Upravljanje avtorskih del
Celoten korpus avtorskega prava je v prvi vrsti namenjen varovanju ustvarjalcev in do določene mere tudi drugih udeležencev, ki tako ali drugače prispevajo k ustvarjanju avtorskih del. Da bi avtorji lahko nemoteno ustvarjali in s tem bogatili naša življenja, za svoje delo in trud potrebujejo primerno plačilo. Rečeno drugače: avtorske pravice, ki izvirajo iz avtorskih del, je treba ustrezno upravljati. Enako velja za sorodne pravice. V nadaljevanju se vse, kar obravnavam pri avtorskih pravicah, smiselno nanaša tudi na sorodne.
Avtorske in sorodne pravice se lahko upravljajo posamično (individualno), to je za vsako avtorsko delo posebej, ali skupinsko (kolektivno), to je za več avtorskih del več avtorjev hkrati. V nekaterih primerih je dovoljevanje uporabe določenega avtorskega dela smiselno urejati individualno, torej neposredno med imetnikom pravice in uporabnikom. Recimo kadar ilustrator prenese svoje materialne avtorske pravice na ilustraciji na založbo. Spet v drugih primerih pa bi bilo individualno upravljanje neživljenjsko, neekonomično in pretirano obremenjujoče tako za avtorja ali imetnika pravic kot za uporabnika. Recimo, dogovarjanje skladatelja z vsako od radijskih postaj, ki želi radiodifuzno oddajati njegovo avtorsko glasbo, ter nadalje še z vsakim lokalom, ki bi glasbo, ki se vrti po radiu, nato predvajal (sekundarno radiodifuzno oddajal) svojim gostom.
Zaradi dejanske potrebe po subjektu, ki bo prevzel vlogo posrednika med imetniki pravic in uporabniki, se je pojavilo kolektivno upravljanje ter z njim kolektivne organizacije (v nadaljevanju: KO). Gre za sistem, ki predstavlja praktičen odgovor na dejansko kompleksnost upravljanja avtorske in sorodnih pravic.
Obvezno kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic ter monopol
Slovensko avtorsko pravo pozna tako prostovoljno kolektivno upravljanje kot obvezno kolektivno upravljanje. Glede drugega je predpisan monopol. Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) sicer nikjer izrecno ne uporablja besede monopol, vendar v tretjem odstavku 14. člena določa, da pristojni organ - torej Urad RS za intelektualno lastnino (URSIL) - v primerih iz 9. člena ZKUASP (v primerih obveznega kolektivnega upravljanja) ne izda dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorske pravice pravni osebi, če je za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice že izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorske pravice drugi KO. To pomeni, da zakon za posamezno vrsto avtorskih del in za iste pravice, glede katerih je predpisano obvezno kolektivno upravljanje (9. člen ZKUASP), zapoveduje obstoj zgolj ene same KO.
Obvezno kolektivno upravljanje določenih pravic pomeni, da se pravice morajo upravljati (tržiti, prenašati, izterjevati) prek KO, pa če to avtor in/ali uporabnik želita ali ne. Ta obveznost velja za vse vpletene: za avtorje, za uporabnike, za KO.
Obvezno kolektivno upravljanje izrecno predvideva tudi evropska zakonodaja: za konkretne primere v več direktivah ga v Direktivi 2014/26/EU (nadalje Direktiva o KO), ki je na ravni EU ključni pravni vir glede delovanja KO, omenjata 12. in 19. uvodna izjava:
- 12. uvodna izjava ga navaja kot enega od primerov, ko direktiva ne bi smela posegati v določbe držav članic v zvezi z upravljanjem pravic;
- v 19. uvodni izjavi je med drugim navedeno, da je v primeru obveznega kolektivnega upravljanja pravic izbira imetnikov pravic omejena na druge organizacije za kolektivno upravljanje pravic.
Menim, da je v povezavi z 12. uvodno izjavo nacionalna ureditev ustrezna in ni v nasprotju z namenom EU zakonodajalca.
