Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo obtoženko spoznalo za krivo storitve kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (KZ) in poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ. Izreklo ji je pogojno obsodbo z enotno kaznijo deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne stori novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenkinih zagovornikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo ter obsojenko za kaznivo dejanje poslovne goljufije po 234.a členu KZ na oprostilo. Z zahtevo za varstvo zakonitosti so obsojenkini zagovorniki predlagali, da se pravnomočna sodba spremeni tako, da sodšče obsojenko oprosti obtožbe oziroma da pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.
Vrhovno sodišče je s sodbo opr.št. I Ips 15894/2012 z dne 14.5.2020 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti.
Vložniki sodišču prve stopnje očitajo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, s trditvijo, da iz opisa dejanja v izreku sodbe ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 217. člena KZ. Menijo, da bi moral opis dejanja v izreku sodbe vsebovati konkreten opis okoliščin, ki naj bi jih obsojenka lažno prikazovala ali prikrivala, kar pa v opisu ni navedeno.
Vrhovno sodišče najprej pojasni, da skladno z 217. členom KZ kaznivo dejanje goljufije stori, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Lažno prikazovanje o dejanskih okoliščinah pomeni, da storilec pri drugi osebi ustvari zmotno predstavo o kakšnih okoliščinah. Ta zmota je posledica storilčevih lažnih trditev o teh dejanskih okoliščinah. Takšno lažnivo prikazovanje bo podano npr. pri lažnih trditvah o kakovosti blaga, o vračilu dolga ipd. Prikrivanje dejanskih okoliščin pa pomeni, da storilec drugi osebi ne razkrije določenih okoliščin, čeprav jih je bil zavezan glede na pravno razmerje med njima ali glede na ustvarjeno medsebojno razmerje med njima, ki predvideva takšno pojasnilo. Kot takšno se šteje npr. zamolčanje neplačevitosti.
Sodišče je nadaljevalo, da je iz izreka sodbe nižjega sodišča razvidno, da je obsojenka od oškodovanke pridobila denar z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin. Ta zakonski znak pa je v izreku zadostno konkretiziran z navedbo, da je obsojenka lažnivo prikazovala, da bo oškodovanki ves denar vrnila, ko dobi kredit, in jo s tem preslepila, da ji je nakazala znesek 930 EUR, tega denarja pa ji od vsega začetka ni imela namena vrniti in ji ga tudi vse do danes ni vrnila. Opisano je namreč obsojenkino ravnanje, s katerim je oškodovanko preslepila, da ji je verjela, da ji bo denar vrnjen, čeprav tega namena nikdar ni imela. Preslepiti drugega pomeni ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah ali jo pustiti v zmoti o obstoju oziroma neobstoju določenih okoliščin. Pri tem mora med preslepitvijo storilca in zmoto oškodovanca obstajati vzročna zveza. Z lažno obljubo obsojenke, da bo oškodovanki denar vrnila takoj, ko si uredi kredit, je le to spravila v zmoto, da je v škodo svojega premoženja nakazala obsojenki denarni znesek v višini 930 EUR, katerega ji sicer ne bi nakazala. Da je bilo prikazovanje lažnivo, pa izhaja iz nadaljnjega opisa, da ji tega denarja do danes ni vrnila in tega namena tudi sploh ni imela.
Goljufiv obogatitveni namen obsojenke, torej njen namen pridobiti protipravno premoženjsko korist, pa je v izreku konkretiziran z navedbo, da oškodovanki že od vsega začetka tega denarja ni imela namena vrniti in ga vse do danes ni vrnila. S tem je tudi goljufivi namen kot samostojni zakonski znak v opisu dejanja dovolj konkretno določen. Pri tem je sodišče opozorilo, da je goljufivi obogatitveni namen res samostojni znak kaznivega dejanja, ki pa pomeni obliko krivde. Gre za presojo dejstev in dokazov, kar spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe. Dodatno je sodišče opozorilo, da je obstoj goljufivega namena utemeljen z ugotovitvijo, da je obsojenka kasneje pridobila visok kredit, pa svoje obveznosti do oškodovanke ni poravnala. S tem je obrazložen očitek, da obsojenka ni imela namena posojenega zneska denarja.
Pripravila: mag. Jasmina PotrčČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.