Sodba Sodišča Evropske unije v zadevi C-24/17 z dne 8. maja 2019
Avstrijsko vrhovno sodišče je Sodišču Evropske unije (EU) med drugim postavilo vprašanje za predhodno odločanje, ali avstrijska nacionalna ureditev, ki določa, da se za določitev službene dobe pogodbenega uslužbenca v javnem sektorju pretekla delovna doba, dosežena v delovnem razmerju pri lokalni skupnosti ali zvezi občin v državi članici Evropskega gospodarskega prostora, Republiki Turčiji ali Švicarski konfederaciji, pri organu EU ali pri medvladni organizaciji, katere članica je Republika Avstrija, ali pri drugih podobnih organih, upošteva v celoti, medtem ko se kakršnakoli druga pretekla delovna doba upošteva le v skupnem obsegu največ desetih let in le, če je upoštevna, nasprotuje 45. členu Pogodbe o delovanju EU (PDEU) in prvemu odstavku 7. člena Uredbe (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji (Uredba). Pri čemer sta razvrstitev in napredovanje javnega uslužbenca odvisna od njegove službene dobe. Sodišče EU je odločilo, da je obravnavana ureditev v nasprotju s pravom EU.Evropski pravni okvir
PDEU v 45. členu določa, da se v EU zagotovi prosto gibanje delavcev, ki vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav članic glede zaposlitve, plačila in drugih delovnih ter zaposlitvenih pogojev. Prosto gibanje delavcev ob upoštevanju omejitev, utemeljenih z javnim redom, javno varnostjo in javnim zdravjem, pa zajema pravico: (1) sprejeti ponujeno delovno mesto, (2) se v ta namen na območju držav članic prosto gibati, (3) bivati v državi članici zaradi zaposlitve v skladu z določbami zakonov ali drugih predpisov, ki urejajo zaposlovanje državljanov te države, ter (4) ostati na ozemlju države članice po prenehanju zaposlitve v tej državi pod pogoji, zajetimi v predpisih, ki jih pripravi Evropska komisija. Pri tem se navedene določbe ne uporabljajo pri zaposlovanju v državni upravi.
Prvi odstavek 7. člena Uredbe pa določa, da delavec, ki je državljan države članice, na ozemlju drugih držav članic zaradi njegovega državljanstva ne sme biti obravnavan drugače kot domači delavci glede zaposlitvenih in delovnih pogojev, zlasti glede plačila, odpustitve ter, če postane brezposeln, glede vrnitve na delovno mesto ali ponovne zaposlitve.
Razlogovanje sodišča
Sodišče EU je uvodoma pojasnilo, da je že razsodilo, da je prvi odstavek 7. člena Uredbe le poseben izraz načela prepovedi diskriminacije iz drugega odstavka 45. člena PDEU na posebnem področju zaposlitvenih in delovnih pogojev ter ga je zato treba razlagati enako kot ta člen.[1] V povezavi s tem je poudarilo, da načelo enakega obravnavanja iz 45. člena PDEU in iz 7. člena Uredbe ne prepoveduje le neposredne diskriminacije na podlagi državljanstva, temveč tudi vse posredne oblike diskriminacije, ki z uporabo drugih razlikovalnih meril dejansko povzročijo enak rezultat.[2] Zato je treba določbo nacionalnega prava, četudi se uporablja brez razlikovanja na podlagi državljanstva, šteti za posredno diskriminatorno, če lahko že sama po sebi bolj prizadene delavce migrante kot domače delavce in če so posledično lahko delavci migranti še posebej oškodovani, razen če je objektivno utemeljena ter sorazmerna z zastavljenim ciljem.[3]V nadaljevanju je Sodišče EU najprej ugotovilo, (1) da je v obravnavanem primeru na eni strani očitno, da se sporna ureditev za pogodbene uslužbence uporablja brez razlikovanja na podlagi državljanstva, in se zato ne zdi, da se z njo vzpostavlja različno obravnavanje, ki neposredno temelji na državljanstvu, ter (2) da je na drugi strani merilo, na katerem temelji različno obravnavanje, to, ali je konkretni pogodbeni uslužbenec dejavnosti, za katere želi, da se upoštevajo, opravljal bodisi pri lokalni skupnosti ali zvezi občin v državi članici Evropskega gospodarskega prostora, Republiki Turčiji ali Švicarski konfederaciji, pri organu EU ali pri medvladni organizaciji, katere članica je Republika Avstrija, ali pri drugih podobnih organih (delodajalci v smislu drugega odstavka 26. člena upoštevnega avstrijskega zakona) bodisi drugje v upravi (delodajalci v smislu tretjega odstavka 26. člena upoštevnega avstrijskega zakona). Presodilo je, da táko merilo očitno ne more bolj prizadeti delavcev iz drugih držav članic kot avstrijske delavce.
