Ta kolumna slavi vas:* odvetnika, ki je že marsikdaj razvil sijajen argument, s katerim je sodišče lahko razvozlalo na videz nerešljivo zadevo; ali pa uradnika, ki je spisal odlično strokovno podlago za kak zakon ali stališče vlade; ali pa gospodarskega pravnika, ki je še pravi čas vodstvo podjetja opozoril na skrito past ali priložnost pred sklenitvijo kake usodne pogodbe. Itd. itd. Najverjetneje, če sploh vemo, da obstajate, za te vaše uspehe ne vemo – njih so poželi sodišča, ministri, poslovodje. (Za trenutek pustimo ob strani možnost, da se posledice ob morebitnem neuspehu razporejajo drugače – to je vendar slavilna kolumna.) Čestitke in hvala za uspešno opravljeno delo.
(*Posebno vprašanje je, koliko bralcev se je v zgornjem odstavku prepoznalo – če smo še vedno enako človeški, kot je v drugem od tule citiranih naukov opisoval pokojni matematik Rota, nemara kar veliko.)
Zgodovina pravnega razvoja je namreč polna tovrstnih bolj ali manj zamolčanih avtorjev bolj ali manj pomembnih prebojnih trenutkov pravnega in siceršnjega družbenega razvoja.
Za nekatere sicer vemo, le da niso postali posebej znani. Na simbolni ravni denimo ne moremo spregledati ponosa, s katerim v ZDA gledajo na svojo ustavo. »We the People«, se odločno začne njena preambula, besede, ki jih lahko s pridom izkoristimo za pedagoško ponazoritev razlike med pravnimi temelji ZDA in EU. (Kjer se preambula Pogodbe o Evropski uniji začne z besedami »Njegovo veličanstvo kralj Belgijcev«, ki mu nato sledijo še drugi voditelji držav, kot se za mednarodno pogodbo spodobi.) Le malokdo pa ve, kdo je skupaj s prvotnim besedilom ustave »pravi« avtor te preambule. Kot v nekem besedilu opisuje pokojni sodnik Bootle, je 55 delegatov po napornem poletju dela imenovalo odbor za redakcijo besedila, ta pa dejansko redakcijo naložilo enemu izmed svojih članov – možu po francosko zapisanem, a angleško izgovorjenem imenu Gouverneur Morris. Takole piše Bootle:
»Delegati so Gouvernerju Morrisu izročili predlog uvoda. Glasil se je: 'Mi, spodaj podpisani delegati držav New Hampshire, Massachusetts Bay ...' in tako naprej, z izpisom imenom vseh trinajstih držav. Gospod Morris je vse to črtal in napisal 'Mi, ljudstvo'. In ko je zapisal 'Mi, ljudstvo', je zapisoval zgodovino, politično filozofijo, demokracijo in književnost.«
Podobno je tudi v Evropski uniji, kjer kot ideološki temelj slavimo Schumanovo deklaracijo, ki je postavila temelje ne zgolj prvotni skupnosti za premog in jeklo, temveč celotnemu razvoju povezovanja do politične unije, in pri kateri vsi »vemo«, da deklaracijo imenujemo po francoskem zunanjem ministru Robertu Schumanu, napisal pa da jo je Jean Monnet, a v resnici je besedilo v največji meri zasnoval Schumanov drugi sodelavec in pravni svetovalec Paul Reuter,* medtem ko naj bi Monnet vnesel le nekaj drobnih popravkov.
(*Ki, ker ste se gotovo spraševali, seveda ni tisti Paul Julius Freiherr von Reuter, ki je stoletje prej ustanovil tiskovno agencijo Reuters.)
A kot rečeno, za Morrisa in Reuterja vsaj (iz)vemo, če se dovolj potrudimo; za marsikoga drugega pa bodisi ne bomo nikoli vedeli bodisi lahko le ugibamo. Do tega med drugim pogosto pride prav pri pomembnih sodbah, s katerimi (najvišja) sodišča z inovativnimi, drznimi, avtoritativnimi odločitvami in obrazložitvami premikajo pravne mejnike. Kot pričajo izkušnje iz različnih pravnih sistemov s poudarjeno vlogo (vrhovnih) sodišč, je marsikatera slavna sodba kakega sodišča pravzaprav poklon domiselni in prepričljivi argumentaciji, ki jo je sodišču ponudila ena od strani v sporu oziroma odvetniških ekip.
