Uvodu sledi krajša analiza odločitve Sodišča EU v zadevi Asociación Profesional Elite Taxi proti Uber Systems Spain SL in mnenja generalnega pravobranilca Szpunarja, ki sta posebej pomembna predvsem z vidika vprašanja, za kakšno vrsto storitev sploh gre in ali se za presojo tovrstnih storitev uporablja pravo EU ali nacionalno pravo. Kljub temu, da se Sodišče EU in generalni pravobranilec v predstavljeni zadevi nista ukvarjala z obligacijskopravnimi vprašanji, lahko njune zaključke in pomisleke uporabimo kot usmeritev pri iskanju odgovorov na obligacijskopravna vprašanja.
Med temi avtor v prispevku obravnava predvsem vprašanje trenutka sklenitve pogodbe med osebami, ki so udeležene pri prevozu z Uberjem, tj. uporabnikom, upravljavcem platforme in voznikom. Glavno vprašanje, ki mu je namenjen osrednji del prispevka, je vprašanje pravne narave obligacijskopravnega razmerja med upravljavcem platforme (Uberjem) in uporabnikom. Pri iskanju odgovora nanj so upoštevane možnosti več pogodbenih tipov - posredniška, špedicijska ali prevozna pogodba. Pri vsaki izmed njih so predstavljeni argumenti za podreditev razmerja posameznemu pogodbenemu tipu in proti njej.
1. O pametni digitalni platformi Uber in njenem delovanju
1.1. Delovanje pametne digitalne platforme Uber
Uber je pametna digitalna platforma družbe Uber Technologies Inc., namenjena ponujanju prevozov z uporabo istoimenske mobilne aplikacije, njeno delovanje pa temelji na sodelovalni ekonomiji. Osnovna dejavnost družbe Uber Technologies Inc. je ponujanje mestnih prevozov prek mobilne aplikacije tako, da naročnik odda povpraševanje po prevozu z uporabo mobilne aplikacije, ta pa poišče razpoložljive voznike, ki se imajo možnost odločiti, ali prevoz želijo opraviti ali ne. Če oziroma ko eden izmed voznikov prevoz sprejme, aplikacija o tem obvesti naročnika prevoza tako, da mu sporoči ime voznika, ki bo storitev opravil, in njegovo povprečno oceno, ki jo je prejel od preteklih strank, hkrati pa naročniku sporoči tudi okvirno ceno prevoza (prevoznino) do cilja. Ko je storitev opravljena, je naročniku avtomatsko zaračunana prevoznina na njegovi plačilni kartici, ki mora biti predhodno vnesena v aplikacijo. Znesek prevoznine je nakazan na račun upravljavca platforme, ki od njega odbije provizijo v vrednosti približno 20-25 odstotkov celotnega zneska, preostanek pa prenakaže na račun voznika, ki je prevoz dejansko opravil. Prevozu sledi medsebojno ocenjevanje voznika in uporabnika. To pomeni, da potnik oceni voznika, njegovo prijaznost, ustrežljivost, urejenost vozila ipd., na drugi strani pa tudi voznik oceni potnika, njegov odnos do voznika ipd. Medsebojno ocenjevanje spodbuja voznike k zagotavljanju kvalitetne storitve, naročnike oziroma potnike pa h karseda dostojnemu vedenju. Obojim, tako voznikom kot tudi potnikom, lahko v primeru nizke povprečne ocene Uber Technologies Inc. onemogoči uporabo platforme.
1.2. Ponujanje prevozov prek digitalne pametne platforme Uber v Evropski uniji in izzivi, ki jih prinaša
Po uspešnem delovanju v ZDA se je družba Uber Technologies Inc. odločila za preboj na trg EU, za potrebe česar je na Nizozemskem ustanovila hčerinsko družbo Uber BV, ta pa je v posameznih državah članicah EU ustanovila svoje podružnice. Njihova ponudba storitev na območju EU je začela odpirati najrazličnejša (pravna) vprašanja, tako z vidika prava EU kot tudi nacionalnega prava držav članic, v katerih digitalna platforma Uber deluje.
