Prikaz argumentov ustavne pritožbe v zadevi Ustavnega sodišča Up-1212/18 z dne 5. junija 2019
Okrožno sodišče v Ljubljani je odločilo, da je odvetnik s tem, ko vse do 12. marca 2018 ni dvignil vabila na glavno obravnavo, razpisano za 9. in 12. marec 2018, čeprav je bil o prispelem pismu obveščen že 5. marca 2018 in je v času od 5. do 9. marca 2018 prevzemal sodno pošto v drugih zadevah, zlorabil svojo pravico prevzeti pisanje v roku iz 119. člena ZKP, in sicer z namenom zavlačevanja kazenskega postopka. Po presoji sodišča tako ravnanje kaže na selekcionirano dvigovanje sodnih pisanj, saj je lahko odvetnik glede na opravilno številko zadeve brez posebnega truda ugotovil, da gre za vabilo na glavno obravnavo. Sodišče je potrdilo, da sicer res še ni potekel 15-dnevni rok za dvig pošte, a je poudarilo, da se je zagovornik kot pravni strokovnjak nedvomno zavedal bližanja datuma izteka trimesečnega roka iz tretjega odstavka 311. člena ZKP in izteka odrejenega začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi. To naj bi terjalo hitro in učinkovito odločanje sodišča, ob tem pa naj bi odvetnik svojo pravico prevzeti pisanje v določenem roku zlorabil tako, da ni prevzel izključno vabil na glavno obravnavo v tej zadevi, kar naj bi kazalo na namen zavlačevanja postopka. Po presoji sodišča je zgolj s tem, da se odvetniku naloži plačilo denarne kazni, mogoče uresničevati dolžnost sodišča, da procesnim subjektom prepreči zavlačevanje kazenskega postopka.
Zoper sklep sodišča je odvetnik vložil pritožbo.
Višje sodišče je pritrdilo odvetniku, da gre pri prevzemu sodnih pisanj v določenem roku za odvetnikovo dolžnost, da ta rok v obravnavani zadevi še ni potekel in da imajo odvetniki pravico, da se sami odločijo, kdaj bodo pisanje prevzeli. Vendar je po presoji sodišča bistveno, da se odvetniku v izpodbijanem sklepu ne očita kršitev dolžnosti prevzeti pisanje, temveč se mu očita, da je svojo pravico prevzeti pisanje v 15 dneh zlorabil tako, da je pisanje prevzel šele, ko je bilo z vidika izkazanosti, da gre za vabilo, namenjeno njemu, za uspešno izvedbo naroka 9. marca 2018 že prepozno. Odvetnik naj pritožbenega sodišča ne bi prepričal s tem, da je v pisanju pričakoval vročitev odločitve o zahtevi za izločitev članov senata, saj naj bi bil nedvomno zainteresiran, da se po skoraj dveh mesecih od zahteve čim prej seznani z odločitvijo predsednika sodišča, glede na to, da je prav on zahteval izločitev. Zato naj bi bil, čeprav iz obvestila o prispeli pošiljki res ni razvidno, kaj je vsebina sodnega pisanja, utemeljen očitek odvetniku o selekcioniranem prevzemanju sodnih pisanj in s tem tudi očitek o zavlačevanju postopka. Višje sodišče je presodilo, da je predsednik senata sicer kršil prvi odstavek 43. člena ZKP, ko je, čeprav je bila zahtevana njegova izločitev, o kateri še ni bilo odločeno, odredil vabljenje na glavno obravnavo. Vendar po stališču pritožbenega sodišča razpis narokov kljub tej kršitvi ni bil nezakonit. ZKP naj bi procesno neveljavnost dejanj predvidel zgolj za primer, ko je zahtevi za izločitev ugodeno (drugi odstavek 43. člena ZKP), v obravnavani zadevi pa je bila zahteva za izločitev zavrnjena, zato naj razpisu narokov ne bi bilo mogoče odrekati veljavnosti. Višje sodišče je sicer odvetniku pritrdilo, da ni odgovoren za to, da v drugi polovici decembra 2017 ni bilo narokov (v tem času je bil odsoten predsednik senata), in da je večji del mirovanja postopka od sredine januarja do marca 2018 mogoče pripisati čakanju na odločitev predsednika sodišča o zahtevi za izločitev članov senata. Dodalo pa je, da odločitev glede izločitve ni bila enostavna in je terjala svoj čas, s svojo sicer dopustno in upravičeno zahtevo za izločitev pa naj bi k trajanju postopka vendarle prispeval tudi odvetnik sam.
Višje sodišče v Ljubljani je odvetnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, s čimer je sklep sodišča prve stopnje postal pravnomočen in izvršljiv.
Zoper omenjeni sodni odločbi je odvetnik po svoji pooblaščenki (odvetnici) vložil ustavno pritožbo in v njej zatrjeval, da so mu bile kršene pravice iz 22. (enako varstvo pravic), 23. (pravica do sodnega varstva), 25. (pravica do pravnega sredstva), 29. (pravna jamstva v kazenskem postopku), 74. (svobodna gospodarska pobuda) in 137. člena (odvetništvo in notariat) Ustave ter iz 6. (pravica do poštenega postopka), 8. (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja) in 11. člena (svoboda zbiranja in združevanja) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP).
Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-1212/18 z dne 5. junija 2019 soglasno odločilo, da se oba omenjena sklepa v delu, ki se nanašata na pritožnika - odvetnika, razveljavita in vrneta v novo odločanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani, ki nato do nastanka tega prispevka (november 2019) ni izdalo novega sklepa o kaznovanju, kar je najbrž posledica tega, da je Ustavno sodišče med drugim zapisalo tudi, da mora prvostopenjsko sodišče pri novem odločanju »spoštovati ugotovitve v tej odločbi in samo presoditi, ali so sploh izpolnjeni pogoji za novo odločitev«.
Povzetek dejanskih okoliščin in utemeljitev denarnega kaznovanja odvetnika s strani sodišč
Odvetnik je kot zagovornik obdolženega v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani (opr. št. X K 8522/2013) 10. januarja 2018 podal pisno zahtevo za izločitev članov sodnega senata iz razloga po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP. O tej zahtevi predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani ni odločil vse do 8. marca 2018, ko je bil izdan sklep, s katerim je bila zahteva zagovornika kot neutemeljena zavrnjena. V tem času so bili vsi razpisani naroki za glavno obravnavo preklicani.
Že 2. marca 2018 (torej pred odločitvijo predsednika sodišča o zahtevi za izločitev članov senata) pa je predsednik sodnega senata v istem kazenskem postopku odredil vabljenje udeležencev na naroka za glavno obravnavo, razpisana za 9. marec 2018 in 12. marec 2018, in sicer z vabljenjem po pošti v smislu določb ZKP o vročanju. Zagovornik je bil o prejemu sodnega pisanja z obvestilom o prispelem pismu obveščen 5. marca 2018. V skladu z določbami ZKP o vročanju mora naslovnik sodno pisanje, ki se vroča po pošti, prevzeti v roku 15 dni po prejemu obvestila (torej bi odvetnik pisanje moral prevzeti do 20. marca 2018). Za dva druga zagovornika, ki v istem kazenskem postopku zagovarjata soobdolženca, je predsednik senata kasneje odredil vročanje tudi po sodnem vročevalcu, takega načina vročanja pa ni odredil za zagovornika (čeprav ima ta pisarno neposredno ob sodišču). Slednjemu je pisanje 9. marca 2018 nato vročil kar na naroku za glavno obravnavo v drugem kazenskem postopku, ki se vodi na istem sodišču.
Ker pa niso bili izpolnjeni pogoji za izvedbo narokov (neizkazanost vabil in upravičena odsotnost obdolžencev iz zdravstvenih razlogov), sodišče le-teh 9. marca 2018 in 12. marca 2018 ni moglo izvesti. Zaradi tega je nato potekel trimesečni rok iz 311. člena ZKP in je sodišče kasneje glavno obravnavo moralo začeti znova.
Iz obrazložitve omenjenih sklepov izhaja, da je sodišče prve stopnje odvetnika kot zagovornika denarno kaznovalo, sodišče druge stopnje pa je tako odločitev potrdilo, ker naj bi odvetnik po oceni sodišč s svojimi ravnanji v postopku »očitno meril« na zavlačevanje konkretnega kazenskega postopka.
Navedeno nižji sodišči utemeljujeta s tem, da naj odvetnik kot zagovornik vabila na naroka za glavno obravnavo - razpisana za 9. marec 2018 in 12. marec 2018 - o prejemu katerega je bil z obvestilom o prispelem pismu obveščen 5. marca 2018, do vključno 9. marca 2018 (torej v štirih dneh), ko mu je bilo to vabilo nato vročeno neposredno od sodišča na naroku za glavno obravnavo v drugem kazenskem postopku, ni prevzel oziroma naj celo ne bi želel prevzeti oziroma da naj bi odvetnik selekcioniral prevzem sodnih pošiljk, kar naj bi kazalo na njegovo zlorabo procesnih pravic in »očitno zavlačevanje« postopka.
O dolžnosti prevzema sodnih pisanj po določbah ZKP o vročanju in vsebini obvestila o prispelem pismu
V zvezi z omenjenimi očitki sodišč je treba opozoriti, da zagovornik, enako kot velja za vse druge udeležence kazenskega postopka, v skladu z določbami ZKP o vročanju ni dolžan sodnega pisanja prevzeti takoj, ko je z obvestilom obveščen o prejemu le-tega, ampak ga mora prevzeti v zakonskem roku, torej v roku 15 dni, kar izrecno izhaja tudi iz pravnega pouka na obvestilu o prispelem pismu, ki ga naslovniku v poštnem predalčniku pusti Pošta Slovenije kot pooblaščena vročevalka sodnih pisanj. Dolžnost, da zagovornik kot naslovnik sodno pisanje prevzame takoj po prejemu obvestila o prispelem pismu, pa ne izhaja niti iz katerega drugega veljavnega predpisa. Navedeno stališče velja še toliko bolj, če poštar obvestilo pusti v poštnem predalčniku in zato sploh ni nujno, da se naslovnik z njim seznani že na dan prejema obvestila ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Blaž Kovačič Mlinar, Tea Mlinar Kovačiča, Kaznovanje odvetnika zaradi domnevnega zavlačevanja kazenskega postopkaČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