Pred nekaj tedni sem ob šestdesetletnici »rojstva« doktrine neposrednega učinka v pravu EU denimo že pisal o tem, da sodba Sodišča EU v znameniti zadevi Van Gend en Loos zelo tesno sledi argumentaciji pravne službe Komisije. Spomnim se tudi, kako sem uglednega (ali nemara kar najuglednejšega) britanskega odvetnika na področju prava EU nekoč vprašal, koliko je njegovega doprinosa k določenim prelomnim sodbam Evropskega sodišča. »Vse od njih«, je odvrnil. »Ne, ne,« sem hitel pojasnjevati, »saj vem, da ste sodelovali pri vseh, ravno zato sprašujem, ker me zanima, v kolikšni meri ste sami že zagovarjali rešitve, ki jih je nato po vas povzelo Sodišče.« »Saj pravim,« se je nasmehnil, »vse od njih«.
Pa saj ne, da bi sodiščem to zamerili – vse pogosteje se utapljajo pod prevelikimi sodnimi bremeni in v takih trenutkih bi le norec odklonil ponujeno pomoč. To nemara velja tudi za slovensko ustavno sodišče, za katero sem ravno tako že nekajkrat slišal, da je pri kakšni zadevi vsaj na videz bolj kot ne zgolj izbralo, s katero od ponujenih argumentacij se (bolj) strinja. Če so ponujeni argumenti dovolj dobri, je morda že taka vloga avtoritativnega izbiralca dobrodošla, na novo sodno prepoznana doktrina ali temeljno načelo pa priznanje pravne kreativnosti in prepričljivosti odvetnika ali denimo državne uradnice.
Čeprav njihov doprinos ni uradno priznan, imajo tako vsaj tiho zadoščenje. Kar je v vsakem primeru bolje, kot pa da bi se sodišče z njihovim delom nestanovitno poigravalo. Nekaj takega se je v kontekstu prava EU zgodilo Walterju Van Gervenu, nekdanjemu generalnemu pravobranilcu na Sodišču EU, pri razvoju sodne prakse Sodišča EU v zvezi s prepovedjo količinskih omejitev in ukrepov z enakim učinkom pri trgovini med državami članicami EU – poti, če poenostavim, od zadeve Dassonville prek zadeve Cassis de Dijon do zadeve Keck. Podrobnosti tu niti niso pomembne, a v več zadevah prek zadevo Keck je generalni pravobranilec Van Gerven v svojih sklepnih predlogih zagovarjal tezo, da bi moralo Sodišče v določenih primerih omejiti svoj strog pristop k prepovedim državnih ukrepov po formuli Dassonville. Vedno znova pa ga Sodišče v svoji sodbi ni upoštevalo. Končno je v sklepnih predlogih v zadevi Keck obupal in svoje razlogovanje izpeljal v skladu z ustaljeno sodno prakso – Sodišče pa je nato ravno v tej sodbi odstopilo od te ustaljene prakse in sprejelo pristop, ki ga je Van Gerven zagovarjal v zgodnejših zadevah.
Ob »Hanlonovem rezilu«, »Moravčevem paradoksu«, »učinku Streisand« in mnogih drugih eponimskih izrazih bi v besedišče tako morda lahko uvrstili še en nov izraz: če se usoda ali kakšna oseba posebej hudomušno poigra z zavrnitvijo in sprejemanjem vašega dela, potem bi lahko rekli, da je »odigrala van gervena«. Kar pa je morda še vedno bolje od možnosti, da ste resnični avtor kakega pomembnega razvojnega koraka v pravnem redu, a za vašo vlogo za zaveso širša javnost ne bo nikoli izvedela. Kakega oskarja za otipljivo koristne dosežke v takem primeru ne boste prejeli – smo pa veseli, da vas imamo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