Obstoječa pravna ureditev s področja varstva potrošnikov na nacionalni ravni, pa tudi na ravni EU, ne ureja vprašanj, ki jih prinašajo spremembe na trgu ponudbe blaga in storitev prek digitalnih pametnih platform. Razlog za to je dejstvo, da se potrošniško pravo ukvarja z dvostranskimi pogodbenimi razmerji med gospodarskim subjektom in potrošnikom, razmerja v primeru nakupa blaga oziroma storitev prek digitalnih platform pa so nekoliko drugačna. Če ponudnik storitve kot gospodarski subjekt na eni in potrošnik na drugi strani skleneta pogodbo ob posredovanju digitalne pametne storitve, platforma običajno ni stranka takšne pogodbe, čeprav je imela določeno vlogo pri sklenitvi. Nastane netipično pogodbeno razmerje oziroma več razmerij, ki si jih lahko predstavljamo kot trikotnik, katerega stranice povezujejo posameznika kot naročnika storitve z izvajalcem storitve in platformo kot posrednikom. Problem nastane predvsem pri vprašanju, ali in kdaj so takšna razmerja podvržena pravilom potrošniškega prava. Na ravni prava EU se pojavljajo težnje po urejanju tovrstnih razmerij kot dela digitalnega enotnega trga (angl. digital single market), predvsem z namenom izogniti se različnemu urejanju podobnih vprašanj v posameznih državah članicah kot posledici različnih nacionalnih predpisov. Med pomembnejšimi vprašanji, na katera naj bi odgovorila zakonodaja EU, so vprašanje vloge upravljavca platforme, dolžnosti upravljavca kot posrednika pri zagotavljanju storitev oziroma nakupu blaga, odgovornost upravljavca ipd. Ker pa zakonodaje EU, ki bi izrecno urejala delovanje digitalnih (spletnih) platform tako z vidika potrošniškega, še manj pa z vidika splošnega obligacijskega prava, (še) ni, je urejanje teh vprašanj prepuščeno nacionalni zakonodaji držav članic, med katerimi je tudi Republika Slovenija.
Kljub dejstvu, da zakonodajni predpisi EU omenjenih vprašanj ne obravnavajo, pa je Sodišče EU z odločitvijo v zadevi Asociación Profesional Elite Taxi proti Uber Systems Spain SL (v nadaljevanju: Uber Spain) nakazalo odgovor, če ne že odgovorilo na prvo izmed vprašanj - kakšna je vloga upravljavca digitalne pametne platforme, konkretno na primeru platforme Uber.
1.3. Sodba Sodišča EU v zadevi Asociación Profesional Elite Taxi proti Uber Systems Spain SL in njen prispevek k pravni ureditvi
V zadevi Uber Spain je Sodišče EU v postopku odgovarjalo na vprašanje predložitvenega sodišča, kako naj klasificira podjetje Uber Spain SL - ali gre za podjetje, ki posreduje pri zagotavljanju prevoznih storitev, ali pa za podjetje, ki opravlja tako imenovane storitve informacijske družbe. Odgovor na to vprašanje je ključen za določitev relevantne pravne podlage. Če bi namreč Sodišče EU ugotovilo, da gre za storitve posredovanja, potem bi bilo treba uporabiti določila Direktive 2006/123 o storitvah na notranjem trgu, ki v točki d drugega odstavka 2. člena izključuje svobodo zagotavljanja storitev iz člena 56 Pogodbe o delovanju EU (PDEU) na področju prevoznih storitev, kar bi za Uber pomenilo, da je podvržen enakim pravilom kot preostali taksiprevozniki. Če bi Sodišče EU ugotovilo, da gre za storitve informacijske družbe, pa bi bilo treba uporabiti določila Direktive 2000/31 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, ki tovrstnim storitvam oziroma njihovim izvajalcem zagotavlja široko polje svobode pri izvajanju teh storitev.
