c S
Diskriminacija na podlagi vere ali prepričanja v delovnih razmerjih 26.09.2019 V življenju posameznika ima vera lahko zelo pomembno vlogo. Za veliko ljudi je bistveni del njihove osebne identitete. Tudi zaposlitev je ključna za posameznikovo eksistenco kot sredstvo zaslužka in samouresničitve. V primeru, kadar delavec, ki je pripadnik neke veroizpovedi in izpolnjuje njene zapovedi, želi na delovnem mestu izraziti svojo vero, lahko njegova pravica do svobode izražanja vere vpliva na pravico delodajalca do svobodne gospodarske pobude ter na pravice sodelavcev, morebitnih strank in poslovnih partnerjev delodajalca, zlasti z vidika negativne svobode vere.

V takšnih položajih je treba poiskati rešitev, ki bo uravnotežila vse potencialno konkurenčne pravice in interese. Glede na okoliščine konkretnega primera je treba presoditi, kdaj je pravično in razumno, da se poseže v razmerje s protidiskriminacijskimi predpisi. Na tem področju obstaja nekaj odločitev Sodišča EU (SEU), ki pomembno vplivajo na razvoj protidiskriminacijskega prava EU na podlagi vere ali prepričanja v delovnih razmerjih. V prispevku je zato podan pregled tega področja s predstavitvijo najpomembnejših stališč SEU. Pomembna je tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), zato je opozorjeno na nekaj odločitev tega sodišča. Na koncu je kratek pregled slovenske zakonodaje in sodne prakse s tega področja.


1. Uvod

Evropa se spreminja. Srečuje se z velikim dotokom migrantov iz tretjih držav. Postaja vse bolj pluralna. Zaradi preseljevanja in priseljevanja združuje pripadnike različnih narodnosti, kultur in veroizpovedi. Zagotavljanje enakosti in sprejemanje ter vključevanje različnosti so aktualna vprašanja naraščajočega pluralizma, ki je neločljivo povezan z demokracijo. Človekove pravice, enakost pred zakonom in enakopravnost so osrednje postavke demokratične pravne države. Demokratična družba mora biti prostor strpnosti in dialoga. Načelo enakosti in prepoved diskriminacije (tudi na podlagi vere ali prepričanja) sta zapisana v vseh temeljnih dokumentih o človekovih pravicah na mednarodni, evropski in nacionalni ravni. Na mednarodni ravni sta določena v Splošni deklaraciji človekovih pravic, Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah. Temeljni dokument Mednarodne organizacije dela (MOD) je Konvencija MOD št. 111 o diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih. V okviru Sveta Evrope sta pomembni Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) in Evropska socialna listina (spremenjena). Z vidika obravnavane teme je na ravni EU treba opozoriti na Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (v nadaljevanju: Direktiva 2000/78).


2. Pravni okvir v EU

2.1. Listina
Prepoved vsakršne diskriminacije zaradi vere ali prepričanja je splošno načelo prava EU. Ta prepoved, določena v prvem odstavku 2. člena Listine, sama po sebi podeljuje posameznikom pravico, na katero se lahko sklicujejo v sporu s področja, ki spada pod pravo EU. Listina v 10. členu določa, da ima vsakdo pravico do svobode misli, vesti in vere. Ta pravica vključuje svobodo spreminjanja vere ali prepričanja ter svobodo izražanja svoje vere ali svojega prepričanja posamezno ali skupaj z drugimi, javno ali zasebno, pri bogoslužju, pouku, običajih in obredih. Pravica do ugovora vesti se prizna v skladu z nacionalnimi zakoni, ki urejajo uresničevanje te pravice

2.2. Direktiva 2000/78
Na ravni sekundarnega prava EU vprašanje diskriminacije v delovnih razmerjih podrobneje ureja Direktiva 2000/78. Za pravilno interpretacijo prava EU so zelo pomembne sodbe SEU, ki so zavezujoče in učinkujejo erga omnes in ne zgolj inter partes med strankami spora. Z vidika obravnavane teme je treba opozoriti na sodbe SEU v zadevah Achibita, Bougnaoui, Egenberger, IR in Cresco Investigation. V nadaljevanju so obravnavani najpomembnejši deli navedene direktive, ki so že bili predmet interpretacije SEU v sodbah s področja protidiskriminacijskega prava EU zlasti na podlagi vere.

