c S

Nekaj misli o tožilstvu

mag. Martin Jančar Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek martin.jancar@sodisce.si
22.05.2013 V skorajda sedmih letih, kar pišem to kolumno, sem tožilce omenil, vsaj kolikor vem, le enkrat, pa še takrat v bolj humoristično zasnovanem tekstu. Za to obstajajo z moje strani dobri razlogi, predvsem to, da pretežnega dela njihove dejavnosti osebno nisem nikoli spremljal in v kar nimam vpogleda, za razliko od marsikoga, najraje ne komentiram.

Pa vendarle, če sem čisto pošten, gre za eno izmed dejavnosti v pravosodju, katere težavnost in kompleksnost je takšna, da jim, ob ekonomski gratifikaciji javnega sektorja, ni za zavidati. Verjetno je tudi to razlog, da imajo neprestane kadrovske probleme.

Na kratko povedano je srž tožilskega dela, da iz »surovih« podatkov, ki jih posreduje oz. ugotavlja policija oblikujejo forme, ki so dopustne in primerne za sodno obdelavo. Razen tega inicirajo sodne postopke, s tem, ko vlagajo obtožne akte in druge predloge, zaradi katerih sodišča sploh začnejo delovati (še ena od tistih stvari, katerih nerazumevanje mi ob poročanju v medijih dviguje pritisk).

Če bi njihovo vlogo poskušal ocenjevati po motivu, je za razliko od policije, ki jo zanima predvsem, kdo in kaj je nekaj storil, vloga tožilstva, da to tudi ustrezno in pravno pravilno predstavi in doseže obsodbo pred pristojnim sodiščem.

Iz te diskrepance med motivom policije in tožilstva zato pogosto prihaja do nekaterih, tudi v javnosti zaznanih trenj med tema dvema segmentoma. Pravne garancije, procesne kavtele in podobno so policiji predvsem ovira, medtem, ko tožilstvu predstavljajo podlago za uspešen postopek. Po domače povedano, policija bi najraje videla, da ne bi bilo kakršnih koli omejitev pri tem, kako odkrivajo in preganjajo storilce kaznivih dejanj. Iz lastne izkušnje lahko povem, da je delo policije pogosto tako, da  preide v dokaj osebni odnos, kar je še ena izmed stvari, ki za pravno državo (za razliko od splošnega prepričanja) ni nič dobrega. Usmerjanje dela policije je tako v tem smislu osrednja vloga tožilstva. Recimo temu – krotenje neposredne in dejanske moči države, ki jo policija predstavlja.

Iz tega dejstva izvirajo številne posledice, ki v povezavi s splošno koncepcijo pravne države zahtevajo neodvisnost in tudi pokončnost tožilstva. V naši pravosodni praksi se tako poudarja pomen t.i. oportunitetnega načela predvsem v njegovem, recimo temu pozitivnem smislu, da ob podanem sumu mora začeti in nadaljevati postopek, če ni podana zakonska ovira, tudi če je mnenja, da pregon ne bi bil smotrn. Po domače povedano, v dvomu – obtoži. Njegova negativna razsežnost, torej da, ko niso podani zakonski pogoji za pregon, ali so ti tekom postopka odpadli ali prenehali, ne sme nadaljevati pregona zaradi morebitnih pritiskov, javnega mnenja ali umika odgovornosti, ob sedanjem stanju duha v Sloveniji, nikoli ni bila ustrezno sprejeta. Ne znam si tudi predstavljati, da bi pri nas lahko veljala angleška različica te zadeve, ki glasi, da mora obstajati »realistična možnost za obsodbo1«, ki je v tem pogledu, po mojem mnenju, bistveno višji standard.

V zadnjem času je vloga tožilstva, predvsem zaradi občutnega premika k adversarnemu postopku, postala še težja in pomembnejša (sklepanje sporazumov, jasneje začrtane določbe o predlaganju dokazov in predlogov sankcij), a imam občutek, da se tega ni ustrezno ovrednotilo

Ni nikakršna skrivnost, da okoli tožilstva cedi sline vsakokratna politika in da morajo tožilci vsakodnevno prenesti precej pritiskov iz vseh možnih smeri. A to je stvar politične higiene, ki je v naši državi tako ali tako na najnižjem možnem nivoju.

Kar me preseneča je to, da ob vsem bentenju in zahtevah po učinkovitem delovanju »pravne države« (pod narekovaji, ker javna predstava tega pojma pomeni njeno čisto nasprotje), da se v ta segment  ne vlaga dovolj. V zadnjih dveh letih je namreč njihova kadrovska stiska razvidna tudi iz, kar nekaj, prošenj za preložitev glavnih obravnav, ki jih na začetku moje kariere skorajda ni bilo. Na zadeve, kjer je na drugi strani tudi po deset in več odvetnikov prihaja po en tožilec in podobno … Prav »briljantna« poteza je tudi njihovo zniževanje plač ob nespornem dejstvu, da se prav od njih pričakuje, da bodo z dosego obsodb, rešili zavoženost in koruptivnost naše države in ekonomije.

No, vsaj z nečim na njihov rovaš, nihče ne »špara« - namreč s kritiko.

[1] Glej:
http://www.cps.gov.uk/publications/code_for_crown_prosecutors/codetest.html


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.