c S
Pravno varstvo zoper fikcijo vročitve v prekrškovnem postopku 08.10.2019 Tudi v postopku o prekršku je nujno onemogočiti neupravičeno zavlačevanje, ki se pri nas že tradicionalno zagotavlja z izmikanjem vročitvi uradnih pisanj s (predvideno) neprijetno vsebino. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) take poskuse preprečuje s fikcijo pri neuspeli vročitvi v roke naslovniku (87. člen), vročanju z javnim naznanilom (94., 96. in 96.a člen) in pri odklonitvi sprejema (95. člen). Poenostavitev vročanja pa ne sme onemogočiti varstva pravic udeležencev postopka, zato veljavnost fikcije ni absolutna.

Zakon in sodna praksa pristojnemu organu nalagata skrben preizkus obstoja podlag in pogojev za veljavnost fiktivne vročitve, naslovniku pa omogočata njeno izpodbijanje. Prispevek je namenjen kratkemu pregledu možnosti, ki so še na voljo, ko je fiktivno vročena odločitev o prekršku (odločba, plačilni nalog, sodba) že postala pravnomočna in izvršljiva, čeprav je naslovnik zaradi napak pri vročanju ni prejel niti je ni mogel prejeti.

Zakonski pogoji in dejanski ter procesni položaji, do katerih lahko pride v zvezi z uporabo in učinki fiktivne vročitve prekrškovne odločbe, so različni. Zato ni mogoče vnaprej enoznačno opredeliti pravnega sredstva, ki ga mora naslovnik (kot domnevni storilec) vložiti, kadar prejme "pošto prekrškovnega presenečenja", kar se v praksi največkrat primeri v fazi izvrševanja izrečene globe. Opozoriti je mogoče le na temeljna izhodišča, ki jih je treba upoštevati v položaju, ko kaže, da so običajne pravne poti že zaprte.

Splošno o uveljavljanju pravnega varstva

Fikcija vročitve temelji na:

1. ugotovitvi o nevestnem ravnanju naslovnika, ki pisanja ni dvignil po svoji krivdi, in

2. opravljeni (nadomestni, fiktivni) vročitvi na način, ki v veliki meri omogoča (razumno pričakovanje), da bo pisanje dejansko prispelo do naslovnika.

Iz tega izhaja, da mora naslovnik, ki zatrjuje, da s postopkom sploh ni bil seznanjen, izpodbiti najmanj enega od navedenih pogojev za veljavnost fiktivne vročitve. Ne glede na izbrano procesno možnost je v vsakem primeru dolžan:

- prvič, takoj sam poskrbeti za polno izpolnitev trditvenega in dokaznega bremena z navedbo vseh odločilnih dejstev in dokaznih virov, s katerimi (zaradi napake pri vročanju) izpodbija vročitev in s tem tudi pravnomočnost odločbe o prekršku, in

- drugič, ker je o prekršku že odločeno, hkrati izpodbijati tudi odločitev samo (glede njene vsebine in izrečene sankcije), kar pomeni, da mora vložiti (tudi) redno pravno sredstvo (zahtevo za sodno varstvo oziroma pritožbo), saj samo na tak način lahko doseže predhodno vsebinsko presojo glede sporne fiktivne vročitve.

Ne zadošča torej v praksi običajno uporabljeno varstvo zgolj z izpodbijanjem (klavzule) pravnomočnosti prekrškovne odločbe, saj zgolj s tem ni mogoče doseči ugodnejše vsebinske odločitve. Če gre za odločbo, ki še nima klavzule pravnomočnosti in ni posredovana v izvršitev, pa je vložitev rednega pravnega sredstva (z nasprotovanjem uporabljeni fikciji) sploh edini način za izpodbijanje vsebine, ob tem pa tudi (ne)pravilnosti vročitve prekrškovne odločbe.

Smiselno navedeno velja tudi za nasprotovanje storilca vsem drugim izdanim aktom in opravljenim dejanjem, ki temeljijo na fiktivni vročitvi (sklepi, odredbe, vabila). Enako za vse druge naslovnike prekrškovnih pisanj (na primer lastnike odvzetih predmetov), če je varstvo njihovih pravic vezano na prekluzivni rok.