Sodišče EU je v svoji odločitvi zavzelo stališče, da storitve, ki jih ponuja Uber Spain SL, presegajo golo posredovanje. Po ugotovitvah Sodišča EU, ki je v večjem delu sledilo mnenju generalnega pravobranilca Szpunarja, programska orodja, ki jih ponuja in upravlja Uber Spain SL, ter vpliv, ki ga ima podjetje na organizacijo prevoznih storitev, pomenita ključno komponento prevoznih storitev z uporabo aplikacije Uber. Ob upoštevanju tega je Sodišče EU poudarilo tri glavne kriterije, ki vodijo do sklepa, da je storitev, ki jo ponuja Uber Spain SL, prevozna storitev in ne storitev informacijske družbe, in sicer:
1. Uber Spain SL je tisti, ki izbere voznike;
2. potniki ne bi uporabljali prevoznih storitev, ki jih ponujajo nepoklicni vozniki, če jim tega ne bi omogočala mobilna aplikacija Uber;
3. digitalna pametna platforma Uber ima odločilen vpliv na opravljanje same storitve prevoza.
Upoštevajoč navedeno, je Sodišče EU zaključilo, da je treba storitev posredovanja, ki jo opravlja Uber Spain SL, obravnavati kot sestavni del storitve, katere glavni element je prevoz potnikov, zato ne gre za storitev informacijske družbe, temveč za storitev na področju prevoza.
Opredelitev storitve UberPop kot prevozne storitve je pomembna predvsem z vidika relevantne zakonodaje, ki jo je treba upoštevati v konkretnem primeru. Če bi namreč Sodišče EU pritrdilo Uber Spain SL in zavzelo stališče, da gre za storitev informacijske družbe, bi podjetje lahko koristilo izjemo iz Direktive o elektronskem poslovanju. Ker pa je Sodišče EU UberPop razglasilo za prevozno storitev, to ne pride v poštev, saj je ta izrecno izključena iz obsega Direktive o elektronskem poslovanju v točki d drugega odstavka člena 2. Nadalje, Uber nima možnosti sklicevanja na svobodo zagotavljanja storitev skladno s prvim odstavkom člena 58 PDEU, saj se za prevozne storitve uporabljajo posebna določila naslova VI PDEU, ki so del skupne prometne politike. Člen 91 PDEU pristojnost za izvajanje člena 90 daje Evropskemu parlamentu in Svetu, ker pa ti instituciji za zdaj še nista sprejeli skupnih pravil ali drugih ukrepov glede tovrstnih storitev, ohranjajo pristojnost na tem področju države članice EU. Sodišče EU je tako Uber in njegove storitve uvrstilo v isto kategorijo kot prevoze s taksijem in jih s pravnega vidika izenačilo z njimi. Kot že omenjeno, predstavljena odločitev Sodišča EU ne daje odgovora na obligacijskopravna vprašanja, ki so predmet prispevka, pač pa jo lahko uporabimo kot usmeritev pri iskanju odgovorov na vprašanje, za kakšno storitev gre in kateri javnopravni predpisi so relevantni za njeno presojo. To ima pomembne posledice tudi za obligacijskopravna vprašanja, s katerimi se Sodišče EU sicer ni ukvarjalo, jih pa obravnava ta prispevek.