a) Namen
Namen Direktive 2000/78 je opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji tudi zaradi vere ali prepričanja pri zaposlovanju in delu, zato da bi se v državah članicah uresničevalo načelo enakega obravnavanja. Direktiva tako na področju, ki ga pokriva, uresničuje načelo prepovedi diskriminacije, ki je določeno v 21. členu Listine.

b) Področje uporabe
Direktiva 2000/78 se v mejah pristojnosti, ki so prenesene na EU, uporablja za vse osebe v javnem ali zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi, kar zadeva zaposlitev in delovne pogoje, vključno z odpustitvijo in plačilom (točka c prvega odstavka 3. člena).

SEU je v praksi že obravnavalo vprašanje, ali je nacionalno sodišče dolžno v okviru spora med posamezniki opustiti uporabo nacionalne določbe, ki je ni mogoče razlagati v skladu z direktivo. Glede na to, da direktiva v razmerjih med posamezniki nima neposrednega učinka, temveč zahteva prenos v nacionalno pravo, je SEU opozorilo, da mora nacionalno sodišče notranje pravo, s katerim je bila direktiva prenesena, razlagati v skladu z njo. Če to ni mogoče, notranjega prava ne sme uporabiti. Ker se uporablja Listina, mora sodišče zagotoviti pravno varstvo, ki za pravne subjekte izhaja iz prepovedi diskriminacije, ki temelji na veri ali prepričanju (21. člen Listine), in iz pravice do učinkovitega sodnega varstva (47. člen Listine). Že na tej podlagi lahko posameznik uveljavlja pravico v sporu z drugim posameznikom na področju, ki spada pod pravo EU.

c) Pojem vere
Kaj spada k veri, je po naravi stvari zapleteno vprašanje, pri katerem se objektivni vidiki prepletajo z elementi subjektivnega prepričanja vsakega posameznika. Direktiva 2000/78 ne vsebuje opredelitve tega pojma. Zakonodajalec EU se v uvodni izjavi 1 te direktive sklicuje na temeljne pravice, kot jih zagotavlja EKČP, ki v 9. členu določa, da ima vsakdo pravico do svobode mišljenja, vesti in vere, pri čemer ta pravica vključuje med drugim svobodo, da človek bodisi sam ali skupaj z drugimi ter zasebno ali javno izraža svojo vero ali prepričanje pri bogoslužju, pouku, praksi in verskih obredih. Sklicuje se tudi na ustavne tradicije, skupne državam članicam, kot na splošna načela prava EU. Med pravicami, ki izhajajo iz teh skupnih tradicij, vključenih v Listino, je pravica do svobode vesti in vere iz prvega odstavka 10. člena Listine. Ta ustreza pravici, ki jo zagotavlja 9. člen EKČP, in ima v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine enako vsebino in obseg kot pravica iz EKČP. Glede na to, da je v EKČP in s tem v Listini sprejet širok pojem vere, saj je vanj vključena svoboda oseb, da izražajo svojo vero, je treba šteti, da je pri sprejetju Direktive 2000/78 zakonodajalec EU nameraval ohraniti enak pristop. Zato je treba pojem vere iz 1. člena te direktive razlagati tako, da vključuje forum internum, to je imeti prepričanje, in forum externum, to je javno izražanje vere. Direktiva ne razlikuje med vero in prepričanjem, tudi SEU se s tem še ni ukvarjalo.

d) Neposredna in posredna diskriminacija
Diskriminacija pomeni neupravičeno različno obravnavanje. V besedilu Direktive 2000/78 ni jasne ločnice med pojmoma različno obravnavanje in diskriminacija, vendar zakonodajalec EU izhaja iz tega, da je treba razlikovati med različnim obravnavanjem, ki je upravičeno, in diskriminacijo, ki jo je treba prepovedati.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena navedene direktive načelo enakega obravnavanja pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija iz katerega od razlogov iz 1. člena te direktive, torej tudi zaradi vere in prepričanja. Cilj te direktive je ustvariti delovno okolje brez diskriminacije, zato področje njene uporabe ne sme biti opredeljeno ozko. V primeru spora je treba najprej ugotoviti, ali gre za neposredno ali posredno versko diskriminacijo.

