Z ratifikacijo konvencije so se k spoštovanju in varovanju otrokovih pravic zavezale skoraj vse države članice Združenih narodov (ZN). Konvencija je bila tudi povod, da so vlade in države sveta sprejele številne ukrepe, ki dolgoročno vplivajo na izboljšanje položaja otrok v svetu in so pripomogli k boljši kakovosti njihovega življenja.
V zadnjih treh desetletjih se je smrtnost otrok, mlajših od pet let, več kot prepolovila, število podhranjenih otrok pa se je skoraj prepolovilo, navaja sklad Združenih narodov za otroke (Unicef). A pristojne po njegovem opozorilu čaka še veliko dela. 262 milijonov otrok in mladih namreč ne hodi v šolo, 650 milijonov deklic in žensk se je poročilo pred svojim 18. letom, četrtina otrok pa bo do leta 2040 še vedno živela na območjih s skrajno omejenimi vodnimi viri.
Konvencija temelji na osnovnih človekovih pravicah, ki pripadajo vsem otrokom sveta
Konvencija temelji na osnovnih človekovih pravicah, ki pripadajo vsem otrokom sveta. To so zavračanje kakršne koli diskriminacije, najboljša korist otrok, preživetje, razvoj vseh potencialov in zaščita pred kakršnim koli izkoriščanjem ter sodelovanje in soudeležba otrok.
Otrok je v skladu s konvencijo vsako človeško bitje, mlajše od 18 let, razen če zakon določa polnoletnost že prej. Država mora zagotoviti izvajanje pravic iz konvencije, ki morajo biti zagotovljene vsakemu otroku brez izjeme.
Otrok ima pravico, da vzdržuje osebne stike s starši v primeru ločitve. Če je do ločitve prišlo zaradi pripora, zapora ali smrti, mora država nuditi njemu ali njegovim staršem ustrezne podatke o tem, kje je odsotni družinski član.
Oba starša sta enako odgovorna za otrokovo vzgojo in razvoj, določa konvencija. Država jima mora nuditi ustrezno pomoč pri izvrševanju njunih starševskih odgovornosti. Po členu, ki prepoveduje zlorabo in zanemarjanje v družini ali oskrbi, pa mora država varovati otroka pred vsemi oblikami zlorab. Na voljo morajo biti socialni programi, podpora in druge oblike zaščite.
Konvencija nadalje določa, da noben otrok ne sme biti izpostavljen vmešavanju v njegovo zasebno življenje, družino, dom ali dopisovanje. Otrok brez staršev pa ima pravico do nadomestne skrbi, ki je zagotovljena z nacionalno zakonodajo. Država je dolžna namenjati ustrezno pozornost tudi temu, da se otrokova vzgoja ne prekine.
Otrok begunec mora imeti ustrezno varstvo
Po določilih konvencije morajo pogodbenice otroku beguncu z ustreznimi ukrepi zagotoviti ustrezno varstvo in humanitarno pomoč pri uživanju veljavnih pravic. Sodelovati morajo z mednarodnimi organizacijami in tako pomagati, da otrok ne bo več begunec in da se bo ponovno združil s svojo družino.
Pogodbenice priznavajo otrokovo pravico do zaščite pred ekonomskim izkoriščanjem in pred opravljanjem dela, ki je lahko nevarno, ki moti otrokovo šolanje, škodi njegovemu zdravju ali telesnemu, umskemu, duhovnemu, nravstvenemu ali družbenemu razvoju.
Mlajši od 15 let ne smejo neposredno sodelovati v sovražnostih, prav tako pa tudi ne smejo biti rekrutirani, še določa konvencija.
Konvencijo, ki jo je Generalna skupščina ZN sprejela 20. novembra 1989, so ratificirale skoraj vse države sveta. ZDA pa so jo le podpisale, ne pa tudi ratificirale.
Otroci bi konvencijo o otrokovih pravicah spreminjali, ministrstvo za delo ne
Trideset let po sprejetju konvencije o otrokovih pravicah bi si otroci v Sloveniji želeli biti bolj slišani. Predsednik Otroškega parlamenta Jure Šimonka si tako želi dopolnitve konvencije, ki bi pristojne zavezala k upoštevanju mnenja otrok. Ministrstvo za delo zagotavlja, da pri pripravi novega programa za otroke upošteva njihove predloge.
