Ponudnik satelitskih paketov je za dejanje priobčitve javnosti, pri katerem sodeluje, zavezan pridobiti dovoljenje imetnikov zadevnih avtorskih in sorodnih pravic le v tisti državi članici, kjer se signali kot nosilci programa pošljejo v komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu.
Družba AKM je avstrijska družba za kolektivno upravljanje avtorskih pravic. Je imetnica licence za izkoriščanje glasbenih del, na podlagi katere sme kot fiduciarka izvrševati pravice radiodifuznega oddajanja na avstrijskem ozemlju.
Družba Canal+ s sedežem v Luxembourgu v Avstriji po satelitu odplačno ponuja pakete kodiranih programov več RTV-organizacij iz drugih držav članic v visoki ali standardni ločljivosti. Posamezne satelitske signale kot nosilce programa v komunikacijsko verigo (navzgornja povezava) večinoma pošljejo te RTV-organizacije same, včasih tudi družba Canal+, v teh drugih državah članicah. Pošlje se snop, ki vsebuje celoten program v kakovosti visoke ločljivosti in dodatne informacije, kot so zvočni podatki in podatki o podnapisih. Ta snop, potem ko ga satelit »prepošlje«, sprejmejo satelitske sprejemne naprave na območju pokrivanja. Navedeni snop se nato razdeli in uporabnik lahko dostopa do vsakega od programov na terminalu prek dekoderja. Satelitski paketi iz postopka v glavni stvari vsebujejo plačljive in brezplačne televizijske programe. Ti zadnji niso kodirani in jih vsakdo na avstrijskem ozemlju lahko sprejema v kakovosti standardne ločljivosti.
Družba AKM je vložila tožbo, s katero je zahtevala, naj družba Canal+ preneha oddajati satelitske signale v Avstriji in ji plača odškodnino, ker naj v državah članicah, v katerih je prišlo do dejanja oddajanja ali priobčitve javnosti po satelitu, ni bilo pridobljeno dovoljenje za tako oddajanje ter ni dovolila tega oddajanja v Avstriji. AKM meni, da bi Canal+ moral za oddajanje satelitskih signalov v Avstriji pridobiti njihovo dovoljenje. Canal+ po drugi strani odgovarja, da zgolj daje na voljo – s soglasjem RTV-organizacij – infrastrukturo, ki omogoča kodiranje signala, ki ga te organizacije zunaj Avstrije pošljejo v komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu.
Gospodarsko sodišče na Dunaju je s sodbo zavrnilo tožbo za prenehanje oddajanja satelitskih signalov v Avstriji, v podrednem delu pa je ugodilo tako tožbi za prenehanje satelitskega oddajanja signalov z zadevnimi programi, usmerjenega na avstrijsko ozemlje, kot zahtevku za predložitev s tem povezanih dokumentov. Smiselno enako je odločilo tudi Višje deželno sodišče na Dunaju, ki je obravnavalo pritožbo zoper to sodbo.
Zoper takšno odločitev so se pritožile družba AKM, Canal+ in tudi dve družbi, ki jima je bila dovoljena intervencija v postopku v glavni stvari v podporo družbi Canal+.
Vrhovno sodišče se je na Sodišče EU obrnilo s predhodnim vprašanjem, ali je treba člen 1(2)(b) Direktive 93/83 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo razlagati tako, da je ponudnik satelitskih paketov zavezan pridobiti dovoljenje imetnikov zadevnih avtorskih in sorodnih pravic le v tisti državi članici, kjer se signali kot nosilci programa pošljejo v komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu.
Sodišče EU v sodbi C-290/21 razlaga, da pride skladno s členom 1(2)(b) Direktive 93/83 do priobčitve javnosti po satelitu le v tisti državi članici, kjer se signali kot nosilci programa pod nadzorom in odgovornostjo RTV-organizacije pošljejo v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo.
Glede »priobčitve javnosti po satelitu« so v členu 1(2)(a) in (c) določeni kumulativni pogoji: prvič, če ga sproži »dejanje pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije«, s katerim se »pošljejo« signali kot nosilci programa, drugič, če se ti signali pošljejo »v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo«, tretjič, če so navedeni signali »namenjeni javnemu sprejemu«, in četrtič, če je v primeru kodiranih signalov način za njihovo dekodiranje »javnosti ponujen s strani RTV organizacije ali z njenim soglasjem«.
Sodišče EU je v preteklosti že presodilo, da ker tako posredni prenos televizijskih programov kot njihov neposredni prenos izpolnjujeta vse te kumulativne pogoje, mora biti vsak od njiju obravnavan kot ena sama in nedeljiva priobčitev javnosti po satelitu. Vendar pa nedeljivost take priobčitve v smislu navedenega člena 1(2)(a) in (c) ne pomeni, da sme pri tej priobčitvi ponudnik satelitskega paketa posredovati brez dovoljenja imetnikov zadevnih pravic.
Skladno s členom 2 Direktive 93/83 v povezavi z njeno 17. uvodno izjavo je razvidno, da morajo imetniki avtorskih pravic dovoliti vsako priobčitev varovanih del javnosti po satelitu in da je treba pri določitvi ustreznega nadomestila za te imetnike za tako priobčitev njihovih del upoštevati vse vidike oddajanja, kot je dejansko in morebitno občinstvo tega oddajanja. Kadar je del tega dejanskega ali potencialnega občinstva v državah članicah, ki niso država članica, v kateri se signali kot nosilci programa pošljejo v komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu, morajo pristojne organizacije za kolektivno upravljanje najti ustrezne rešitve za zagotovitev pravičnega nadomestila za te imetnike. Tako dovoljenje mora pridobiti zlasti oseba, ki izvaja tako priobčitev ali pri njej posreduje tako, da z navedeno priobčitvijo omogoči dostop do varovanih del novi javnosti, to je javnosti, ki je avtorji varovanih del niso upoštevali v okviru dovoljenja, ki so ga izdali neki drugi osebi.
Kot je Sodišče EU že poudarilo, priobčitev javnosti po satelitu, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, skladno s členom 1(2)(a) Direktive 93/83 izvaja RTV-organizacija, pod nadzorom in odgovornostjo katere se signali kot nosilci programov pošljejo v komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu. Na prvo predhodno vprašanje je sodišče tako odgovorilo, da mora organizacija pridobiti ustrezna dovoljenja iz člena 2 Direktive 93/83 le v državi članici, kjer se signali kot nosilci programa pošljejo v komunikacijsko verigo.
Ob tem je Sodišče EU opozorilo, da ni mogoče izključiti, da lahko drugi operaterji posredujejo v okviru priobčitve javnosti po satelitu, tako da omogočajo dostop do varovanih del ali predmetov javnosti, ki je širša kot ciljna javnost zadevne RTV-organizacije. V takem primeru posredovanje teh operaterjev ni zajeto z dovoljenjem, ki je izdano tej organizaciji. Tako je lahko zlasti takrat, kadar operater razširi krog oseb, ki imajo dostop do te priobčitve, in tako omogoči dostop do varovanih vsebin novi javnosti.
Vendar pa je namen člena 1(2)(b) Direktive 93/83 zagotoviti, da za vsako »priobčitev javnosti po satelitu« velja izključno zakonodaja o avtorski in sorodnih pravicah, ki velja v državi članici, kjer se signali kot nosilci programov pošljejo v komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu. Sodišče je zaključilo, da bi bilo v nasprotju s tem ciljem, če bi moral ponudnik satelitskih paketov pridobiti dovoljenje imetnikov zadevnih avtorskih in sorodnih pravic tudi v drugih državah članicah.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