V skladu s točko a drugega odstavka 2. člena Direktive 2000/78 se šteje, da gre za neposredno diskriminacijo, kadar je oseba obravnavana manj ugodno kakor neka druga v primerljivem položaju iz katerega od razlogov iz 1. člena te direktive, med katerimi je vera. Odločilno je, ali gre za različno obravnavanje delavcev na podlagi njihove vere ter ali se tako različno obravnavanje nanaša na kategorije delavcev, ki so v primerljivem položaju. Za domnevo neposredne verske diskriminacije je namreč odločilno, da je, je bila ali bi bila oseba (zaradi vere) obravnavana manj ugodno kakor neka druga oseba (na primer, da je ugotovljeno slabše obravnavanje pripadnikov določene verske skupnosti v primerjavi s pripadniki drugih ver ali slabše obravnavanje vernih v primerjavi z nevernimi ali ateisti). SEU je v svoji dosedanji sodni praksi glede različnih prepovedi diskriminacije, ki jih pozna pravo EU, praviloma izhajalo iz širokega razumevanja pojma neposredne diskriminacije in jo predpostavljalo, če je bil sporni ukrep neločljivo povezan z obravnavanim razlogom različnega obravnavanja.

V skladu s točko b drugega odstavka 2. člena Direktive 2000/78 se šteje, da gre za posredno diskriminacijo, kadar je zaradi kakšne na videz nevtralne določbe, merila ali prakse neka oseba določene vere ali prepričanja, ki ima določen hendikep ali je določene starosti ali spolne usmerjenosti, v primerjavi z drugimi v slabšem položaju. Po točkah b in i drugega odstavka 2. člena te direktive je lahko zahteva, ki bi bila drugače diskriminatorna, kljub temu dovoljena, če določbo, merilo ali prakso objektivno upravičuje legitimni cilj ter je način uresničevanja tega cilja primeren in nujen (kar pomeni, da mora biti sorazmeren). Posredno versko različno obravnavanje je torej mogoče objektivno upravičiti z vsakim zakonitim (legitimnim) ciljem, če je ukrep primeren in nujen za uresničitev tega cilja. Med legitimne cilje spadajo tisti, ki jih je zakonodajalec EU sam določil, torej na eni strani upoštevanje posebnih poklicnih zahtev ter na drugi strani varstvo pravic in svoboščin drugih (prvi odstavek 4. člena in peti odstavek 2. člena Direktive 2000/78).

e) Utemeljitev diskriminacije oziroma različnega obravnavanja
Neposredno in posredno različno obravnavanje je pod določenimi pogoji lahko upravičeno. Podan je lahko objektivni razlog, ki utemelji različno obravnavanje zaradi vere, zaradi česar ne gre za prepovedano diskriminacijo. Pri utemeljitvi različnega obravnavanja, ki je dopustno, je treba upoštevati določene zahteve prava EU. Ugotovljeno neenako obravnavanje je lahko upravičeno na podlagi petega odstavka 2. člena, 4. člena ali prvega odstavka 7. člena navedene direktive.

V skladu s petim odstavkom 2. člena obravnavana direktiva ne vpliva na ukrepe, izhajajoče iz nacionalne zakonodaje, ki so v demokratični družbi nujni zaradi javne varnosti, vzdrževanja javnega reda in preprečevanja kaznivih dejanj, za zaščito zdravja ter varstvo pravic in svoboščin drugih. Zakonodajalec EU je s sprejetjem te določbe želel na področju zaposlovanja in dela preprečiti kolizijo med načelom enakega obravnavanja na eni strani in (drugim) varstvom osebnih pravic in svoboščin na drugi strani ter uskladiti to razmerje. To izjemo od načela prepovedi diskriminacije je treba razlagati ozko.

V 4. členu sta določeni dve izjemi od prepovedi diskriminacije. V prvem odstavku je določena generalna izjema, v drugem odstavku pa posebna izjema, ki se uporablja le za cerkve in preostale javne in zasebne organizacije, katerih etika temelji na veri ali prepričanju ...

3. Sodna praksa SEU

4. Sodna praksa ESČP

5. Slovenska ureditev in sodna praksa

6. Sklep

Nadaljevanje članka za naročnike >> Januša Grumerec-Prosenc: Diskriminacija na podlagi vere ali prepričanja v delovnih razmerjih ali na portalu Podjetje in delo, št. 5, 2019, str. 779