c S
Prekoračitev dovoljenega v razlagi sodbe? 05.09.2019 Pred dnevi so se štirje ugledni pravniki (Gorazd Fišer, dr. Blaž Mlinar Kovačič, dr. Andraž Teršek in mag. Matevž Krivic) kritično ozrli na (neobjavljeno) sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 53384/2014 (obdolženi Milko Novič). Opozorili so na domnevno prekoračitev dovoljenega pri obrazložitvi sodb, češ da bi naj bilo v sodbi Milku Noviču zaznati dokazne zaključke glede krivde neke druge osebe (Michel Stephan) in morebitnega sodelovanja dveh nadaljnjih oseb. S kritiki se ne strinjam, kajti unikatni slovenski kazenskopravni sistem ne le dovoljuje, temveč v konkretnem primeru celo narekuje takšno obrazložitev. Njihovo nerazumevanje izredno zapletene materije je dokaj pričakovano, prav tako dvomljivost in spornost razlag, ki nujno spremljajo veljavne, vendar invalidne predpise.

Sodišče se po ZKP ne sme izogniti razčiščevanju dejstev

Veljavni Zakon o kazenskem postopku (ZKP) namreč še vedno izhaja iz prednostnega položaja inštituta materialne resnice, ki določa dolžnost sodišča in strank, da po resnici ter popolnoma ugotovijo dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (17. člen). V tej povezavi razumem tudi 364. člen ZKP, ki narekuje takšno obrazložitev sodbe, da zadosti zahtevi vsebnosti določnih in popolnih navedb o relevantnih dejstvih, zadevajočih dejanski stan. O tej temi sem spisal številne prispevke v domačih in tujih strokovnih publikacijah, zato so znana moja stališča o škodljivosti koncepta, ki po načelu primus inter pares favorizira dolžnost iskanja materialne resnice. Toda dokler je ZKP, kakršen je, ga razlagam, da sodišče ni dolžno le po resnici ter popolnoma ugotoviti dejstva, temveč je dolžno ta dejstva tudi uporabiti v sklopu obrazložitve.

Nespametna bi bila razlaga, da mora sodišče nekaj ugotoviti na zalogo, zaradi lepšega, torej nekaj takega, česar ne bo uporabilo v dokazne namene. Če se v nekem postopku, temelječem na (ne)povezanih indicih, pojavijo razbremenilna dejstva, ki kažejo na izvršitev po tretjih osebah, jih sodišče mora povzeti v razloge. Celovitost razlage, ki pretrga povezan indični krog, ne more mimo ugotovitev okoliščin in dokaznih zaključkov, ki razbremenjujejo enega na račun obremenitve drugih. V pravnih redih adversarnega tipa bi bilo zgoraj povzeto pojasnjevanje povsem "nedovoljeno, ekscesno, neobičajno, nezrelo, neprimerno funkcije sodnika", kar velja tudi za tiste kontinentalne rede (npr. Finske, Belgije, Rusije), kjer je poudarek na stvarni avtonomiji strank. Toda po našem konceptu sodišče odgovarja za materialno in postopkovno plat zadeve po programskem določilu drugega odstavka 299. člena ZKP, zato se ne sme izogniti odločanju s pozicije vsestranskega razčiščevanja in posledično obrazlaganja relevantnih razlogov.

Izvedba dokaza z branjem spisa Stephan

V obravnavanem primeru je ključnega pomena ekspozicija zadeve, ki je z zadevo Novič povezana po dejanskih motivih, kar ugotavlja Vrhovno sodišče RS v sodbi v tej zadevi (opr. št. I Ips 53384/2014 z dne 11. oktobra 2018). Sodba VS RS je objavljena, zato opozarjam na razloge, zajete v točkah 68, 71, 75, 76 in 77, v katerih se poimensko navajajo tako Michel Stephan kot tudi oba Moharja, pri čemer je zavzeto nesporno stališče o nuji razčiščevanja dejstev, nanašajočih se na izvršitvena ravnanja v zadevi obdolženega Michela Stephana. Citiram najpomembnejši del:

"Če bi obrambi dokaz uspel, obsojenec ne bi bil več tisti, ki bi bil edini oziroma usodno motiviran za storitev kaznivega dejanja, temveč bi se utegnilo izkazati, da je bil kdo drug pokojniku neprimerno bolj nevaren. S tem pa bi odpadel pomemben indic, ki ga je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi." (poudaril avtor)

Po najbolj elementarni besedni razlagi mora sodišče preizkusiti motivacijo tretjih oseb, da bi se v tej luči potrdil ali prekinil indični krog (posredna dokazna veriga), v povezavi s katerim bi se utegnilo izkazati, da je bil "kdo drug" Jamniku neprimerno bolj nevaren. V luči teh napotkov (in ne na pamet) je senat petih sodnikov (in ne jaz sam) odredil izvedbo dokaza z branjem spisa obdolženega Michela Stephana, v katerem ni enega samega nedovoljenega dokaza po 83. členu ZKP. Več ur so bili brani podatki iz zadevnega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Kpr 47223/2017, našteti in pojasnjeni v obrazložitvi sodbe, ne da bi sodišče dokazno ocenjevalo moč in dokazanost podatkov, izvirajočih iz spisa, saj je to pridržano senatu, ki odloča v predmetni zadevi ...

Nadaljevanje članka za naročnike >> Zvjezdan Radonjić: Prekoračitev dovoljenega v razlagi sodbe?, ali na portalu Pravna praksa, št. 30-31


Odziv Matevža Krivica in Andraža Terška na zgornji članek je izšel v naslednji številki Pravne prakse: Odziva na članek "Prekoračitev dovoljenega v razlagi sodbe?" ali na portalu Pravna praksa, št. 32