in Berlin, naj ukrepata, in kmalu po polnoči v soboto 5. septembra tudi sta.
Nemčija se je odločila begunce sprejeti, Avstrija je odprla mejo z Madžarsko in čeznjo so se ulili begunci. Pričakali so jih številni humanitarni delavci in prostovoljci, ki so jih oskrbeli z najnujnejšim. V samo nekaj dneh je v Nemčijo prišlo 15.000 ljudi.
Čeprav naj bi šlo zgolj za izreden začasen ukrep, je ta nato trajal več mesecev, saj članice EU na t. i. balkanski poti niso več zadrževale beguncev, ampak so jim omogočile bolj ali manj prosto pot proti severu in zahodu. Nemčija je sicer kmalu znova uvedla obmejni nadzor, a je še naprej sprejemala po več tisoč prosilcev za azil dnevno.
Skupno je za azil v Nemčiji tega leta zaprosilo skoraj pol milijona ljudi, leta 2016 nato še več kot 700.000. Tedanji nemški notranji minister Thomas de Maiziere je nedavno priznal, da so bili "trenutki, ko smo dejansko izgubili nadzor".
Odprtju meja in kaosu so sledili restrikcije, spori v EU in vzpon skrajne desnice
Po nekaj mesecih so se začele stvari bistveno spreminjati. Države, vključno s samo Nemčijo, so začele ena za drugo uvajati stroge mejne nadzore, zaostrovati azilne politike in določati t. i. zgornje meje, koliko beguncem bodo še dovolile vstop. Tako schengensko območje prostega gibanja, eden glavnih dosežkov EU, kot mednarodno zagotovljene pravice, kot sta načelo nevračanja in pravica do azila, so bili pri tem postavljeni na drugi tir.
Več držav na t. i. balkanski poti, med njimi Slovenija, je na svojih mejah postavilo ograje in v skupni navezi zaostrilo mejni nadzor. Marca 2016 je EU nato sklenila sporen migracijski sporazum s Turčijo, ki je v veliki meri ustavil dotok migrantov čez Egejsko morje v EU. Balkanska pot je bila uradno - čeprav dejansko nikoli povsem - zaprta.
Tudi javno mnenje v Nemčiji, ki je bilo sprva naklonjeno sprejemu beguncev, se je začelo obračati, kar se je kmalu odrazilo na političnem parketu. Podpora skrajno desni in ksenofobni Alternativi za Nemčijo (AfD) je z okoli štirih odstotkov poskočila na 18 odstotkov v letu 2018, na volitvah leta 2017 je AfD celo postala tretja najmočnejša in največja opozicijska stranka v bundestagu.
Begunska in migrantska kriza oziroma njena politizacija je spremenila razmerja moči in okrepila skrajno desne populiste v večini evropskih držav, protipriseljenska retorika pa je postala del političnega diskurza, ugotavlja APA.
To je še dodatno otežilo iskanje skupnih evropskih rešitev, saj je to vsakič znova naletelo na odpor dela držav, še posebej nekaterih vzhodnih članic z Madžarsko na čelu. Prizadevanja za temeljito reformo skupnega evropskega azilnega sistema, vključno s sporno dublinsko uredbo, so propadla, prav tako ambicioznejši poskusi porazdelitve migrantov med države članice.
Še posebej je odmeval spor glede t. i. begunskih kvot oziroma obvezne premestitve 120.000 prosilcev za mednarodno zaščito iz Grčije in Italije v preostale članice EU. Takrat se je prvič zgodilo, da so države tako pomembno odločitev sprejele z večino in ne s soglasjem. Večina držav ni kvot nikoli v celoti izpolnila, nekatere so jih v celoti zavrnile. Evropska komisija je zato proti Madžarski, Poljski in Češki celo vložila tožbe na Sodišču EU in to ji je letos pritrdilo.
Namesto solidarnosti, skupnih politik in širšega spopada z izzivom migracij so v veliki meri prevladali nacionalni interesi in restriktivni ukrepi posameznih držav ter krepitev nadzora na zunanjih mejah unije, besede svojih sogovornikov povzemajo Deutsche Welle, APA in francoska tiskovna agencija AFP.
Val migrantov se s koncem kriznih razmer ni ustavil, izziv migracij ostaja
Leta 2017 je bilo v EU dobrih 650.000 novih prosilcev za azil, skoraj polovica manj kot v letih 2015 in 2016. Od takrat ostaja to število bolj ali manj podobno.
Posebej drastičen je bil upad migrantov, ki so v EU prihajali preko Grčije in Balkana, a vendarle se ta tok ni nikoli povsem ustavil in od lani postaja znova močnejši - z izjemo nekaj mesecev, ko ga je zavrla epidemija novega koronavirusa. O tem priča tudi nedavna odločitev Srbije, da na meji s Severno Makedonijo postavi ograjo.
Prihajajo poročila o tihotapcih ljudi, policijskem nasilju, nezakonitem vračanju migrantov ter njihovem bivanju v grozljivih razmerah. Ker so države močno zaostrile nadzor, se zdaj težje prebijajo proti "obljubljeni Evropi", iščejo nove poti, npr. čez Albanijo, Bolgarijo in BiH, mnogi ostajajo ujeti na poti. Na grških otokih na pot naprej čaka desettisoče ljudi.
Krhkost migracijskega dogovora s Turčijo je pred pol leta razgalila poteza turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana, ki je nenadoma znova odprl mejo migrantom, ki želijo v Evropo, da bi si zagotovil podporo unije pri uveljavljanju svojih interesov v regiji. EU je sicer vztrajala, da gre za nesprejemljivo izsiljevanje, razmere pa so se s prihodom pandemije začasno umirile.
Ves čas ostaja aktualna tudi sredozemska begunska pot, na katero se migranti večinoma podajajo iz Libije. EU jo je skušala zapreti z različnimi ukrepi, med drugim s sodelovanjem z Libijo. Ti so tarča ostrih kritik s strani humanitarnih organizacij in drugih, ki uniji očitajo, da je zaradi njih sokriva za grozljive zlorabe migrantov v tej državi.
Ali je imela kanclerka prav?
Odgovor na to po oceni Politica ostaja tako kontroverzen, kot so bila njena dejanja pred petimi leti.
Stotisoče Sircem, ki so bežali pred krvavo vojno doma, pa tudi Afganistancem, Iračanom, Severnoafričanom in drugim je s temi besedami vlila upanje. Mnogi Nemci so v njih videli priložnost, da se odkupijo za zločine nacističnih prednikov. A obenem so jih mnogi razumeli kot izdajo lastnih ljudi, kar je vodilo v vzpon skrajne desnice, piše Deutsche Welle.
Kritiki ji očitajo, da je s svojo politiko odprtih rok milijone beguncev in migrantov opogumila za pot v Evropo. Obenem naj se pred odločitvijo za odprtje meje ne bi v zadostni meri posvetovala z drugimi evropskimi voditelji, kar je vodilo v razhajanja v EU, ki trajajo še danes, piše AFP. Njeni zagovorniki odgovarjajo, da je preprosto naredila to, kar je bilo takrat nujno in edino prav.
Merklova je vedno trdno stala za svojo odločitvijo, tudi ko ji je zaradi nje strmoglavila podpora in so ji mnogi napovedovali politični konec. A obenem priznava, da so bile pri soočanju s posledicami te odločitve storjene napake in da se kaj takega ne more in ne sme ponoviti. Tudi ko so se marca zaostrile razmere na grško-turški meji, je bila jasna, da "2020 ni 2015".
Ljubljana/Berlin/Bruselj, 02. septembra (STA)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
