c S
Odvzem premoženja nezakonitega izvora in kazensko pravo 19.05.2014 Zakonodajalec je v postopek odvzema vključil več točk, ki postopanje pristojnih organov po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI) navezujejo na tek (pred)kazenskega postopka zaradi tako imenovanih kataloških kaznivih dejanj. Ta navezava sicer krepi legitimnost odvzema premoženja nezakonitega izvora, ker ta nikoli ne more povsem nadomestiti kazenskega pregona. Vendar pa zaradi teh prepletanj lahko trpi učinkovitost postopkov odvzema. Ti lahko potekajo pravzaprav le, dokler se zoper osebo, katere premoženje je predmet finančne preiskave in postopka odvzema, vodi kazenski postopek.

1. Uvod

Kaj imata skupnega kazensko pravo in odvzem premoženja nezakonitega izvora? Odgovor bi moral biti: nič ali vsaj precej malo. Odvzem premoženja nezakonitega izvora, kot ga ureja Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora,1 namreč spada med ukrepe, ki se izrekajo tudi brez obsodilne sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepa odvzema (med tako imenovane non-conviction-based ukrepe).

Tudi primerjalnopravno je tako. Navezave različnih ureditev podobnih ukrepov na kazensko pravo so izrazito šibke. To nikakor ni nenavadno. Ukrep je civilnopravne narave (civil forfeiture), njegove korenine pa segajo v pomorsko pravo in k zaplembi tihotapljenega blaga. Slovenska različica pa je v svoji izvirni obliki ohranila precej tesne vezi s kazenskim pravom, tako materialnopravne kot tudi procesnopravne narave. Ta prispevek je namenjen kratkemu orisu in razpravi o teh povezavah ter njihovih posledicah, zlasti pri praktični uporabi tega ukrepa.

2. Razmerje med civilnim in kazenskim odvzemom premoženja

Civilni odvzem premoženja je v svoji izvirni obliki, kot se je oblikoval v pomorskem pravu držav common law, gotovo imel svoj smisel. Pregon imetnika tihotapljenega blaga, zaseženega na morju, si je bilo praktično nemogoče zamisliti; pogosto ni bil znan ali pa je bil za kazenski pregon nedosegljiv. Zato so se v sistemih common law izoblikovale možnosti, da se je postopek uvedel zoper premoženje samo (in rem), saj sankcije zoper njegovega imetnika (in personam) ni bilo mogoče izreči.

Civilnopravni odvzem premoženja se je torej oblikoval kot orodje, ki pride v poštev le subsidiarno, kot alternativa, ker kazenski pregon ni bil mogoč, in ne kot njegov nadomestek. Vendar pa primerjalnopravno ureditve temu ne sledijo več. V ameriškem pravu so bila sodišča civilnopravnemu odvzemu premoženja zelo naklonjena, tudi zoper osebe, ki s kaznivim dejanjem niso bile povezane (oziroma povezava ni bila ugotovljena), hkrati pa se civilni odvzem premoženja uporablja kot dodatna sankcija (tudi) zoper obsojeno osebo. V angleškem pravu naj bi civilni odvzem premoženja ostal subsidiarne narave (četudi to iz besedila Proceeds of Crime Act 2002 ni jasno razvidno). Civilni odvzem naj bi prišel v poštev samo takrat, ko premoženja ni mogoče odvzeti v kazenskem postopku zoper imetnika premoženja, zaradi, na primer, neuvedbe kazenskega postopka (zaradi nezadostne pravne ali dejanske podlage), jurisdikcijskih ovir, smrti imetnika premoženja, oprostilne sodbe ali če kazenskopravni ukrep odvzema premoženjske koristi ni bil izrečen. Vendar pa zakonodaja omogoča civilni odvzem premoženja tudi kot dodatno sankcijo zoper obsojenca: uvedba kazenskega postopka zoper imetnika premoženja namreč preprosto ni relevantna. Subsidiarna narava ukrepa je zato močno vprašljiva.

Pri slovenski različici tega ukrepa razmerje do kazenskopravnega odvzema premoženjske koristi in premoženja ni povsem jasno. Na eni strani je očitno, da postopka po ZOPNI praviloma brez (vsaj) začetka kazenskega postopka ni mogoče začeti (razen, seveda, v postopku zoper zapustnika). Oseba, katere premoženje je predmet finančne preiskave, namreč mora imeti položaj osumljenca, obdolženca ali obsojenca, v pomenu, kot ga pozna Zakon o kazenskem postopku (10. člen v zvezi s 4. členom ZOPNI). Tudi domneva nezakonitega izvora premoženja je uporabna le za osebo, ki je imela ali ima tak status v kazenskem postopku (zaradi kataloškega kaznivega dejanja).

Uvedba in tek kazenskega postopka zoper domnevnega storilca kataloškega kaznivega dejanja za odvzem premoženja po ZOPNI sta torej pomembna - četudi odvzem premoženja omogoča invazivnejše poseganje v lastninsko pravico kot kazenskopravni ukrepi. Ukrepi po ZOPNI v svoji izvirni obliki ne morejo povsem nadomestiti kazenskega postopka niti delovati neodvisno od kazenskega pregona posameznika. Ta povezava gotovo krepi legitimnost postopkov po ZOPNI, saj ukrepi po ZOPNI ne morejo v celoti nadomestiti kazenskega pregona.

Prav gotovo pa gre pri civilnem odvzemu premoženja tudi za dodatno sankcioniranje, za tista dejanja, ki bi jih sicer bilo mogoče sankcionirati kazensko in izreči kazenskopravni odvzem premoženjske koristi. Finančna preiskava se namreč lahko uvede le, če se pri imetniku ugotovi obstoj premoženja sumljivega izvora, pa to premoženje ne predstavlja premoženjske koristi zaradi ali iz kataloškega kaznivega dejanja (10. člen ZOPNI). V tem delu ZOPNI sledi podobnim modelom in opravlja vlogo nadomestka kazenskega pregona.

Več v članku Primoža Gorkiča > Odvzem premoženja nezakonitega izvora in kazensko pravo


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.