Dnevi po volitvah bodo vsaj tako razburljivi kot volilni dan. Izid volitev bo izhodišče za razpravo o imenovanjih na najvišje položaje v institucijah unije, pri čemer je treba zagotoviti pravo ravnotežje med političnimi silami, malimi in velikimi, vzhodom in zahodom, severom in jugom ter spolno uravnoteženost.
Institucionalna bitka
Za besedami o pomenu enotnosti za prihodnost unije na dan Evrope na nedavnem vrhu v Sibiuu že ves čas volilne kampanje tli bitka med Evropskim parlamentom in Evropskim svetom, ki združuje voditelje članic unije, glede prevlade pri odločanju o novem predsedniku Evropske komisije.
Predsednika komisije v skladu s pogodbo EU predlagajo voditelji članic unije s kvalificirano večino ob upoštevanju izida volitev. Izvoli pa ga nato Evropski parlament z absolutno večino, predvidoma na drugem julijskem plenarnem zasedanju, potem ko na ustanovnem zasedanju v začetku julija najprej izvoli svojega predsednika.
Najvplivnejša evropska politična družina, desnosredinska Evropska ljudska stranka (EPP), ki si tudi na tokratnih volitvah obeta zmago, vztraja, da mora v tem primeru šef komisije postati njen vodilni kandidat Manfred Weber, sedanji vodja politične skupine EPP v Evropskem parlamentu.
Koncept spitzenkandidatov, uveden pred prejšnjimi volitvami leta 2014 s ciljem krepitve nizke volilne udeležbe, je sicer obveljal pred petimi leti, ko je predsednik komisije kljub pomislekom nemške kanclerke Angele Merkel na koncu dejansko postal vodilni kandidat EPP, Luksemburžan Jean-Claude Juncker, vendar je še vedno izjemno sporen.
Voditelji članic so februarja lani jasno sporočili, da med izidom volitev in imenovanjem predsednika komisije ni nikakršne samodejnosti ter da ne morejo jamčiti, da bodo za šefa komisije predlagali enega od vodilnih kandidatov.
Poleg tega povsem enotnega mnenja o konceptu vodilnih kandidatov nimajo niti v največjih strankah, konservativni in socialdemokratski, ki ju sicer edini tudi zares podpirata. Socialdemokrati z vodilnim kandidatom Fransom Timmermansom namreč izpostavljajo, da mora predsednik komisije postati tisti, ki uspe zbrati večino v Evropskem parlamentu in ne nujno kandidat zmagovalke volitev.
Poleg Webra in Timmermansa se za ta položaj javno potegujejo še vodilni kandidati drugih evropskih političnih strank, na primer za liberalce zlasti Guy Verhofstadt in Margrethe Vestager, za zmerne evroskeptike ECR Jan Zahradil, za Zelene Ska Keller in Bas Eickhout ter za levico Nico Cue in Violeta Tomić, ki pa nimajo velikih možnosti.
V bitki za predsedniški položaj v komisiji se neuradno vse bolj omenja tudi glavni pogajalec unije o brexitu, večkratni bivši evropski komisar in francoski minister Michel Barnier, ki pa ni spitzenkandidat. Če bi predsednik komisije dejansko postal on, bi bila tako to smrt za koncept vodilnih kandidatov.
Takoj po volitvah izredni vrh EU
Že dva dni po volitvah, 28. maja, bo izredno srečanje voditeljev članic EU, na katerem bodo sprožili proces imenovanj na visoke položaje. Predsednik Evropskega sveta Donald Tusk želi odločitve o vodstvu EU na junijskem vrhu.
Pred petimi leti so bili za ključne kadrovske odločitve potrebni trije meseci in tri srečanja voditeljev članic unije - redno junijsko ter izredna julijski in avgustovski vrh. Junija so voditelji za predsednika komisije predlagali Junckerja, julija se niso uspeli dogovoriti, avgusta so pa za predsednika Evropskega sveta potrdili Donalda Tuska, za visoko zunanjepolitično predstavnico pa Federico Mogherini.
Tokrat bo treba doseči dogovor še o novem predsedniku ECB. Neuradno pa se ugiba tudi o tem, da bi lahko novi predsednik komisije zamenjal generalnega sekretarja Martina Selmayrja, ki se je na najvišji uradniški položaj v instituciji zavihtel na sporen način.
Med morebitnimi kandidati za Tuskovega naslednika se neuradno omenjata nemška kanclerka Angela Merkel in belgijski premier Charles Michel, med morebitnimi kandidati za predsednika ECB pa bivši in sedanji guverner finske centralne banke Erkki Liikanen in Olli Rehn ter guverner nemške centralne banke Jens Weidmann.
Ob ugibanjih o tem, kdo bo v novem političnem ciklu zasedel najvišje stolčke, neuradno kroži še več imen, med njimi evropska komisarka za konkurenco Vestagerjeva, litovska predsednica Dalia Grybauskaite in vodja Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde. Britanski Financial Times pa med "outsiderji" omenja tudi hrvaškega premierja Andreja Plenkovića.
Oblikovanje komisarske ekipe
Takoj ko parlament izvoli predsednika komisije, začne ta oblikovati svojo komisarsko ekipo. Izjave v volilni kampanji kažejo, da bo pri tem zelo pomembna enakovredna zastopanost moških in žensk. Kroži celo ideja, da bi vsaka članica predlagala dva komisarska kandidata - žensko in moškega. Vsi komisarski kandidati morajo uspešno opraviti zaslišanje v odboru Evropskega parlamenta.
Slovenija, ki je imela sredi julija 2014 predčasne parlamentarne volitve, je pred petimi leti v Bruselj poslala seznam treh kandidatov. Juncker je izbral odhajajočo premierko Alenko Bratušek, ki pa je padla na parlamentarnem izpitu. Potem je tedanji novi premier Miro Cerar predlagal Violeto Bulc, ki je postala komisarka za promet.
Evropski parlament, ki celotno komisijo potrjuje na plenarnem zasedanju, lahko zavrne le celotno ekipo, ne posameznega komisarskega kandidata. Če kandidat dobi negativno oceno parlamentarnega odbora, kar se je zgodilo v primeru Bratuškove, ki je nato sama odstopila od kandidature, se poskrbi za menjavo, preden je na vrsti glasovanje.
Bruselj, 10. maja (STA)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