Konvencija Združenih narodov (ZN) o otrokovih pravicah je napisana premišljeno in dosledno ter pokriva vse osnovne pravice otroka, je poudaril predsednik Otroškega parlamenta. Nekatere dele pa bi bilo treba po njegovi oceni dopolniti.
Šimonka: Otroci ostajamo brez zagotovil, da bo naše mnenje upoštevano
Izpostavil je člen o participaciji otrok v javnem odločanju o zadevah, ki se jih dotikajo bodisi posredno bodisi neposredno, saj meni, da je pomanjkljiv. "Da, otrok ima pravico izraziti svoje mnenje, če je tega sposoben. A glede na zapis v konvencij ni nujno, da je slišan. Ali drugače: otrok lahko pove, kaj želi, vendar država oziroma naslovnik otrokovega sporočila ni zavezan k temu, da mu prisluhne in ga upošteva," je opozoril.
Prav tu vidi problem tako konvencije kot tudi področja participacije otrok v politiki v Sloveniji nasploh. "Otroci izražamo svoja mnenja, mogoče nas država celo posluša, vendar nas ne sliši," je poudaril. Primer takšne prakse je po njegovih besedah Otroški parlament. "Otroci dobijo izkušnjo, lahko sedijo na poslanskih sedežih, lahko povedo, kar jih muči, kaj bi spremenili. Toda ali smo slišani?" je vprašal in odgovoril: "Če gledamo na to, koliko poslancev se udeleži sej Otroškega parlamenta, lahko sklepamo, da ne."
V Sloveniji po njegovih besedah manjka zagotovilo otrokom, da so oziroma bodo slišani. Na prejšnjem Otroškem parlamentu so debatirali o šolskem sistemu, kar je tema, ki je neposredno povezana z vsakim otrokom v Sloveniji. Takrat bi moral minister za izobraževanje prisluhniti njihovim predlogom, odločiti, kateri so izvedljivi, in se zavezati, da jih bo uresničil, meni. "Ko bodo otroci dejansko slišani in jim bo zagotovljeno, da bodo njihovi predlogi izvedeni, bomo lahko govorili o njihovi resnični participaciji," je izpostavil.
Ministrstvo: Želimo, da pri oblikovanju nacionalnega programa za otroke sodelujejo tudi otroci
Generalna direktorica direktorata za družino na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Špela Isop pa je navedla, da so na ministrstvu z željo, da pri oblikovanju nacionalnega programa za otroke sodelujejo tudi otroci, odprli spletno kavarno. V njej so otroci povedali, kakšne vsebine želijo v programu.
Na ministrstvu si prizadevajo, da program vključi vsa relevantna področja - od nasilja nad otrokom in zaščite pred nevarnostmi na spletu do participacije. Z Zvezo prijateljev mladine Slovenije, ki opozarja, da Slovenija še nima nacionalne strategije o participaciji otrok, se še dogovarjajo o konkretni izvedbi v tem delu.
Ko bo predlog programa pripravljen, ga bodo predstavili tudi otrokom. Poleg tega načrtujejo izdajo stripa, ki bo vseboval izhodišča iz programa, je napovedala.
Zadnji program za otroke se je iztekel leta 2016, novi za obdobje od leta 2020 do 2025 pa naj bi bil pripravljen v nekaj mesecih.
Na ministrstvu sicer nasprotno od Šimonke menijo, da konvencije o otrokovih pravicah ni treba spreminjati, ker postavlja zelo splošne okvire za varovanje otrokovih pravic, je dejala Isopova. Si pa Slovenija po njenih besedah prizadeva za izvajanje določil konvencije, ki je temeljni dokument za varovanje otrokovih pravic in postavlja minimalne standarde.
Izpostavila je družinski zakonik, ki ga je Slovenija sprejela leta 2017 in po njenih besedah v celoti sledi konvenciji. Prinaša opredelitev otroka in družine ter določa, da je otrokovo mnenje treba spoštovati. Področna zakonodaja pa konkretizira posamezne pravice, je pojasnila.
Vsaka država pogodbenica ima sicer možnost, da uveljavi še višjo stopnjo varovanja otrokovih pravic, kot jo določa konvencija. Slovenija, ki je v okviru tretjega kroga univerzalnega periodičnega pregleda človekovih pravic po državah 8. novembra v Ženevi predstavila napredek v zadnjih petih letih, je na področju otrokovih pravic dobila več pohval, je še povedala Isopova.
Ljubljana, 19. novembra (STA)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
