c S
Posebnosti športa v pravu 27.09.2019 V mednarodni športnopravni stroki se že desetletje odvija debata, ali je športno pravo samostojna pravna panoga ali pa je zgolj del civilnega, upravnega in delovnega prava, pri čemer se osnovna pravna pravila le tolmačijo skozi prizmo posebnosti športa.

Avtorja se bova v tem članku posvetila predvsem interpretaciji pravnih norm ter ob upoštevanju posebnosti športa in analizi sodne prakse slovenskih in tujih sodišč ter mednarodnih športnih arbitražnih razsodišč predstavila pravni okvir, znotraj katerega je mogoče pravne norme na športnopravnem področju tolmačiti drugače.

Potreba po upoštevanju posebnosti športa pri aplikaciji zakonskih določb na dejanski stan je na prvi pogled očitna. Vsak, ki se ukvarja s športom, se mora zavedati možnosti poškodb. Če nastanka poškodbe ni možno pripisati lastni krivdi oziroma naključju, se pojavi vprašanje odškodninske odgovornosti. Glede odškodninske odgovornosti za poškodbe pri športu razlikujemo dve vrsti primerov, in sicer medsebojno odškodninsko odgovornost športnikov v okviru športnega udejstvovanja in odgovornost organizatorja športne prireditve za poškodbe športnikov in gledalcev. Zvin gležnja nasprotniku ob drsečem startu na nogometni tekmi sicer izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve telesne poškodbe, pa vendar je povzročitev poškodbe treba obravnavati z upoštevanjem specifike nogometne igre in privolitve oškodovanca. Podobna previdnost pri presoji odškodninske odgovornosti je potrebna tudi pri poškodbi smučarskega skakalca, ki mu je glavni trener dal znak za skok v slabih vremenskih razmerah, ali pa v primeru poškodbe dijaka med uro športne vzgoje.

Zagotovo med posebnosti športa velja šteti tudi delovnopravni položaj športnikov in športnih delavcev. Čeprav si težko zamislimo situacijo, ko bi se športnik po izteku triletne pogodbe skliceval na drugi odstavek 55. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ter pred sodiščem zahteval transformacijo pogodbe v pogodbo za nedoločen čas, pa se je natanko to zgodilo v Nemčiji. Slovenski zakonodajalec je z določbo 59. in 60. člena Zakona o športu (ZŠpo-1) sicer delovna razmerja športnikov in strokovnih delavcev v športu uredil tako, da lahko delodajalec s športnikom ali strokovnim delavcem ne glede na določbe ZDR-1 sklene več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, pri čemer pa je bila povsem nepotrebno postavljena omejitev, da neprekinjen čas teh pogodb ne sme biti daljši od deset let. Z navedeno omejitvijo je zakonodajalec dopustil možnost, da bi športnik, ki je pri klubu sklenil več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, po desetih letih v klubu zahteval transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Lahko si predstavljamo "navdušenje" finančnikov v NK Maribor, če bi njihov kapetan Marcos Morales Tavares, ki je v klubu že več kot deset let, zahteval transformacijo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

V želji po nekoliko širši predstavitvi posebnosti športa bo v nadaljevanju predstavljeno naslednje:

- odškodninska odgovornost za poškodbe v športu,
- šport kot nevarna dejavnost,
- odgovornost upravljavcev smučišč,
- odgovornost organizatorja športne prireditve,
- posebnosti pogodb športnikov.


Odškodninska odgovornost za poškodbe v športu

V moštvenih športih, kot so nogomet, košarka, rokomet, hokej, so telesni stiki med nasprotnimi igralci neizbežni, zato so temu primerno opredeljena pravila igre. Pravila igre določajo mejo med dopustnim in nedopustnim ravnanjem na igrišču in za kršitve določajo sankcije. Športnik, ki ravna po pravilih igre in pri tem drugemu povzroči poškodbo, ne ravna protipravno, saj veljajo za športno igro drugačna pravila ravnanja od splošno predpisanih.Vsaka poškodba, ki izvira iz telesnega stika, ki je dovoljen v smislu pravil športne igre, povzročitelja poškodbe razbremeni odškodninske odgovornosti.

