Danes 72-letni Draghi je pred osmimi leti na čelo osrednje denarne ustanove v evrskem območju prišel z ugledom uglajenega, nekoliko zadržanega in izjemno pronicljivega ter sposobnega finančnika. Pred prevzemom vodenja Evropske centralne banke (ECB) je bil guverner italijanske centralne banke, vodil je tudi Odbor za finančno stabilnost, ki združuje najpomembnejše svetovne finančne ustanove v snovanju ukrepov za zagotavljanja globalne finančne stabilnosti.
Pomisleke pa je njegovo imenovanje v sklopu evropske kadrovske aritmetike vzbudilo dejstvo, da prihaja iz sicer gospodarsko pomembne, a zaradi visokega javnega dolga in politične nestabilnosti vseeno ranljive periferne članice evrskega območja, ki je ob imenovanju že čutila negativne učinke težav nekaterih evrskih držav na čelu z Grčijo.
Precej velik dvom o njem je vzbujalo tudi obdobje med letoma 2002 in 2005, ko je bil podpredsednik in generalni direktor Goldman Sachs International. Banko so namreč mnogi izpostavljali kot enega od krivcev za svetovno finančno krizo in dolžniško krizo v Grčiji, zato je bil prisoten strah, da bi lahko Draghi na čelu ECB plesal preveč po notah bančnega sektorja.
A kljub tem pomislekom je tudi v Nemčiji, kjer so vse do njegovega odstopa s položaja stavili na guvernerja Bundesbank Axla Webra, in drugih severnih članicah evrskega območja prevladalo mnenje, da z Draghijem na čelu ECB lahko shajajo.
Italijan je z delom v Frankfurtu začel, ko se je ECB že pod vodstvom predhodnika Jean-Clauda Tricheta odzvala na največjo finančno krizo po drugi svetovni vojni. Ko je medbančni trg praktično usahnil, je usklajeno z ostalimi centralnimi bankami ter ob močnem znižanju ključne obrestne mere z različnimi ukrepi zagotovila likvidnost bankam.
Pravi preizkus je nato čakal z izbruhom grške dolžniške krize na prehodu iz 2009 v 2010, ki se je iz Grčije hitro razširila še na druge ranljivejše evrske države - Portugalsko, Irsko in v naslednjem koraku tudi bistveno večji Italijo in Španijo.
Že pod Trichetovim vodstvom se je ECB v odzivu na krizne razmere odločila za odkup državnih obveznic ranljivih članic evrskega območja na sekundarnem trgu, po Draghijevem prihodu na položaj so sledili še drugi izredni in nekonvencionalni protikrizni ukrepi, ki so močno odstopali od standardne denarne politike ECB v prvem desetletju njenega delovanja.
Ključno obrestno mero je postopno znižala na ničlo, kjer vztraja vse od marca 2016, v negativno območje je padla obrestna mera za deponiranje presežne likvidnosti bank, ki je po septembrskem zasedanju sveta ECB pri -0,5 odstotka, izvedla pa je tudi posebne obsežne programe dolgoročnega financiranja bank.
Prav tako je vedno dopolnjevala ali na novo sprejemala programa odkupovanja državnih obveznic ter drugih vrednostnih papirjev. Največja "bazuka", kot so analitiki poimenovali velike protikrizne ukrepe centralne banke, je bil program t. i. kvantitativnega sproščanja oz. obsežnega kupovanja obveznic.
Tega je, da bi preprečila nevarnost deflacije, začela izvajati marca 2015, ob koncu septembra letos pa so imele ECB in nacionalne centralne banke evrskega območja v svojih bilancah za 2648 milijard evrov teh vrednostnih papirjev.
A ob vseh teh obsežnih ukrepih so še posebej velik pomen trgi pripisali Draghijevim besedam v govoru konec julija 2012 na konferenci v Londonu, kjer je na vrhuncu pritiska finančnih trgov na ranljive evrske države izrekel zdaj že zgodovinske besede, da je ECB v okviru svojega mandata pripravljena narediti "kar koli bo treba za ohranitev evra", k temu pa je dodal še: "In verjemite, to bo zadostovalo."