Hkrati je Sodišče EU opozorilo, da v skladu z njegovo sodno prakso nacionalne določbe, ki delavcu državljanu države članice onemogočajo, da bi zapustil državo izvora zaradi izvrševanja pravice do prostega gibanja, ali ga od tega odvračajo, pomenijo oviro za to svoboščino, čeprav veljajo ne glede na državljanstvo konkretnega delavca.[4] K temu je dodalo še, da vse določbe PDEU o prostem gibanju oseb in določbe Uredbe državljanom držav članic na ozemlju EU poskušajo olajšati opravljanje poklicnih dejavnosti vseh vrst ter nasprotujejo ukrepom, ki bi lahko državljane postavili v slabši položaj, kadar bi želeli opravljati dejavnost zaposlene osebe na ozemlju druge države članice.[5]
V obravnavanem primeru je upoštevanje prejšnje upoštevne delovne dobe, ki je bila dopolnjena pri drugih delodajalcih, ki niso delodajalci v smislu drugega odstavka 26. člena upoštevnega avstrijskega zakona, omejeno na deset let. To osebe, ki imajo več kot deset let poklicnih izkušenj pri teh drugih delodajalcih, – kot ugotavlja Sodišče EU – zaradi nižjega plačnega razreda, v katerega bodo uvrščene, odvrača od prijave na delovno mesto pogodbenega uslužbenca v Avstriji, ker upoštevna delovna doba, ki so jo dopolnile pri takih delodajalcih, ne bo v celoti upoštevana pri določitvi njihove službene dobe. Delavec migrant, ki bi pri drugem delodajalcu, ki ni delodajalec v smislu drugega odstavka 26. člena upoštevnega avstrijskega zakona, pridobil več kot deset let upoštevnih poklicnih izkušenj, bo takó namreč uvrščen v isti plačni razred, v katerega bo razvrščen delavec, ki bo pridobil enake izkušnje, vendar v obsegu do deset let. Poleg tega je lahko delavec migrant, ki ima deset let poklicnih izkušenj pri delodajalcih v smislu tretjega odstavka 26. člena upoštevnega avstrijskega zakona, prisiljen, da zaposlitev išče pri delodajalcih v smislu drugega odstavka 26. člena upoštevnega avstrijskega zakona, da bi pridobil upoštevne poklicne izkušnje, ki bi mu omogočile, da ne izgubi možnosti, da začne delati kot pogodbeni uslužbenec v Avstriji. Po mnenju Sodišča EU iz tega izhaja, da sporna avstrijska ureditev s tem, da izključuje upoštevanje celotne upoštevne delovne dobe, ki jo je delavec migrant dopolnil pri drugem delodajalcu, kot so tisti v smislu drugega odstavka 26. člena upoštevnega avstrijskega zakona, delavce migrante, ki so ustrezne poklicne izkušnje pridobili ali jih pridobivajo pri drugih delodajalcih, odvrne od izvrševanja pravice do prostega gibanja. Sporna ureditev lahko zato privede do tega, da postane prosto gibanje delavcev manj privlačno, kar je v nasprotju s 45. členom PDEU in prvim odstavkom 7. člena Uredbe.
Tak ukrep bi bil sprejemljiv samo, če bi uresničeval katerega od zakonitih ciljev, ki so navedeni v PDEU, ali če bi bil upravičen iz nujnih razlogov v javnem interesu. V takem primeru pa je potrebno tudi, da je z uporabo takega ukrepa mogoče zagotoviti uresničitev tega cilja in da ukrep ne presega tistega, kar je potrebno, da se ta cilj doseže.[6] V povezavi s tem je avstrijska vlada opozorila, (1) da je Sodišče EU že priznalo, da je nagraditev izkušenj, pridobljenih v zadevnem sektorju, zaradi katerih lahko zaposleni bolje opravlja naloge, ki so mu dodeljene, legitimni cilj plačne politike in da lahko zato delodajalci pri določanju plač upoštevajo le-te pridobljene izkušnje, ter (2) da naj bi se s sporno ureditvijo nagrajevala zvestoba pogodbenih uslužbencev.Glede prvega razloga, ki ga navaja avstrijska vlada, je Sodišče EU opozorilo, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU to, da se nagradijo izkušnje, pridobljene v zadevnem sektorju, zaradi katerih lahko zaposleni opravlja naloge, ki so mu dodeljene, legitimni cilj plačne politike.[7] Vendar pa je treba take izkušnje za razvrstitev in za izračun plače pogodbenega uslužbenca upoštevati v celoti. Zato za konkretni avstrijski ukrep, s katerim se upoštevne izkušnje upoštevajo v omejenem obsegu, ni mogoče šteti, da se želijo z njim te izkušnje ovrednotiti v celoti, in posledično ne pripomore k uresničitvi tega cilja.
Glede drugega razloga, navedenega s strani avstrijske vlade, pa je Sodišče EU ugotovilo, da tudi če bi sporni sistem dejansko sledil cilju vezanosti delavcev na njihove delodajalce in tudi, če bi tak cilj lahko pomenil nujni razlog v splošnem interesu,[8] glede na značilnosti navedene ureditve ovira, ki jo vsebuje, ne pripomore k uresničitvi tega cilja. Ob upoštevanju številnosti delodajalcev v smislu drugega odstavka 26. člena upoštevnega avstrijskega zakona se z novim sistemom plač in napredovanj omogoča maksimalna mobilnost znotraj skupine pravno ločenih delodajalcev, ne pa nagrajuje vezanost delavca na določenega delodajalca, je še opozorilo Sodišče EU.[9]
Zaključek
Glede na vse navedeno je Sodišče EU presodilo, da sporna avstrijska ureditev, na podlagi katere se za določitev službene dobe pogodbenega uslužbenca pretekla delovna doba, dosežena v delovnem razmerju pri lokalni skupnosti ali zvezi občin v državi članici Evropskega gospodarskega prostora, Republiki Turčiji ali Švicarski konfederaciji, pri organu EU ali pri medvladni organizaciji, katere članica je Republika Avstrija, ali pri drugih podobnih organih, upošteva v celoti, medtem ko se kakršnakoli druga pretekla delovna doba upošteva le v skupnem obsegu največ desetih let in le, če je upoštevna, nasprotuje 45. členu PDEU in prvemu odstavku 7. člena Uredbe.
[1] Glej sodbo Sodišča EU v zadevi C 514/12 z dne 5. decembra 2013.
Pripravil: Patricij Maček, mag. prava,
sodniški pripravnik pri Višjem sodišču v Ljubljani
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.