Ljudje, ki kritizirajo domnevno prevelike policijske pristojnosti, se morajo vprašati, zakaj jih te pristojnosti pravzaprav motijo. Je to res zaradi tega, ker se jim je zaradi policijskega ravnanja zgodila kakšna krivica, ali pa jim gredo njene pristojnosti v nos, ker njihovi nameni niso čisti?
Slovenski snovalci predpisov, ki radi nekritično podeljujejo vedno nove pravice, se ponavadi sklicujejo na nujnost spoštovanja evropske zakonodaje. To, da je treba slediti evropskim direktivam na področju zagotovitve pravic v kazenskem postopku, je seveda nesporno in pravno nedvoumno dejstvo.
A v Sloveniji to tako ali tako že počnemo. Pridno spoštujemo evropske direktive. Znano je, da smo glede spoštovanja evropske zakonodaje praviloma "bolj papeški od papeža". Tisto, česar ne počnemo, ali pa vsaj ne počnemo dovolj dobro, pa je razmišljanje z lastno glavo. Denimo na tak način, da bi slovenski kazenskopravni sistem prilagodili naši družbeni (kriminalni) realnosti, seveda v še dopustnem okviru, ki ga zahtevajo evropski predpisi.
Današnja realnost pa kliče k številnim ukrepom, ki bi morali težiti ne k jemanju, ampak h krepitvi pristojnosti policije v določenih okoliščinah. Naj kot primer navedem le jalovost ukrepov s področja prepovedi približevanja oseb, ki ogrožajo varnost drugih oseb. Ali pa ekstenzivno izločanje domnevno protipravno pridobljenih dokazov s strani policije v povezavi z doktrino zastrupljenega drevesa. Pa nerazumne pomisleke v povezavi s prikritimi preiskovalnimi ukrepi zoper osebe, pri katerih gre za izvrševanje hudih kaznivih dejanj, radikalne pravne razlage v povezavi z varstvom osebnih podatkov osumljencev ipd.
V vseh teh primerih je že na prvi pogled očitno, da omejitve policijskih pooblastil, ki naj bi zagotovile spoštovanje človekovih pravic, ne služijo najpomembnejšim ciljem, h katerim bi kot družba morali stremeti: k zaščiti žrtev kaznivih dejanj ter k bolj etični in varni družbi, v kateri si vsi želimo živeti, če omenim le dva najpomembnejša.
Policijska prepoved približevanja
Eno izmed področij, kjer ima policija nerazumno ozka pooblastila oziroma je ujeta v začaran krog neskončnega "podajanja žogice" s sodiščem, je izrekanje ukrepov prepovedi približevanja.
Na kratko si poglejmo potek tega postopka. Po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) lahko policija naloži prepoved približevanja kršitelju, tako da mu izreče ustno odredbo, naknadno pa v roku, ki ne sme biti daljši od šestih ur, še pisno odredbo.
Policija z odredbo izreče taki osebi prepoved (le) za 48 ur. Nato jo pošlje v presojo preiskovalnemu sodniku okrožnega sodišča, ki lahko ukrep prepovedi približevanja potrdi, spremeni ali pa razveljavi. Preiskovalni sodnik mora sicer odločiti o ukrepu v roku, ki ne sme biti daljši od 24 ur, in lahko v primeru, da prepoved približevanja potrdi, to podaljša še za 10 dni ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Boštjan J. Turk: Jemanje pristojnosti policiji: potrebno ali škodljivo? >> ali na portalu Pravna praksa, 2019, št. 37
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
