c S
Hramba DNK profila pravnomočno obsojenih 16.09.2019 V praksi se pogosto dogaja, da osumljenca s kaznivim dejanjem povezujejo biološke sledi, najdene na predmetih ali kraju kaznivega dejanja. Ob odsotnosti drugih dokazov, ki bi kazali na vpletenost osumljenca, je kronski dokaz za to poročilo o preiskavi z mnenjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL), katerega vsebina kaže, da se zavarovane biološke sledi in primerjalni biološki material osumljenca ujemajo. Zadeva se zaplete, ko tako identificiran osumljenec po podatkih kazenske evidence Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije (RS) velja za neobsojenega in se s poizvedbami ugotovi, da je bil njegov primerjalni profil DNK pridobljen za potrebe drugega kazenskega postopka, v katerem mu je bila izrečena pravnomočna obsodilna sodba, ki pa je bila zaradi rehabilitacije iz kazenske evidence že izbrisana.

Če so pri ogledu kraja kaznivega dejanja najdene biološke sledi (npr. kri, slina, lasje, sperma, tkivo), ki vsebujejo zadostno količino genetskega materiala, se iz njih z ekstrakcijsko metodo izolira genomska DNK, čemur sledi analiza genetskih markerjev, tej pa preiskava kratkih tandemskih ponovitev (STR - short tandem repeats). S tem se oblikuje profil DNK, ki služi za primerjavo z vzorci, ki jih Policija odvzame osebam, povezanim s kaznivim dejanjem. Policija namreč lahko na podlagi splošnega pooblastila iz 148. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odvzame bris ustne sluznice tistemu, za katerega obstojijo razlogi za sum, da je izvršil kaznivo dejanje (drugi odstavek 149. člena ZKP), ter osebam, za katere je verjetno, da so utegnile priti v stik s predmeti, na katerih so bile biološke sledi najdene (tretji odstavek 149. člena ZKP). Gre za preiskovalni ukrep, namenjen izsleditvi in zanesljivi identifikaciji storilca kaznivega dejanja ter obenem izločitvi oseb, katerih najdba bioloških sledi je ob preiskovanju kaznivega dejanja pričakovana (npr. domačih oseb, uslužbencev Policije itd.).

Hrambo tako odvzetih primerjalnih vzorcev osebam podrobneje urejajo določila Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol). Ta določa, da Policija vodi in vzdržuje evidenco preiskav DNK (8. točka drugega odstavka 123. člena ZNPPol), v katero vnaša kraj, čas, razlog odvzema vzorcev DNK, osebno ime osebe, ki je vzorec odvzela, in profil odvzetega vzorca DNK (8. točka 125. člena ZNPPol). Shranjeni profili DNK se nato, kot je to določeno v drugi alineji prvega odstavka 128. člena ZNPPol, hranijo do: ustavitve policijske preiskave ali najdbe pogrešane osebe ali identifikacije neznanega trupla ali do izdaje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe ali do pravnomočne ustavitve kazenskega postopka ali do pravnomočne zavrnilne ali oprostilne sodbe, če tega ni, pa do zastaranja kazenskega pregona.

Časovna obdobja hrambe DNK profilov pri Policiji so načeloma jasno določena, saj so vezana na dejanske (odkritje pogrešanca ali identifikacijo trupla) in pravne trenutke (izdajo sklepa o zavrženju ali trenutek pravnomočnosti sklepa o ustavitvi kazenskega postopka ter zavrnilne ali oprostilne sodbe). Nekaj nejasnosti povzroča ustavitev policijske preiskave, saj Policija po določbah ZKP in ZNPPol ne izda posebne odločbe za ustavitev svoje preiskave. V praksi ta časovni moment največkrat predstavljajo situacije, ko Policija:

a) določeno osebo sprva obravnava kot osumljenca kaznivega dejanja, nato pa vloži kazensko ovadbo zoper neznanega storilca,

b) na podlagi zbranih obvestil oceni, da ni podlage za kazensko ovadbo, in državnemu tožilcu o svojih aktivnostih pošlje poročilo (deseti odstavek 148. člena ZKP) ali

c) vloži kazensko ovadbo skupaj z umikom predloga za kazenski pregon.

Ko policisti osumljencu odvzamejo bris ustne sluznice in ta služi kot dokaz za kaznivo dejanje, za katero je osumljenec kasneje s sodbo pravnomočno spoznan za krivega, pa se DNK profil osumljenca v evidenci preiskav DNK hrani vse do zastaranja kazenskega pregona za kaznivo dejanje, za katero je bil osumljenec obsojen, upoštevajoč roke iz 90. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Tak zakonodajni pristop ni najbolj primeren.

Zastaranje kazenskega pregona in pravnomočnost sodbe
Zastaranje v kazenskem pravu je po svoji vsebini povezano z (ne)upravičenjem države za kazenski pregon ali izvršitev kazenske sankcije. Zaradi tega instituta ima država na voljo določen čas, da uvede, izvede in z izrekom ter izvršitvijo kazenske sankcije konča postopek zoper posameznika. Gre za odraz poštenosti postopka in realizacijo ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS, s katerim se zagotavlja splošna pravna varnost ter zaupanje posameznika v pravo (2. člen Ustave RS), še posebej pred samovoljnimi posegi države za tem, ko je po izvršitvi kaznivega dejanja potekel zakonsko določen čas.

Zastaranje ne nastopi zgolj s potekom predvidenih zastaralnih rokov, temveč v primeru odločbe z ne bis in idem učinkom tudi s trenutkom njene pravnomočnosti. Takrat je namreč kazenski pregon zoper posameznika končan, saj so dejanska in pravna vprašanja dokončno rešena, s čimer obravnavana zadeva postane razsojena stvar. Vrhovno sodišče RS je v načelnem pravnem mnenju zapisalo, da se kazenski pregon storilca kaznivega dejanja konča s pravnomočnostjo sodbe in zato tudi zastaranje kazenskega pregona lahko teče le do tega trenutka. Po njem prične teči zastaranje izvršitve kazni, ki ne more teči sočasno z zastaranjem kazenskega pregona.

V primeru razveljavitve take že pravnomočne sodbe pa se ne smejo znova uporabiti določbe o zastaranju kazenskega pregona, saj gre za postopke, ki so namenjeni sanaciji instančno ugotovljenih kršitev, ne pa vnovičnemu kazenskemu pregonu. Takemu razlogovanju je pritrdilo tudi Ustavno sodišče (US) RS. Izpostavilo je, da na to, da zastaranje kazenskega pregona po pravnomočnosti obsodilne sodbe ne teče več, kaže tudi drugi odstavek 91. člena KZ-1, zato je zastaranje kazenskega pregona vselej končano s trenutkom pravnomočnosti sodbe, četudi je ta kasneje z izrednim pravnim sredstvom razveljavljena ...

Nadaljevanje članka za naročnike >> Primož Križnar: Hramba DNK profila pravnomočno obsojenih, ali na portalu Pravna praksa, 2019, št. 30-31