c S
Varstvo poklicne skrivnosti med preiskovanjem kaznivega dejanja: v luči izvršitve odločb Ustavnega sodišča RS 23.10.2019 Varstvo poklicne skrivnosti oziroma privilegirana komunikacija med obdolžencem in njegovim zagovornikom je ključni element poštenega postopka (fair trial). Če država ne omogoča varstva privilegirane komunikacije med zagovornikom in obdolžencem ali pa to celo aktivno izrablja, zagovornik ne more učinkovito opravljati svojega dela in temeljne pravice posameznika v kazenskem postopku ostanejo le mrtva črka na papirju. V prispevku so predstavljene praksa Evropskega sodišča za človekove pravice glede varovanja poklicnih skrivnosti odvetnikov, ustavna odločba U-I-115/14-28, ki je zelo podrobno opredelila pomen odvetniške zasebnosti v kazenskem postopku, in spremembe, uvedene z novelo Zakona o kazenskem postopku ZKP-N, s katero so zakonsko urejene zahteve, ki jih je v svoji odločbi postavilo Ustavno sodišče.


1. Uvod

Kazenski postopek je za osebo, zoper katero poteka, tj. obdolženca, zagotovo najbolj invaziven in v temeljne človekove pravice posegajoč postopek, ki ga država izvaja zoper njega. Ker obdolženec kazenskega postopka pogosto ne pozna ali je pravni laik, težko učinkovito gradi svojo obrambo zoper obtožbe države. Zato je temelj poštenega kazenskega postopka to, da mu država zagotovi ali vsaj omogoči, da si najame zagovornika, ki mu pri obrambi nudi strokovno pomoč. Učinkovita obramba pomeni, da obdolženec z zagovornikom lahko prosto komunicira, si dopisuje in se dogovarja ter da bo vse, kar mu bo zaupal, ostalo tajno. Obdolženec torej upravičeno pričakuje, da bo njegov zagovornik pod okriljem odvetniške zaupnosti oziroma varstvom poklicne tajnosti varoval vse, kar mu je zaupal. O poštenem postopku (angl. fair trial) lahko govorimo le, če država dejansko spoštuje privilegirano komunikacijo med posameznikom in njegovim zagovornikom. Sicer bi bil že tako premočan položaj države, ki ima poleg profesionalnih državnih tožilcev še policijo in državne organe, ki policiji pomagajo pri iskanju dokazov, očitno zlorabljen, saj dvoboj med "enakovrednima" strankama ne bi bil pošten. Državna stran bi namreč poleg denarne in osebnostne premoči imela še ključno vsebinsko in taktično prednost, da bi se seznanila s strategijo obrambe in vsemi informacijami, ki so znane le obdolžencu. Tak postopek bi že v osnovi bil nepošten, saj bi kršil privilegij zoper samoobtožbo, rezultat takega postopka pa bi dejansko bila le zloraba državne premoči nad obdolžencem.

Privilegirana, zaupna komunikacija med obdolžencem in osebami, ki jim med postopkom zaupa, je zato ključna. A dejstvo je, da zaščita obdolženčeve komunikacije ni v vseh primerih enaka, temveč se razlikuje glede na to, kateri osebi zaupa svoje informacije. Če jih zaupa zakoncu, zunajzakonskemu partnerju, družinskim članom, krvnim sorodnikom, verskemu spovedniku, zdravniku, novinarju ali kateri drugi osebi pri opravljanju njenega poklica in ima ta oseba dolžnost to varovati kot tajno, bo taka komunikacija sicer privilegirana, vendar le relativno, v smislu, da navedene osebe niso dolžne pričati zoper obdolženca; torej se lahko pričanju odrečejo in uveljavljajo status privilegirane priče po 236. členu > Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Nič pa tem osebam ne preprečuje, da bi se privilegiju odrekle in izpovedale vse, kar jim je obdolženi zaupal.

Povsem drugačno stopnjo privilegiranosti uživa komunikacija, ki poteka med obdolžencem in njegovim zagovornikom v kazenskem postopku. Zagovornik ima status relativno nesposobne priče, kar pomeni, da ne sme izpovedati tega, kar mu je obdolženi zaupal (razen če bi ga ta razrešil njegove obveze).

