c S
Kriza poglablja razlike in duševne stiske 07.05.2020 Slovenske nevladne organizacije skupnosti LGBT+ so bile zaradi epidemije novega koronavirusa primorane prilagoditi svoje delovanje. Aktivistke in aktivisti se zavedajo, da je preventiva ključna, a hkrati opozarjajo, da ukrepi vodijo v izgubo varnih prostorov in hujšo stisko manjšin LGBT+. Pomagati jim poskušajo prek spleta.

Z omejitvami, sprejetimi v času epidemije, in prepovedjo druženja v zaprtih prostorih je omejen tudi dostop do varnih prostorov, ki so na voljo osebam iz LGBT+ skupnosti. "Še posebej to vpliva na tiste, ki so se morale vrniti v homofobna, bifobna in transfobna okolja, žal še vedno veliko staršev oz. skrbnic in skrbnikov ni sprejemajočih do LGBTI oseb, tudi ko so to njihovi družinski člani oziroma članice," je povedala Lana Gobec, vodja Društva kulturno, informacijsko in svetovalno središče Legebitra.

Na društvo se je tako obrnilo kar nekaj mladih. Študentski domovi so po posredovanju študentskih organizacij sicer ostali odprti za tiste, ki drugam ne morejo, ne velja pa to za dijaške domove. Legebitra lahko v takšnih primerih nudi pomoč pri umiku v varno hišo.

Zavod TransAkcija medtem opozarja, da je kriza še poglobila razlike med privilegiranim centrom in obrobjem. Skupnost ima namreč že tako zgolj peščico prostorov v Ljubljani, drugje pa skorajda nič, trenutne razmere pa so stanje še poslabšale. "Skupnostni prostori predstavljajo varnejše prostore, kjer se lahko ljudje sprostijo in izražajo takšni, kot so, tako da jih je sedaj veliko v stiski," je za STA povedal Linn Julian Koletnik, vodja in ustanovitelj TransAkcije.

Po njegovem mnenju so tudi sicer protikoronski ukrepi oblikovani tako, da jim nekateri ne morejo slediti. "Na primer navodilo ostani doma - seveda, ampak kaj pa, če doma nimaš ali pa živiš v izrazito toksičnem okolju," je ponazoril in izpostavil, da so določene manjšinske skupine prepuščene samoorganizaciji.


Kriza poglablja razlike in duševne stiske

Preplet mnogih dejavnikov, vključno z začasno izgubo fizičnih varnih prostorov in zavračanjem v primarnih okoljih, je pri nekaterih še poglobil duševne stiske, ki so na podlagi izsledkov mnogih mednarodnih raziskav že tako izraziteje prisotne v skupnosti.

Osebe, ki so del različnih Legebitrinih programov podpore in svetovanja in so pred epidemijo bivale v študentskih in dijaških domovih, društvu poročajo o intenzivnejših občutkih anksioznosti, spolne disforije in depresivnega razpoloženja. Sklepajo pa, da se s podobnimi stiskami srečuje večji del skupnosti.

Iz poročila raziskave Eurobarometer o družbenem sprejemanju oseb LGBT+ v EU iz leta 2019 sicer izhaja, da bi se 32 odstotkov Slovencev počutilo skrajno neprijetno, če bi bili njihovi (morebitni) potomci v romantičnem razmerju z osebo istega spola. V primeru, da bi bili v razmerju s trans oziroma interspolno osebo, pa stopnja skrajno neprijetnih občutenj prevladuje pri 39 oziroma 37 odstotkih.

O poglobljenih stiskah med epidemijo zaradi nesprejemanja okolja poroča tudi mnogo uporabnic in uporabnikov storitev TransAkcije. Nekatere transspolne in nebinarne osebe v primarnih okoljih niso razkrite in/ali sprejete ter tako ne morejo varno uporabljati svojega pravega imena ali zaimkov ter se izražati v skladu s svojo identiteto, je pojasnil Koletnik.

Predsodki in stigmatizacija vodijo tudi v doživljanje nasilja. Legebitra zaenkrat sicer nima informacij o porastu različnih oblik nasilja nad osebami LGBT+ v času epidemije, vendar pa svari, da je to lahko zavajajoče, saj so dejavniki tveganja v času krize obsežnejši, hkrati pa je dostop do programov pomoči otežen.

Iz poročila o situaciji oseb LGBT+ v Sloveniji, ki ga je leta 2019 Združenim narodom oddalo več organizacij, vključno s TransAkcijo in Legebitro, izhaja, da je bilo v obdobju petih let pred tem 60 odstotkov udeleženk in udeležencev raziskave žrtev nadlegovanja. Skoraj tretjina najhujše oblike incidenta ni prijavila policiji, saj ni verjela, da bi tako karkoli dosegla. Več kot 20 odstotkov pa jih je izkusilo fizično in/ali spolno nasilje, a še pogosteje ni prijavilo kaznivega dejanja.

Osebe LGBT+ pesti tudi večja brezposelnost v primerjavi s splošno populacijo, kar nekatere potiska v opravljanje spolnega dela, je opozoril Koletnik in dodal, da če so prisiljene v to med epidemijo, se izredno izpostavljajo tveganju okužbe z novim koronavirusom. Prav tako nimajo nikakršnih delavskih pravic.

Opozoril je tudi na stisko transspolnih oseb, ki bi bile ravno v tem času na vrsti za vstop v proces medicinske tranzicije, zdaj pa morajo to preložiti za neznan čas. Trajanje procesa medicinske tranzicije pa je po rezultatih raziskav že sicer največji vzrok težav v duševnem zdravju za trans osebe, je izpostavil.


Programi podpore in druženja so se preselili na splet

Obe organizaciji sta zaradi epidemije svoje delovanje omejili na neosebne stike. TransAkcija nadaljuje z izvajanjem svojih storitev na spletu, med drugim za svetovanja uporablja platformo Jitsi, ki je po njihovem mnenju varna in preprosta, kar je bistveno na področju dela z ranljivimi družbenimi skupinami.

Legebitra je po zaprtju edinega mladinskega centra, ki je primarno namenjen LGBT+ osebam, odprla spletni mladinski center. Na podlagi digitalnih tehnologij pa se nadaljujejo tudi vse Legebitrine storitve individualnih svetovanj, podpornih skupin ter izobraževanja, vključno s podporo za osebe, ki živijo s HIV, in pravno svetovalnico.

Lana Gobec iz Legebitre je izpostavila, da je bila potreba po podpori v skupnosti visoka že pred krizo, organizacija namreč v zadnjih letih opaža občutno porast povpraševanja oseb LGBT+ po različnih oblikah svetovanja.

Ljubljana, 05. maja (STA)


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.