Vprašanje monopola KO pa se ne postavlja zgolj pri obveznem kolektivnem upravljanju pravic iz 9. člena ZKUASP. Enako aktualno je pri prostovoljnem kolektivnem upravljanju, ki temelji na pooblastilu imetnika pravic. To je deloma rešeno v drugem odstavku 18. člena ZKUASP. Ta določba namreč imetniku odpira možnost, da za nekatera dela ali celo za izbrane pravice na teh delih pooblasti eno KO, za druge pa drugo KO. Tu torej zakonskega monopola KO ni. To bi lahko vodilo do absurdov, da bi - ob splošni odsotnosti monopola - nek skladatelj pooblastil eno KO za radiodifuzno oddajanje svoje skladbe, za sekundarno radiodifuzno oddajanje te iste skladbe drugo KO, za kabelsko retransmisijo pa tretjo KO. A to najbrž ne bi bilo usodno, saj bi bilo tako kaotično stanje ob delovanju mehanizmov naravnega monopola kvečjemu prehodne narave.
Dogma o konkurenci
Skupni trg EU stremi k prostemu pretoku blaga, oseb, storitev in kapitala, torej k vzpostavitvi (čim bolj) svobodnega trga. Na tem trgu naj bi bila konkurenca ključen element pri zagotavljanju kar najbolj optimalnega gospodarskega stanja.
Konkurenca je paradigma in dogma sodobnega časa, za monopol pa se zdi, da je vedno bolj tabu. Nenazadnje monopola izrecno ne omenja niti Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1), kar ocenjujem kot precej pomenljivo: medtem ko se konkurenco povezuje s svobodo odločanja in svobodo nasploh, pa bi kaj takega težko trdili za monopol. Poudarjanje tega, da ima v določenih sferah gospodarske pobude monopol številne prednosti, danes ni popularno.
A vendar tudi primarno pravo EU kljub načelni usmeritvi h konkurenčnosti predvideva določene omejitve: recimo 36. člen PDEU med dovoljenimi prepovedmi ali omejitvami pri uvozu, izvozu ali blagu v tranzitu med drugim navaja tudi varstvo nacionalnih bogastev z umetniško vrednostjo ter varstvo industrijske in poslovne lastnine (vključno z avtorskimi in sorodnimi pravicami).
Omeniti je treba tudi stališče Sodišča EU v zadevi C-351/12 (OSA) z dne 27. februarja 2014, da teritorialni monopol, podeljen KO, ni v nasprotju s svobodo zagotavljanja storitev v skladu s pravom EU. V sodbi je Sodišče navedlo tudi, da ni razvidno, da bi obstajala druga metoda, s katero bi bilo mogoče doseči enako raven varstva pravic kot z metodo, ki temelji na ozemeljskem varstvu teh pravic in torej tudi njihovem ozemeljskem nadzoru, v okviru, v katerega spada zadevna ureditev.
Kolektivno upravljanje je (tako kot avtorsko pravo nasploh) tradicionalno teritorialne narave. Vsaka KO upravlja z varovanimi deli na določenem teritoriju, med drugim je na ta način tudi najenostavneje izvajati nadzor nad uporabo varovanih del. Hkrati je vzpostavljen sistem medsebojnega sodelovanja nacionalnih KO. Takšna ureditev omogoča tudi obstoj manjših KO, kar je za Slovenijo zagotovo precejšnjega pomena.
Monopol na trgu sam po sebi ni prepovedan, prepovedano je ravnanje (monopolnega) podjetja, ki omejuje konkurenco. Monopola kot takega ne prepoveduje ne nobena mednarodna pogodba ne pravo EU, naša zakonodaja pa ga v določenih situacijah, kot lahko vidimo tudi na primeru obveznega kolektivnega upravljanja, celo predpisuje...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Meta Mencinger: O smiselnosti konkurence pri kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic, ali na portalu Pravna praksa, št. 32
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