Nesporno pa država brez posebno utemeljenih razlogov ne sme posegati ne v eno ne v drugo vrsto komunikacije. V nadaljevanju se bomo ukvarjali pretežno s privilegirano komunikacijo med obdolžencem in njegovim zagovornikom v kazenskem postopku kot ključnim vidikom varstva poklicne skrivnosti med preiskovanjem kaznivega dejanja.

Zaščita poklicne skrivnosti oziroma zaščita privilegirane komunikacije med obdolžencem in njegovim zagovornikom v kazenskem postopku je vsebinska pravica in je del temeljnih pravic, ki oblikujejo pravo Evropske unije. Določena je v 48. členu Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (Domneva nedolžnosti in pravica do obrambe).

Zasebnost komunikacije med zagovornikom in obdolžencem je prav tako nujna prav zaradi ključne vloge, ki jo zagovornik opravlja v demokratični družbi. Ravno njegova prisotnost v kazenskem postopku vzpostavlja ravnovesje moči med obema strankama, zagotavlja učinkovito izvrševanje pravice do obrambe in s tem omogoča, da bo postopek kot celota pošten in pravičen ter da bo javnost končno sodbo sprejela kot legitimno in pravično. Pošteno sojenje (fair trial), ki ga določa 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), je torej mogoče le, če ima obdolženi možnost vzeti zagovornika in če ta dejansko lahko učinkovito vodi njegovo obrambo. Če država ne omogoča varstva privilegirane komunikacije med zagovornikom in obdolžencem ali pa jo celo aktivno izkorišča, potem zagovornik svojega dela ne more opravljati učinkovito in temeljne pravice posameznika v kazenskem postopku ostanejo le mrtva črka na papirju.

2. Praksa Evropskega sodišča za človekove pravice

Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) pogosto ustvarja precedenčno prakso, ki ji države članice sledijo. To velja tudi za področje privilegirane komunikacije v kazenskem postopku. Ustavno sodišče, ki je z ustavno odločbo U-I-115/14-28 postavilo nove temelje na področju privilegirane komunikacije v našem kazenskem postopku, se je dejansko v večji meri sklicevalo na ugotovitve ESČP in jih posnemalo.

Uvodoma je treba poudariti, da ESČP privilegirano komunikacijo obravnava pod okriljem 8. člena EKČP in ne, kot bi pričakovali, 6. člena EKČP, ki določa pravico do poštenega sojenja (fair trial). Člen 8 EKČP določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja.

V okviru privilegirane komunikacije pa je ESČP najbolj bogato prakso razvilo na področju zaščitene komunikacije med zaporniki in komunikacije obdolženca z zagovornikom.

Država se v to pravico ne sme vmešavati, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.

To pomeni, da privilegirana komunikacija (tudi med zagovornikom in obdolžencem) ni absolutna, temveč da jo država lahko omeji in vanjo poseže, a le če izkaže nujnost posega, ki je določen z zakonom in sorazmeren glede na poseg v pravice posameznika ter koristi, ki jih poseg ima za družbo.

V zadevi Campbell proti Združenemu kraljestvu iz leta 1992 je sodišče presojalo, ali lahko država poseže v pisno komunikacijo (šlo je za paket) med zagovornikom in zapornikom, obsojenim na dosmrtni zapor zaradi kaznivega dejanja umora. ESČP je presodilo, da je odpiranje paketa lahko upravičeno, če se preverja, ali vsebuje prepovedane vsebine - torej če cilj preiskovalcev ni izključno poseg v zasebnost komunikacije (na primer odpiranje pisma). Privilegirana komunikacija se torej lahko omeji, če obstaja utemeljeni sum, da se odvetniški privilegij zlorablja. Kar pomeni, da mora država zadostiti visokemu dokaznemu standardu, preden lahko posega v privilegirano komunikacijo ...

Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Miha Šepec: Varstvo poklicne skrivnosti med preiskovanjem kaznivega dejanja: v luči izvršitve odločb Ustavnega sodišča RS, ali na portalu Podjetje in delo, št. 6-7, 2019