Priznam, niti nisem hotel, da bi kramljala. V skladu z osnovnimi manirami in iskreno mislijo sem ji zgolj zaželel čim več sreče in zdravja v prihajajočem letu, ona pa je ob tem nepričakovano zavzdihnila, me prijela za roko in pogledala v oči: »Toda to ni dovolj, mladi mož!«
»Res je,« sem odvrnil, s tako imenitno gospo se je težko prepirati. »Je pa vendarle nekaj, kajne?«
»To je zgolj status quo,« me je podučila. »Treba je stremeti k izboljšavi stanja. Popraviti stare napake, se izogniti novim. Veste, jaz bom letos sprejela vrsto novoletnih zaobljub, kaj bom v prihodnjem letu počela drugače!«
»Zaobljub? Kaj ni to za vas dokaj neobičajna praksa?«
»Priznam. A kaj, ko stari prijemi ne zaležejo. Treba je biti inovativen in iti v korak s časom. Ta pa je, kot ste opazili že sami, trenutno prednovoletno prazničen.«
Nisem vedel, ali misli resno ali me rahlo vleče za nos – navsezadnje imajo tudi ugledne gospe smisel za humor. Vendarle me je premagala radovednost: »In kakšne so, če smem vprašati, te novoletne zaobljube?«
»Povsem preproste,« mi pokima. »Najprej ta, da se bom naslednje leto bolj cenila. Brez samospoštovanja ne prideš nikamor. Nato ta, da bom bolj držala obljube, ki jih dajem ljudem. Če kdaj že daš besedo, potem je edinole prav, da jo karseda dobro držiš, me razumete?«
Kako lahko držiš nekaj, kar si dal, mi tisti hip sicer ni bilo povsem jasno, drugo že, zato sem za vsak slučaj pokimal.
»Nadalje moram biti tudi bolj nepopustljiva, kadar sama kaj zahtevam. Saj menda nisem kapriciozna, v razumnih mejah pa bi se menda ljudje že lahko svojih obveznosti držali, ne da se mi na koncu izogibajo in ob srečanju odvračajo oči. Končno pa tudi krepko bolj dosledna. Nestanovitnosti in muhavosti bi se « me je pogledala z blagohotnim pogledom.
»Gospa Država…« sem začel, pa me je prekinila.
»Saj se že dolgo poznava, gospod Dober. Menda ni potrebe, da ostaneva pri priimkih – kličite tudi vi mene po imenu, prav?«
»Ne vem, če bo šlo, a bom poskusil. Gospa Pravna, zanimivo vas je poslušati in imate prav, ko stremite k boljšemu jutri, a vendarle mi po spominu kljuje neka stara misel, da novoletne zaobljube same po sebi niso zadosti.«
»Kako, da niso zadosti?« me je pogledala, nekoliko nejevoljno.
»Spomnim se, da sem pred leti bral knjigo o tem, kako doseči resnično preobrazbo, v kateri sta avtorja lepo razložila, da pristop novoletnih zaobljub ne deluje, če obenem ne razmislimo o tem, katere naše nasprotujoče zaveze nam preprečujejo, da bi se jih držali na dolgi rok. Brez tega je usoda povprečne novoletne zaobljube kaj klavrna: iskreno jo izrečemo na Silvestra, se je docela držimo januarja, deloma februarja, sem ter tja še spomnimo marca ter končno docela pozabimo aprila.«
»Vidite, Dober,« je žalostno zavzdihnila, medtem ko je plahnelo tudi njeno zadovoljstvo nad izbiro sogovornika. »To pa se vam zgodi, če v knjigarni prepogosto segate po knjigah s police za samopomoč. Pod roke vam kaj lahko pride tako neuporabno šarlatanstvo.«
»Ne, ni šarlatanstvo,« sem se razvnel, »to je knjiga resnih raziskovalcev z Univerze Harvard! Razvojna psihologija je te reči dokazala z raziskavami. Ni dovolj zgolj reči, da boste bolj samozavestni, nepopustljivi in mož beseda. Morate se vprašati, kakšni so razlogi, zaradi katerih tega niste počeli že do sedaj, in katere so tiste nasprotujoče zaveze, ki vas silijo k temu, da ohranjate status quo, pa čeprav vas ta očitno moti.«
Zaradi njene vidne nejevolje sem se ustavil, predem bi ji povedal, kako se je že ugledni razvojni psiholog, William Perry, h kateremu so ljudje radi hodili po nasvete, ob tem vedno vprašal dvoje – kaj si oseba pred njim zares želi in kaj bo storila, da tega ne bo dosegla. Menda je ni zmotilo, da sem uporabil zvezo mož beseda?
»Razvojna psihologija!« je prhnila. »Le česa se bodo še spomnili? Pravne psihiatrije? Državne terapije?«
»No, Pravna, ni treba tako,« sem tudi sam postal nekoliko zadirčen. »Konec koncev pa – kaj niste maloprej sami dejali, da bi morali iti v korak s časom?«
»V korak s časom?« je kriknila. »Pa vi sploh veste, v kakšnih zoprnih časih smo se znašli?«
Zopet sem ji lahko le nemo prikimal.
»In prosim vas,« je še dodala, »naslavljajte me s priimkom, kot se spodobi, saj vendar nismo barbari.«
»Prav, gospa Država,« sem se kislo nasmehnil. »Pa lep dan.«
»Lep dan, gospod Namen.«
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