Čeprav pravila igre določajo mejo dovoljenega na športnem igrišču, si na primer rokometa, nogometa ali košarke brez kršitev pravil igre praktično ni mogoče predstavljati, zato bi ob zahtevi, da mora igra potekati povsem po pravilih, postavili nadaljnji obstoj športne igre pod vprašaj. V ekipnih športih trenerji svojim varovancem ukazujejo agresivno igro, igro "na nož", s katero želijo nasprotnika prisiliti v večje število napak. Strogo formalno bi lahko trenerje šteli za napeljevalce h kaznivemu dejanju povzročitve telesne poškodbe, saj od svojih igralcev večkrat zahtevajo tudi izvrševanje prekrškov nad igralci nasprotnega moštva, tj. kršenje pravil igre (pri rokometu je prekršek sestavni del vsake obrambne akcije moštva). Prav tako v vsakdanjik ekipnih športov spadajo t. i. taktični prekrški, pri katerih igralci namenoma storijo prekršek iz taktičnega razloga na primer zato, da preprečijo obetaven nasprotnikov napad, in ne z namenom poškodbe igralca. Zato okoliščini, da so bila kršena pravila igre in da je igralec hote zadel nasprotnega igralca, ne moreta biti ključni za presojo protipravnosti ravnanja igralca pri športnih igrah. Vsak igralec se že pred pričetkom tekme zaveda, da bo do kršitev pravil igre prihajalo, saj so te sestavni del igre, zato po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča pri ekipnih športih (kakršen je nogomet) majhnih odstopanj od pravil športne igre, storjenih iz malomarnosti, ki so na primer pri nogometnih tekmovanjih že normalen pojav, značilen za vse udeležence igre, ne smemo opredeliti kot protipravna in nedopustna ravnanja.

Nasprotno pa je odškodninska odgovornost povzročitelja poškodbe podana v primeru grobe kršitve pravil ali naklepnega poškodovanja nasprotnika, pri čemer telesni stik ni bil vzpostavljen iz športnih vzgibov (primer udarca Zinedina Zidana z glavo v telo Marca Materazzija na tekmi finala svetovnega prvenstva v nogometu leta 2006, udarec Marka Milića s pestjo v obraz Pepeja Sowa na košarkarski tekmi Evrolige med Unionom Olimpijo in Prokomom Treflom leta 2008). O naklepnem poškodovanju govorimo takrat, ko so bila hudo kršena strokovno-tehnična, disciplinska in etična pravila športa in če je storilec športno dejavnost samo izkoristil za izvršitev kaznivega dejanja. Pri presoji odškodninske odgovornosti igralca za poškodbo drugega igralca iz malomarnosti je ključno, ali je telesni stik, ki je povzročil telesno poškodbo, običajna ali hujša oziroma groba kršitev pravil igre. Ob presoji protipravnosti je sodišče vzpostavilo pravni standard povprečno skrbnega športnika pri nogometu. Po mnenju Vrhovnega sodišča gre za grobo kršitev pravil nogometne igre v primeru neprimernega vedenja igralca ekstremne narave, to so prekrški, storjeni s prekomerno silo, ki je povprečen igralec ne more pričakovati.

S podobnimi zadevami so se večkrat ukvarjala tudi angleška sodišča, ki so vzpostavila test za presojo malomarnosti, in sicer so se ob presoji malomarnosti spraševala o brezobzirnosti prekrška, predvidljivosti poškodbe ob takem prekršku in standardu ravnanja povprečno skrbnega igralca nogometa. Belgijska sodišča so razvila t. i. teorijo sprejemanja tveganja (ang. Theory of Risk Acceptance), po kateri igralec, ki se odloči sodelovati v športni igri, sprejme tveganje poškodbe, do katere lahko pride med igro. Sprejem tveganja je omejen le na običajne poškodbe v posameznem športu in se ne razteza na brezobzirne prekrške, ki ne dosegajo standardna skrbnosti povprečnega športnika ...


Šport kot nevarna dejavnost

Zagotovo ima šport v svojem bistvu in namenu pozitivne cilje in je praviloma koristna dejavnost, vendar pa so del športa tudi tveganja, povezana z nevarnostjo nastanka škode. Ob tem velja, da posameznik, ki se določene športne aktivnosti udeleži prostovoljno, v ta tveganja privoli. Šteje se, da se od tistega, ki se sam izpostavi njemu poznanim in prepoznavnim tveganjem, pričakuje, da bo sam poskrbel za svojo varnost.

Obligacijski zakonik (OZ) pozna dve vrsti odškodninske odgovornosti, in sicer krivdno ter objektivno odškodninsko odgovornost. V našem odškodninskem pravu velja pravilo krivdne odgovornosti, zato se objektivno odgovornost kot izjemo razlaga ozko. Odškodninsko odgovornost za škodne dogodke, ki nastanejo med športnimi aktivnostmi, se praviloma presoja po ...

Nadaljevanje članka za naročnike >> Špela Stanec, Luka Milanović: Posebnosti športa v pravu ali na portalu Pravna praksa, 2019, št. 34-35