c S
Nekaj misli ob noveli ZKP-N 19.07.2019 Poletno in (pred)dopustniško obdobje je, zlasti na manjših sodiščih, čas prijetnega miru, v katerem se utrne kakšen trenutek tudi za (sicer pomembna) opravila, za katera v hektiki "običajnega" delovnika ni pravih priložnosti. Podpisani sem se v produktivni spokojnosti lotil motrenja sprejete novele Zakona o kazenskem postopku (ZKP-N), ki bo z izjemo spremenjene ureditve t. i. prikritih preiskovalnih ukrepov stopila v uporabo to jesen. Med javno razpravo o štirinajsti noveli ZKP sem tudi sam pristojnemu ministrstvu poslal dva skromna predloga sprememb, ki sem ju na podlagi praktičnih izkušenj kazenskega sodnika prve stopnje (in razgovorov s kolegi) ocenil za koristni, smiselni in smotrni.

Predloga nazadnje nista bila sprejeta, čeprav sta bila prvenstveno usmerjena ravno v izboljšanje pravnih (procesnih) podlag za hitrejši tek kazenskih postopkov. To je namreč predlagatelj novele sam navedel med razlogi za njen sprejem, med cilji zakonskega predloga pa je izpostavil zasledovanje načela učinkovitosti ob ustreznem varstvu pravic obdolžencev in tretjih oseb, a tudi oškodovancev. Ni mogoče spregledati, da je prav krepitev procesnega položaja oškodovancev oziroma skrb za njihove pravice in interese eden temeljnih "lajtmotivov" tokratne novele. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pa niti "moja" predlagana dopolnitev 285.b člena ZKP (toliko manj 293. člena ZKP) ne posega kvarno v položaj oškodovanca, ki ima interes za vodenje kazenskega postopka, temveč učinkoviteje in tudi sistemsko (bolj) usklajeno "sankcionira" postopkovno pasivnost tistih oškodovancev, ki za nadaljnji kazenski postopek očitno niso (več) zainteresirani. Namen prispevka ni polemiziranje s "pojasnili" za zavrnitev predlaganih sprememb - ki to niso, saj pravzaprav ničesar relevantnega ne utemeljijo.

Predlagana dopolnitev 285.b člena

K stvari: prvi predlog je bila dopolnitev 285.b člena ZKP iz poglavja o predobravnavnem naroku, in sicer tako, da v primeru obravnave kaznivih dejanj, ki se preganjajo na predlog oškodovanca, ta pa na predobravnavni narok, na katerega je bil v redu vabljen, ne pride ter svojega izostanka ne opraviči, velja zakonska domneva (presumpcija), da je predlog za pregon umaknjen (s procesno posledico ustavitve kazenskega postopka po tretjem odstavku 293. člena ZKP v zvezi z 2. točko 357. člena ZKP). Vsebinsko povsem primerljivo domnevo že sedaj ureja tretji odstavek 306. člena ZKP, po katerem se, kadar gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog, in oškodovanec, ki je bil v redu povabljen kot priča, ne pride na glavno obravnavo ter svojega izostanka ne opraviči, šteje, da je umaknil predlog za pregon in se pred začetkom glavne obravnave izda sklep o ustavitvi kazenskega postopka, po začetku glavne obravnave pa zavrnilna sodba.

Niti v procesni teoriji niti v obstoječi sodni praksi najbrž ni večjih dvomov, da gre za ureditev, ki omogoča hitrejši in učinkovit zaključek zadev, za vodenje katerih oškodovanci kot predlagatelji pregona niso zainteresirani, kar izkazujejo s svojo pasivnostjo oziroma neodzivnostjo na vabila sodišča. Tu seveda ni govora o tistih primerih, kjer oškodovancu pristop na narok onemogoči pojav objektivnih razlogov ter ovir, kar je (lahko) predmet predloga oziroma prošnje za vrnitev v prejšnje stanje. Gre skratka za situacije, v katerih je oškodovančeva volja za kazenski pregon obdolženca še vedno neomajna, nekaj povsem drugega pa so (v praksi še zdaleč ne tako redki) primeri, kjer tovrstnega interesa preprosto ni (več).

Kazniva dejanja in njihovi storilci, ki se preganjajo na predlog (t. i. predlagalni delikti), nedvomno niso bagatelni fenomeni že kar po definiciji, gotovo pa gre za dejanja načeloma manjše družbene nevarnosti, kar se odraža tudi v "prastari" zakonski ureditvi, da z usodo predloga za pregon, hkrati pa z usodo kazenskega postopka, razpolaga oškodovanec. V svojem sicer kratkem, tj. nekaj več kot osemmesečnem opravljanju funkcije prvostopenjskega sodnika, pa sem se vendarle že imel priložnost soočiti z obravnavanjem tolikšnega števila predlagalnih deliktov, da lahko ugotovim, da so primeri, v katerih oškodovanci decidirano stremijo k izvedbi kazenskega postopka ter (pričakovani) obsodbi obdolžencev, bolj izjema kot pravilo.

Pogosteje se namreč dogaja, da oškodovanci niso prepričani, ali imajo ("po prespani noči", kar v praksi pomeni najmanj nekaj mesecev ali morda let od prijave kaznivega dejanja) še vedno interes za kazenski postopek. Drugi celo presenečeni sprašujejo sodnika, zakaj so morali priti na sodišče, saj prijave kaznivega dejanja niso razumeli kot podaje predloga za pregon oziroma niti niso bili poučeni, kaj predlog za pregon obdolženca sploh pomeni. Spet tretji pričakujejo zgolj specifično zadoščenje, ki ni nujno odškodninske (finančne) narave, lahko je to le obdolženčevo opravičilo ali celo le prijazna beseda.

Umiki predlogov za pregon v tovrstnih položajih so prav tako pogosti, kar, roko na srce, ni nič slabega, saj so ponovne vzpostavitve porušenih odnosov med obdolžencem ter oškodovancem, ki si (ilustrativno) pred sodnikom podata roki, v resnici legitimen cilj kazenskega postopka, ki ga siceršnja obsodba za kaznivo dejanje ne bi mogla doseči ...

Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Saša Kmet: Nekaj misli ob noveli ZKP-N; ali na portalu Pravna praksa, 2019, št. 27