2. Obligacijskopravna vprašanja, ki se pojavijo ob prevozu z Uberjem
Čeprav se zdi, da je situacija pri prevozu z Uberjem skoraj enaka kot pri "tipičnem" prevozu s taksijem, ob podrobnejši analizi ugotovimo, da ni tako. Do razlik pride že v prvi fazi, pri dogovoru o prevozu potnika. Pri prevozu s taksijem namreč dogovor o prevozu opravimo bodisi z ustavitvijo voznika taksija na cesti bodisi s klicem v centralo taksidružbe. Na drugi strani pri prevozu z Uberjem prevoz naročimo prek mobilne aplikacije. Nadalje gre pri prevozu s tradicionalnim taksijem za razmerje med potnikom in taksidružbo, pri čemer je voznik taksija, ki dejansko opravi prevoz, pogosto v delovnem razmerju s to družbo, za ime in račun katere opravlja prevoz. Pri Uberju je slika nekoliko drugačna, saj po trditvah Uberja vozniki niso njegovi delavci, pač pa neodvisne osebe, ki želijo lastne avtomobile deliti s potnikom oziroma mu nuditi storitev prevoza. Medtem ko taksidružba opravlja dejavnost organizacije prevoza in tega tudi izvede, po trditvah družbe Uber Technologies Inc. tega ne počnejo, temveč naj bi se ukvarjali zgolj s posredovanjem med potnikom, ki ima potrebo po prevozu, in neodvisnimi vozniki, ki želijo prevoze opravljati. Po besedah ustanovitelja družbe Travisa Kalanicka se Uber ne ukvarja z avtomobilskimi prevozi, pač pa z dostavo avtomobilov. Po njihovi razlagi dejavnost Uberja ni, da potnika prepelje iz točke A do točke B, ampak da osebi, ki to želi, dostavi avtomobil skupaj z voznikom, nato pa je odločitev osebe, ki je avtomobil naročila, da "počne, kar želi".
Naslednja razlika je v tem, da so vozniki, ki so vključeni v platformo Uber, neprofesionalni vozniki, medtem ko za voznike taksijev to ne velja. Do pomembne razlike pride tudi pri zavarovanju vozil. Taksidružba je običajno zavezana k temu, da ima sklenjeno avtomobilsko zavarovanje za vse avtomobile, s katerimi opravlja svojo dejavnost. Na drugi strani pri Uberju takšnih zahtev ni, saj družba vztraja, da ne opravlja prevozne dejavnosti. Posledično Uber obveznost sklenitve zavarovanja prenaša na (domnevno neodvisne) voznike, ki z uporabo platforme opravljajo prevoze. Obveznost sklenitve zavarovanja je tudi osnovni pogoj za vključitev v uporabo Uberjeve platforme. Razlika je tudi pri izpolnitvenem ravnanju potnika. Ta namreč ne plača vozniku, ki naj bi bil po navedbah Uberja prevoznik, temveč prek mobilne aplikacije z uporabo bančne kartice prevoznino plača družbi Uber, ta pa nato po odbitku provizije preostanek prenakaže vozniku.
Omenjene razlike imajo pomembne posledice z vidika obligacijskega prava in odpirajo nova vprašanja, ki se pred uporabo modernih digitalnih platform, kot je Uber, niso pojavljala. Tako se lahko uvodoma vprašamo, kakšna je pravna narava pogodbenega razmerja, ki se vzpostavi pri prevozu z Uberjem, in kdo so sploh stranke tega pogodbenega razmerja. Odgovora na ti vprašanji imata nadaljnje posledice za druga vprašanja, na primer vprašanje odškodninske odgovornosti - ali za škodo, ki bi nastala potniku, odgovarja upravljavec platforme Uber ali voznik ali pa morda celo oba? Na ta in še nekatera druga vprašanja bom skušal odgovoriti v nadaljevanju.
2.1. Pravna narava obligacijskopravnih razmerij pri prevozu z Uberjem
2.1.1. Razmerje med Uberjem kot upravljavcem digitalne pametne platforme in potnikom kot uporabnikom mobilne aplikacije
2.1.2. Razmerje med Uberjem kot upravljavcem platforme in voznikom, ki opravlja prevoze
2.1.3. Razmerje med voznikom, ki opravlja prevoze prek digitalne pametne platforme Uber, in uporabnikom, ki prevozne storitve uporablja kot potnik
2.2. Sankcije za kršitev pogodbe pri prevozu z Uberjem
2.2.1. Splošno o kršitvah pogodb in sankcijah
2.2.2. Sankcije za kršitev prevozne pogodbe v razmerju med Uberjem in uporabnikom oziroma Uberjem in voznikom
Nadaljevanje članka za naročnike >> Sašo Šilec: Obligacijskopravna vprašanja prevoza z Uberjem ali na portalu Podjetje in delo, št. 2, 2019
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.