Common law ureditev, ki poudarja kontradiktornost postopka, stremi k temu, da posamezniku v kazenskem postopku podeli čim širšo avtonomijo oziroma možnost razpolaganja s svojimi pravicami, in posledično je tudi dopustnost predmeta dogovarjanja v sporazumu o priznanju krivde zelo obsežna. V tej shemi sodišče deluje predvsem kot nevtralen razsodnik med subjektoma, obdolženim in tožilcem, in skrbi predvsem za fair play, torej pravičnost postopka, ne pa za pravičnost same vsebine dogovora. V zadnjem času so institut plea bargaining začele sprejemati tudi evrokontinentalne pravne ureditve. V kontinentalnih sistemih pa sodišče v večji ali manjši meri nastopa kot skrbnik splošne pravičnosti, tako postopka dogovarjanja kot tudi vsebine dogovora, in si zato pridržuje večji krog presoje dopustnosti posameznega dogovora.
V članku bodo tako predstavljene implementacije instituta v treh državah kontinentalnega pravnega reda - Nemčiji, katere ureditev Slovenija pogosto posnema; Hrvaški, s katero nas druži skupna pravna zgodovina, in Sloveniji, ki je institut sporazuma o priznanju krivde uvedla v svoj pravni sistem z novelo ZKP-K, veljavno od 15. maja 2012.
1. Ureditev v nekaterih državah
- Nemčija
Nemčija je dolgo veljala za deželo brez plea bargaininga. Vendar je v praksi do takšnih dogovorov ne le prišlo, temveč redno prihajalo, čeprav brez pravne podlage, vsaj od sedemdesetih let dalje. V želji, da bi splošno razširjeno prakso le podredil pravni regulaciji, je nemški zakonodajalec 28. maja 2009 sprejel Zakon o dogovorih v kazenskem postopku, ki je v nemški Zakon o kazenskem postopku (StPO) vnesel 257.c člen, ki omogoča dogovore med strankami kazenskega postopka glede »nadaljnjega poteka in rezultata postopka«. Stranke takega dogovora so sodišče, tožilec in obdolženec, ki lahko tak dogovor sklenejo v »za to primernih zadevah«. Načelo iskanja materialne resnice, vsebovano v drugem odstavku 244. člena StPO, ostane pri sprejetju takega sporazuma v veljavi po izrecni določbi prvega odstavka 257.c člena. Vsebina dogovora so lahko le pravne posledice, torej tiste, ki se nanašajo na višino sankcije. Drugi odstavek 257.c člena StPO predpisuje, da je bistvena sestavina dogovora priznanje obdolženca. Dogovor o odpovedi pravnim sredstvom ne more biti del dogovora. Sodišče mora biti prepričano o vseh dejstvih, navedenih v dogovoru, saj mora leta ustrezati prepričanju sodišča glede materialne resnice v obravnavani zadevi.
Dogovor začne veljati, ko sodišče stranki dogovora obvesti glede vzajemnih soglasij, ki sta jih podali. Sodišče mora strankama predstaviti, kakšno vsebino bi dogovor lahko imel, lahko pa jima predstavi tudi najvišjo in najnižjo kazen v zadevi. Čeprav imata stranki možnost dati pobudo za pogajanja, je vloga sodišča pri sprejemu rezultata pogajanj, tj. dogovora, osrednja. Sodišče pa na dogovor ni vezano, če se spremenijo dejanske ali pravne okoliščine in sodišče zato ni več prepričano, da je dogovorjena kazen, glede na stopnjo kazenske odgovornosti ali težo kaznivega dejanja, primerna. V takem primeru sodišče nadaljuje postopek, kot da do priznanja ne bi prišlo. Ureditev sodišču nalaga, da igra aktivno vlogo v postopku pogajanj glede priznanja krivde. V primeru, da do sklenitve dogovora ne pride, pa isto sodišče odloči o krivdi in kazni obdolženca.
Nemška ureditev je plea bargaining implementirala zaradi njegove neizpodbitne učinkovitosti, a ga pravno okolje ni zares sprejelo. Tako je izrecna veljava načela iskanja materialne resnice v nasprotju z idejo, ki ji plea bargaining sledi v svojem izvornem okolju, tj. sporazumna razrešitev spora med strankama. Prav tako je aktivna vloga sodnika, ki je v večini primerov iniciator pogajanj med strankama, v nasprotju z idejnimi izhodišči, po katerih je sodnik neodvisen razsodnik. Sploh pa je problematična ureditev postopka, po katerem sodišče, če sporazuma ne sprejme, nadaljuje postopek pred istim sodnikom, ki je sporazum morda zavrnil, ker se ni strinjal z višino kazni, za katero sta se stranki dogovorili. Tu gre pritrditi Niemollerju, da je mogoče dano priznanje vedno preklicati, nemogoče pa je dano priznanje odstraniti iz zavesti.
- Hrvaška
Hrvaška je z novelo Zakona o kazenskem postopku (ZKP-H) iz decembra 2008 v svojo pravno ureditev vnesla možnost pogajanj o priznanju krivde in sporazumu o sankciji. Stranke se lahko od uveljavitve novele dalje pogajajo o pogojih, pod katerimi bo obdolženi priznal krivdo za očitano kaznivo dejanje, in sankciji, ki mu bo v skladu s sporazumom naložena.