Zahteva za sodno varstvo oziroma pritožba

V zahtevi za sodno varstvo, pritožbi oziroma njeni napovedi je v obravnavanih položajih že uvodoma treba navesti datum in način, kdaj in kako se je storilec (dejansko, prvič) seznanil z vsebino odločbe in uveljaviti razloge, na podlagi katerih šteje, da je pravno sredstvo vloženo pravočasno, seveda pa je treba vključiti tudi vsebinske podlage, s katerimi se izpodbija "odločitev sama". To velja tako v primeru, ko je odločba bila neposredno vročena, kot tudi, če je naslovnik do nje (ali drugega pisanja v zvezi s postopkom) prišel šele v fazi izvrševanja in se s postopkom seznanil naknadno s poizvedovanjem in pregledom spisa pri pristojnih organih.

V posameznih primerih je takojšnja vložitev rednega pravnega sredstva obvezna že po zakonu, kot na primer pri vrnitvi v prejšnje stanje (tretji odstavek 104. člena ZUP). Pomembna je tudi zato, ker storilec z vložitvijo (čeprav na prvi pogled prepoznega) pravnega sredstva potrjuje, kdaj je odločbo prejel, kar pomeni, da mu v primeru procesnega uspeha drugega (pomožnega) pravnega sredstva najmanj od navedenega dneva tečejo zakonski roki za redno pravno sredstvo.

Mogoče je seveda tudi drugače, da bo storilec (ali drug naslovnik) vztrajal, da odločbe (sodbe, drugega pisanja) nima (ali da s spornim procesnim dejanjem ni bil seznanjen), in bo zahteval, da se (po odpravi nezakonitih aktov in dejanj) najprej opravi pravilna vročitev. Vendar je tak pristop za storilca tvegan, saj lahko ogrozi njegovo verodostojnost, ko bo moral pojasniti, kje in kako se je s postopkom oziroma odločbo seznanil, če hkrati trdi, da mu pisanje (še) ni bilo vročeno.

Za razjasnitev položaja in ustrezno rešitev bo zato najbolje, da pristojnim organom nastali položaj takoj opiše celovito in objektivno, brez preračunavanja, kaj in kdaj bi bilo bolje v določenem trenutku povedati ali zamolčati. Praksa kaže, da se ob drugačnem pristopu in taktičnem "kombiniranju" pravnih sredstev hitro lahko primeri "napaka v korakih", zaradi katere položaja ni več mogoče popraviti. Če je (v dvomu in zaradi negotovosti izida) res potrebnih več pravnih sredstev, potem je najbolje vsa vložiti takoj in hkrati.

Vrnitev v prejšnje stanje

Za hitri prekrškovni postopek je institut vrnitve v prejšnje stanje urejen z izrecno predpisano smiselno uporabo določb ZUP, za redni sodni postopek pa preko smiselne rabe določb o rokih velja vsebinsko primerljiva ureditev iz ZKP. Vrnitev v prejšnje stanje se dovoli, če je izkazan obstoj opravičenega vzroka zamude (roka, naroka ali kakšnega drugega dejanja v postopku). Zatrjevanje takega položaja (logično življenjsko) vključuje predhodno ugotovitev, da je rok, ki je iztekel, sploh začel teči, da je torej vročitev bila pravilna in zakonita. Če storilec zatrjuje okoliščine, zaradi katerih je sporna že sama (fiktivna ali druga) vročitev, je najprej treba (kot procesno predhodno) razjasniti to vprašanje, šele v nadaljnjem postopku bi se (pod pogojem pravočasno vloženega predloga) lahko odločalo o dopustitvi vrnitve v prejšnje stanje ...

Nadaljevanje članka za naročnike >> Hinko Jenull: Pravno varstvo zoper fikcijo vročitve v prekrškovnem postopku >> ali na portalu Pravna praksa, 2019, št. 36