Vprašanje, na katero mora sodišče odgovoriti, je, ali je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja, zaradi opustitve dolžnega ravnanja učitelja kot posledice njegove premajhne skrbnosti ali pa gre za primer, ki ga je treba sprejeti kot naključje. Slučaj (oz. naključje) je opredeljen kot casum sentit dominus, kar pomeni, da ob nesrečnem naključju oškodovani sam trpi škodo.
Opustitev dolžnega ravnanja
Največ tožb vsebuje očitek, da učitelj ni opravil vseh dolžnosti, ki mu jih nalaga zakonodaja, oziroma jih ni opravil s primerno skrbnostjo. Tako na primer Vrhovno sodišče (VS RS) v zadevi II Ips 238/2011 z dne 21. marca 2013 ugotavlja, da redna začasna odsotnost profesorja telesne vzgoje v trajanju od 10 do 15 minut pomeni opustitev dolžnega ravnanja delavca. Do uporabe odskočne deske pri igri košarke in s tem do škodnega dogodka je prišlo zaradi profesorjeve odsotnosti (vzročna zveza). Ugotovljeno je bilo, da so dijaki vedeli, da jim profesor uporabe odskočne deske ne bi dovolil. Že sama prisotnost profesorja pri uri telesne vzgoje bi tako dijake odvrnila od uporabe odskočne deske in torej do poškodbe učenca ne bi prišlo. V omenjeni sodbi sodišče opravi preizkus sorazmernosti, s katerim ugotovi, kakšna je soodgovornost učenca, ki je polnoleten in bi se moral zavedati, da je uporaba odskočne deske brez dovoljenja in nadzora učitelja prepovedana in nevarna. Pri presoji deleža odgovornosti za tožnikovo škodo je sodišče upoštevalo, da oškodovanec ni več otrok in da se je - ali bi se kot polnoleten dijak - moral zavedati, da mu uporaba odskočne deske pri igranju košarke ni dovoljena zaradi povečanja nevarnosti športne igre in s tem povezane večje možnosti nastanka poškodb. Zato je VS RS presodilo, da je šola odgovorna za 50 odstotkov učenčeve škode.
V zadevi II Ips 224/2006 z dne 20. marca 2008 VS RS pritrdi mnenju nižjih sodišč, da bi se bilo mogoče otrokovemu padcu izogniti, če bi bilo poskrbljeno, da bi otroci na igralo stopali posamično oziroma se po njem gibali v dovolj velikih medsebojnih razdaljah, pri čemer bi bila izključena možnost, da katerikoli otrok drugega otroka potisne z igrala. Za to pa v konkretnem primeru ni bilo poskrbljeno.
Nesrečni slučaj
Velikokrat se zgodi, da sodišča razveljavijo sodbo nižjih sodišč, ki pri določanju pravnega standarda dolžnega ravnanja pretiravajo. Tako je pritožbeno sodišče v svoji sodbi odločilo, da je bila odločitev nižjega sodišča glede obrazložitve pravnega standarda dolžnega ravnanja pretirana in neživljenjska. V obrazložitvi pritožbeno sodišče navaja, da se lahko pripeti, da se otrok poškoduje po naključju, ko je bodisi pod okriljem staršev bodisi v šoli. Nadzor, ki ga je opravljala učiteljica ob igri otrok, starih od 8 do 10 let, na vrtiljaku, je bil ne le povsem primeren, temveč celo zgleden. Tak, kot ga od učiteljice terja sodišče prve stopnje, bi bil pretiran in v nasprotju s temeljnimi cilji izobraževalnega procesa, saj bi se pedagogi začeli izogibati tistim dejavnostim, pri katerih obstaja faktor nepredvidljivosti, ta pa je nujen za zdrav psiho-fizični razvoj otrok. Pristop sodišča prve stopnje krni samoiniciativnost učiteljev, ki želijo skrbeti za vsestranski razvoj otrok, pritožbeno sodišče pa s tem ne more soglašati.
Škoda kot posledica protipravnega ravnanja
Škoda je lahko posledica napačnega ravnanja. Tako je Višje sodišče v Mariboru v svoji sodbi razsodilo, da je bila učiteljica ves čas prisotna, vendar ni zagotovila varnosti učencev. Naloženo jim je namreč bilo, da med tekmovalno vajo tečejo proti steni in se obrnejo samo 63,5 cm pred steno. Navodila učiteljice učencem, naj že pred mestom obračanja pravočasno znižajo hitrost, za organizacijo varne telovadbe niso zadoščala. Učenci več ekip so tekmovali, se medsebojno spodbujali, zaradi česar je bilo mogoče predvidevati, da bodo "tekli na vso moč", pri čemer bi lahko kdo izmed njih prekoračil varen tempo pred mestom obračanja. Pri ustavljanju in obračanju med tekom vedno obstaja nevarnost zdrsa ali padca, na kar je mogoče računati, zato bi bilo treba del stene, proti kateremu so tekli devet let in pol stari otroci, zavarovati. Če zavarovanje tega dela stene ni bilo mogoče, bi morala učiteljica vajo organizirati drugje ali drugače. Učenec je škodo utrpel, ker nevarno mesto obračanja ni bilo zavarovano, zato je podana tudi vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo. Nevarna stena sama po sebi še ne pomeni nevarne stvari, kar bi narekovalo uporabo objektivne odškodninske odgovornosti, kot zmotno meni pritožba. Škoda je posledica protipravnega ravnanja učiteljice, zaradi česar je podana njena subjektivna odškodninska odgovornost.
Objektivna odgovornost za škodo
Škoda lahko nastane kot posledica krivdnega ravnanja učitelja, lahko tudi nekrivdno (objektivna odgovornost). Krivdno odgovarja, če je nastala škoda posledica naklepnega ali malomarnega ravnanja ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Davor Mandič: Odškodninska odgovornost šole in učitelja, ali na portalu Pravna praksa, št. 48, 2019
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