Postopek dogovarjanja in dogovor sam ureja 360. člen zakona, ki kot pogoj dogovarjanja predpisuje, da mora obdolženi imeti zagovornika. Možna je tudi preložitev sojenja, ker so v teku pogajanja med strankama. Četrti odstavek jasno predpisuje obvezne sestavine dogovora; v dogovoru tako mora biti:
1. opis kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe,
2. izjava obdolženca o priznanju krivde za to kaznivo dejanje,
3. sporazum o vrsti in višini kazni oziroma višini drugih sankcij,
4. sporazum o stroških kazenskega postopka,
5. izjava obdolženca o premoženjskopravnem zahtevku in
6. podpis strank ter zagovornika.
V primeru, da sodišče sporazuma ne sprejme, 362. člen ZKP-H predpisuje, da se vsi podatki, listine in karkoli bi govorilo o podanem priznanju, odstranijo iz spisa.
Pri hrvaški ureditvi lahko rečemo, da je bistveno bolj kot nemška sprejela dejstvo, da je plea bargaining institut, ki izhaja iz kontradiktornega kazenskega postopka. Tako ZKP-H sodišču ne nalaga dolžnosti ugotavljanja materialne resnice, prav tako pobudo za pogajanja podata stranki, sodišče je pri tem nevtralno. Vseeno pa je pri hrvaškem zakonodajalcu mogoče zaznati »evrokontinentalni« refleks, v tem, da je v tretjem odstavku 362. člena določil, da »senat ne sprejme priznanja na podlagi sporazuma o priznanju krivde iz tretjega odstavka 360. člena tega zakona, če glede na okoliščine takšen sprejem ni v skladu z zakonsko predpisano odmero kazni ali sporazum kako drugače ni zakonit«. Nejasno zakonsko določilo je pomenilo možnost njegove razlage v smislu, da sodišče odloča ne samo o zakonitosti, temveč tudi o primernosti sklenjenega dogovora.
Hrvaško Vrhovno sodišče je takšno razlago v zadevi Kzz 38/16-3 z dne 21. septembra 2017 zavrnilo. Navedlo je, da bi takšno tolmačenje privedlo do neenakosti in arbitrarnosti. Sodišče ni tvorec kaznovalne politike, zato lahko presoja le o zakonitosti, ne pa tudi o primernosti dogovorjene kazni. Očitno se hrvaški zakonodajalec ni mogel popolnoma odpovedati aktivistični vlogi države in je sodišču nejasno naložil dolžnost presoje sporazuma o priznanju krivde. Šele omenjena odločba hrvaškega Vrhovnega sodišča je plea bargaining umestila v pravni sistem z jasnejšim navodilom sodniku, kaj je njegova naloga v zvezi s sprejemom sporazuma o priznanju krivde.
- Slovenija
Novela ZKP-K je v 450.a do 450.č členu uredila sporazum o priznanju krivde. Pobudo za sklenitev sporazuma podata stranki postopka, v postopku pogajanj mora obdolženec imeti zagovornika, sporazum mora biti sklenjen v pisni obliki, dejanje pa mora biti opisano na način, kot se zahteva za opis dejanja v obtožnici. Prvi odstavek 450.b člena predpisuje, o čem se stranki lahko dogovorita:
1. o kazni oziroma opozorilni sankciji in načinu izvršitve kazni,
2. o odstopu državnega tožilca od kazenskega pregona za kazniva dejanja obdolženca, ki niso zajeta s priznanjem,
3. o stroških kazenskega postopka in
4. o izpolnitvi kakšne druge naloge.
Člen 450.c precizira določbe 450.b člena, in sicer predpisuje, da mora sporazum vsebovati dogovor o vrsti in višini oziroma trajanju kazni, da se stranki lahko dogovorita, da se obdolžencu namesto kazni izreče opozorilna sankcija, a le, če so podani zakonski pogoji, kdaj je odstop državnega tožilca od kazenskega pregona iz 2. točke prvega odstavka 450.b člena sploh dovoljen, način dogovora o stroških in možnost, da je del dogovora tudi zaveza obdolženca glede premoženjskopravnega zahtevka. V 450.č členu pa je predpisan postopek v zvezi s sprejemom sporazuma s strani sodišča. Drugi odstavek člena predpisuje, da sodišče:
1. preveri, ali je sporazum v skladu z zgoraj razloženimi določbami in
2. ali so glede priznanja krivde izpolnjeni vsi formalni pogoji.
Med primerjanimi državami je Slovenija kronološko zadnja uredila možnost za uporabo plea bargaining. Pobudo za začetek pogajanj podata stranki, sodišče mora ostati nevtralno in ne sme dajati pobude ali biti na kakršenkoli način vpleteno v pogajanja. Še najbolj se sprejem kontradiktorne narave instituta kaže v prepovedi, da bi sodišče izreklo strožjo ali višjo kazen od tiste, o kateri sta se v sporazumu dogovorila državni tožilec in obdolženec (ob obveznem sodelovanju zagovornika). Šorli meni, da je to slaba stran naše ureditve, saj vodi v degradacijo sodniške funkcije, ker se vloga sodišča zvede samo na »notarsko kontrolo« sporazuma. Sodišče torej preverja zgolj zakonitost sporazuma (odsotnost sile in grožnje glede danega priznanja) in skladnost sporazuma z zakonom ter zakonitost kazni, ne pa tudi njene primernosti ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Timon Hren: Sporazum o priznanju krivde - primerjalnopravni pogled, Odvetnik, št. 91, 2019.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
