c S
Zaupnost mediacijskega postopka (ni) močnejša od dolžnosti, ki jih mediatorju nalaga kazensko pravo 29.10.2019 V mediacijskih postopkih veljajo pravila, ki so lahko v različnih pravnih in mediacijskih sistemih različna. Nekatera izmed osnovnih civilizacijskih načel so tiste smernice, ki bi se jih bilo treba držati tudi v mediacijskih postopkih. Vsi vemo, da je postopek v mediacijah neformalen, vendar mora vseeno potekati po sporazumno sprejetih procesnih določbah in spoštovati nekaj temeljnih načel, ki so v določeni meri lastna (sodnim) postopkom, včasih pa lahko celo odstopajo od že znanih procesnih ukrepov. Prav v tem je odraz kakovosti mediacije. Človeku daje veliko večjo dispozitivnost in občutek, da je o lastni usodi odločal in odločil sam.

Vsak proces v pravnem pomenu je metoda zavarovanja ogroženih ali kršenih človekovih pravic. Kadarkoli imamo opraviti s sporom med dvema ali več strankami, kot je tudi v mediacijah, je nujno treba določiti vsaj temeljna pravila za reševanje takih sporov.

Med trajanjem mediacijskega postopka lahko torej stranki aktivno sodelujeta in sooblikujeta njegova pravila, prav v tem je ena od kakovosti mediacij. Vendar je nekaj temeljnih načel, ki jih stranki ne moreta spremeniti in ostanejo nespremenljiva do konca postopka.

Načelo zaupnosti

Mediatorji, ki v praksi izvajamo postopke mediiranja, vedno že v uvodu strankam jasno povemo, da je postopek zaupen. Strankam tako ponudimo tudi podpis izjave o zaupnosti, kar pomeni, da vsa dejstva, dokazi in navedbe, ki jih vsi udeleženci mediacijskega postopka izvemo v času postopka, ne morejo priti v prostor zunaj sten, kjer je potekala mediacija. To pomeni, da tudi v primeru, ko do poravnave med strankama/-mi ne pride, postopek mediacije nima nikakršnih posledic za poznejši sodni postopek. Gotovo je postopek mediacije zaupen tako v razmerju mediator - stranki/-e ter tudi v razmerju mediator - sodnik, ki bo isto zadevo pozneje morda obravnaval, pa tudi v razmerju do javnosti (na primer javna občila pri odmevnih zadevah) oziroma organov družbene kontrole. Ratio take ureditve je v tem, da morajo stranke mediatorju zaupati kot osebi, ki je strokovno usposobljena, dosledna, dobronamerna, ki si prizadeva za dosego skupnega cilja, tj. razrešitev spornega razmerja.

To načelo je zagotovo eno od vodilnih in najpomembnejših. Preobširno bi bilo navajanje argumentov številnih avtorjev v pravni teoriji (pravzaprav vseh, ki pišejo o mediacijah), kako odločilno je uresničevanje in spoznanje o pomembnosti načela zaupnosti v mediacijskih postopkih. Načelo predstavlja eno glavnih prednosti nasproti sodnim postopkom. Obstajajo pa tudi primeri, ko vsaj v pravni teoriji ni konsenza o tem, kaj naj mediator stori, če na primer izve za kaznivo dejanje zlorabe otrok ali nevarnost za druge ljudi in premoženje. V takem primeru je zagotovo treba uporabiti načelo proporcionalnosti in s tem v zvezi test sorazmernosti, ki je že dolgo znan iz sodne prakse Vrhovnega sodišča ZDA (Supreme Court of USA) in je bil v zadnjih dvajsetih letih prevzet tudi v kontinentalni model tehtanja interesov ter pravičnosti.

Sicer pa lahko načelo zaupnosti opredelim na treh ravneh.

1. Razmerje mediator - stranke

Smisel predhodne predstavitve mediatorja v uvodnih besedah (kdo je, od kod je, koliko časa deluje, kakšne strokovne reference ima in predvsem, da v isti zadevi ne bo nikdar sodeloval ne kot sodnik ne kot odvetnik, izvedenec ipd.) je prav v dejstvu, da se pri strankah pridobi zaupanje. Stranka mora mediatorju zaupati; tudi zato, da mu lahko v morebitnem ločenem srečanju svobodno pove vse pomembne informacije in podatke ter dejstva, ki jih pred drugo stranko sicer ne bi povedala, pa tudi ne pred sodnikom, kadar bi šlo za postopek pripravljalnega naroka oziroma sodnega poravnavanja ali sojenja. Še več, pogosto se v praksi mediatorja (kar vem iz lastnih izkušenj) zgodi, da želi stranka nekatere podatke ohraniti zgolj v odnosu do mediatorja. Taki podatki se pogosto dragoceni za to, da lahko mediator svoje delovanje usmeri v vodenje postopka k prihodnji rešitvi, ne pa k razčiščevanju preteklih travm in konfliktov.

Moja praksa je taka, da stranke ločenega srečanja vedno vprašam, katere podatke lahko drugi stranki (na naslednjem ločenem srečanju z njo) razkrijem in katerih ne. To je ena od metod, ki pogosto obrodi bogate plodove. Stranke dobijo občutek, da upravljajo s postopkom in da jim mediatorji zgolj pomagamo kot tretja nevtralna oseba.

Načelo zaupnosti je seveda podkrepljeno z načelom tajnosti, saj postopek ni namenjen javnosti in tretje osebe mediaciji ne morejo prisostvovati. Kadar je na mediaciji prisotna strokovna javnost, morajo tudi vsi prisotni podpisati izjavo o zaupnosti ...

Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Sara Ahlin Doljak: Zaupnost mediacijskega postopka (ni) močnejša od dolžnosti, ki jih mediatorju nalaga kazensko pravo, Revija Odvetnik, št. 92, 2019

Niste naročnik? >> Z brezplačno registracijo imate dostop do petih dokumentov vsak mesec.