Neposredni sprožilec protestov je bil napovedani dvig trošarin na gorivo, ki naj bi se pridružil že siceršnjemu dviganju cen naftnih derivatov. A gibanje, ki se je spontano rodilo iz peticije na spletnih omrežjih, je kmalu preraslo v boj proti družbeni in ekonomski nepravičnosti, uperjen predvsem proti socialni in davčni politiki vlade oz. predsednika Emmanuela Macrona.
Macronovi ukrepi so namreč po mnenju privržencev gibanja vodili le v še večji razkorak med družbenimi elitami na eni ter delavskim in kmečkim razredom, vse bolj obremenjenim z dviganjem življenjskih stroškov in nizkimi plačami, na drugi strani.
Ta sloj francoske družbe, ki živi predvsem na ruralnih in predmestnih območjih, je tudi bolj kot mestno prebivalstvo odvisen od osebnih avtomobilov in ga je zato dviganje cen goriva tudi bolj prizadelo.
Leto dni po prvih množičnih protestih se je število protestnikov, ki so za zaščitni znak izbrali odsevne jopiče, sicer del obvezne avtomobilske opreme, precej zmanjšalo, gibanje ostaja tudi brez vodstva. A rumeni jopiči, ki se običajno zberejo v sobotah, so kljub temu na Franciji že pustili neizbrisen pečat.
Macronu so poslali jasno sporočilo, da mora spremeniti svojo držo in taktiko. Predsednika, ki so mu očitali elitizem in brezčutje do potreb navadnih ljudi, so prisilili, da je sprožil t. i. veliko nacionalno razpravo in prečesal celotno državo ter kar 92 ur govoril z ljudstvom.
In dosegli so 17 milijard evrov davčnih olajšav in finančnih pomoči, na hladnem so pristale tudi načrtovane trošarine, ki so bile sicer mišljene kot ukrep proti segrevanju ozračja.
Najbolj pa so protesti rumenih jopičev vplivali na držo oz. način Macronovega predsedovanja. Človek, ki je nekoč izjavil, da mora biti predsednik države kot Jupiter in ki je na primer brezposelnemu dejal, naj pač prečka cesto, če želi dobiti službo, je moral priznati, da mu "v veliko situacijah ni uspelo, da bi bil razumljen".
Macron, ki se je leta 2017 na predsedniški stolček povzpel z obljubo o preobrazbi Francije, je v nekem radijskem intervjuju priznal tudi, da je s tem, ko je želel stvari premakniti energično in z nestrpnostjo, včasih prizadel ljudi ali dajal vtis, da si želi državo spremeniti proti Francozom samim, povzema francoska tiskovna agencija AFP.
V tem trenutku sicer Macron lahko trdi, da mu je nevarnost rumenih jopičev uspelo odbiti, a v drugi polovici mandata, do predsedniških volitev leta 2022, ga morda čakajo novi izzivi ulice.
Rumeni jopiči namreč na protestih v Parizu, Toulousu, Lyonu in drugih francoskih mestih, čeprav zredčeni, vztrajajo že več kot 50 tednov zapored. Tudi francoski politolog iz Pariza Laurent Jeanpierre je izrazil prepričanje, da bi bilo napak le na podlagi števila udeležencev protestov razglašati, da je gibanja konec.
"Protesti so v primerjavi z lanskim letom nedvomno izgubili zagon. A učinki gibanja sežejo dlje od samega časa mobilizacije," je Jeanpierre komentiral za AFP.
Da številke niso pomembne, je prepričan tudi eden najbolj vidnih privržencev gibanja Jerome Rodrigues, ki je med protesti izgubil oko. "Ni pomembno, koliko nas je. Najbolj pomembno je, da smo še vedno tu," je ta mesec dejal na shodu v Bordeaxu.
A njegov kolega v gibanju, prav tako eden izmed vidnejših članov, Fabrice Schlegel, je obžaloval napake, ki jih je naredilo gibanje, saj da so te le še poglobile razlike znotraj samih rumenih jopičev. "Očitno je, da nam je spodletelo," je dejal.
Analitiki menijo, da je rumenim jopičem škodilo predvsem, da niso hoteli določiti jasnega vodje, ki bi oblastem postavil usklajen spisek zahtev, čeprav številni aktivisti trdijo, da bi bilo to v nasprotju s samim duhom gibanja. Frakciji rumenih jopičev, ki je letos kandidirala na evropskih volitvah, morda tudi zato ni uspelo zbrati niti odstotka glasov.
Poleg tega so se rumeni jopiči držali stran od vplivnih francoskih sindikatov, ki tradicionalno predstavljajo glavni izziv vladam, predvsem desnim. Morda pa bo že letos drugače. Sindikati namreč s 5. decembrom načrtujejo vsesplošno stavko, ki bi lahko med drugim ohromila javni prevoz, in nekateri izmed vidnejših članov rumenih jopičev so že pozvali, da združijo sile.
Protestno gibanje je vrglo slabo luč tudi na policijo, katere ukrepanje je bilo glede na očitke demonstrantov, podprte s posnetki dogajanja na demonstracijah, velikokrat nesorazmerno. Več deset protestnikov je v spopadih s policijo utrpelo poškodbe, ki jih bodo spremljale vse življenje. Po podatkih francoskega notranjega ministrstva je bilo v protestih ranjenih 2500 demonstrantov, pa tudi 1800 policistov.
Po podatkih aktivistov je v nasilju 24 protestnikov izgubilo oko, pet pa roko. Za najhujše poškodbe protestnikov naj bi bila kriva policijska uporaba ročnega orožja z gumijastimi naboji. Zaradi obtožb o nasilju nad protestniki se bosta morala na sodišču za zdaj zagovarjati dva policista, a kritiki oblastem očitajo, da jim ni uspelo na odgovornost poklicati policije kot celote.
Pariz, 15. novembra (STA)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