Za mnoge je bil ravno ta govor pomembna prelomnica v reševanju razmer v evrskem območju. Čeprav je to terjalo številne neprespane noči in ukrepanje tako ECB kot Evropske komisije in članic evrskega območja, so prav Draghijeve besede za mnoge tisti trenutek, ko je tudi "plenilcem" na finančnih trgih postalo jasno, da je unija pripravljena svojo valuto ubraniti.
Čeprav so izredni ukrepi ECB prestali sito nemškega ustavnega sodišče in tudi Sodišča EU, ves ta čas ni manjkalo kritik, da je ECB s svojo ekspanzivno in nekonvencionalno denarno politiko presegla svoj mandat, ki je izključno ohranjanje cenovne stabilnosti.
Padali so tudi očitki, da je dajala in še daje potuho prezadolženim članicam evrskega območja ter nekatere tako odvrača od nujnih reform in da je s svojimi ukrepi povzročila številna tveganja za prihodnjo finančno in gospodarsko stabilnost v evrskem območju. Teh kritik je bilo veliko predvsem v Nemčiji in javnofinančno stabilnejših severnih evrskih držav.
Iz gospodarsko najmočnejše evropske države z dolgo tradicijo varčevanja pa v zadnjem času prihajajo še ostre besede, da ECB z nedavnim umikom natančnejših časovnih omejitev za obdobje, v katerem bodo obrestne mere na trenutni ali še nižji ravni - po nekaterih ocenah bi to lahko trajalo še več let - z dodatnim znižanjem obrestne mere za deponiranje presežne likvidnosti v negativno območje ter s ponovno obuditvijo neto novih nakupov v okviru programa odkupovanja obveznic odločno pretirava.
Kljub umirjanju gospodarske dejavnosti namreč razmere in napovedi po mnenju kritikov niso tako slabe, da bi terjale dodatno sproščanje denarne politike, prav tako pa ničelne oz. negativne obrestne mere realno najedajo prihranke varčevalcev in po mnenju nekaterih nemških strokovnjakov in vidnih funkcionarjev je to celo protiustavno. Opozorila se nanašajo tudi na to, da ECB s svojo politiko za razliko od ameriške Federal Reserve nima več dovolj manevrskega prostora za ukrepanje ob morebitni novi večji krizi.
V zadnjih tednih ob izteku Draghijevega mandata so kritike vse glasnejše. Potem ko je zapisnik z zadnje seje sveta ECB razkril, da so bili guvernerji in drugi člani sveta očitno neenotni, proti novim ukrepom pa naj bi se med drugim izrekli guvernerji Nemčije, Nizozemske in celo Francije, so nekateri izmed teh akterjev začeli celo javno izražati dvom o trenutni denarni politiki, članica izvršilnega odbora ECB Sabine Lautenschläger pa je celo odstopila.
Draghi se je na očitke po poročanju tujih tiskovnih agencij odzval minuli teden ob sprejemu častnega doktorata katoliške univerze v Milanu. "Pristati na neuspeh ni opcija, ko imajo javni uslužbenci na voljo orodja za izpolnitev svojih mandatov," je povedal. Če centralna banka v preteklih letih ne bi ukrepala, bi to po njegovem pomenilo, da je storila manj od svojega mandata, in to bi bilo nesprejemljivo.
Draghi ves čas vztraja, da je politika ECB skladna z njenim mandatom, saj so inflacijska pričakovanja še naprej zelo šibka in naj bi takšna ostala še vse do 2021. Prav tako pojasnjuje, da mora svet ECB gledati celotno sliko, ne le posameznih držav, in s tega vidika presojati, ali pozitivni učinki pretehtajo nad negativnimi. Podatki so po njegovem kazali in še kažejo, da so pozitivni učinki večji od negativnih.
Glede na izjave in napovedi Draghijeve naslednice Christine Lagarde je skoraj gotovo, da se bo ekspanzivna denarna politika še v dogledni prihodnosti nadaljevala, od spretnosti Francozinje pa bo odvisno, ali in kako hitro ji bo uspelo poenotiti člane sveta ECB oz. najti večjo stopnjo strinjanja glede smeri denarne politike.
>> Brez ukrepanja ECB v zadnji krizi območja z evrom v sedanji obliki danes verjetno ne bi bilo več, posledice krize pa bi bile lahko dosti hujše, v intervjuju ocenjuje profesor z ljubljanske ekonomske fakultete Vasja Rant.
Ljubljana, 21. oktobra (STA)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.