Pravica do svobode zbiranja varuje posameznika pred arbitrarnimi posegi v temeljne vrednote pluralnosti, strpnosti, svobodomiselnosti in širokosrčnosti, ki so ključne za delovanje svobodne demokratične družbe. Sodi med temeljne pravice, ki so povezane z delovanjem sodobne pravne države. Povezana je s pravico do svobode izražanja, saj jo varuje tako, da lahko več ljudi na javnem mestu izraža svoja stališča.
Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah določa v 11. členu, da ima »vsakdo … pravico do svobode zbiranja ...« V drugem odstavku pa določa, da se vanjo lahko poseže »... če je to nujno v demokratični družbi zaradi državne ali javne varnosti, za preprečitev neredov ali zločinov, za zaščito zdravja ali morale ali za zavarovanje pravic in svoboščin drugih ljudi.« Evropsko sodišče za človekove pravice običajno razlaga slednje izjeme restriktivno. Pravico do svobodnega in mirnega zbiranja morajo zagotavljati ne samo državni organi, temveč tudi vsakdo, ki se zbiranja udeležuje. Nekdo, ki na demonstracijah uporablja nasilje, posega v pravico do mirnega zbiranja vseh drugih, ki želijo mirno izražati svoja stališča. Sodna praksa Evropska sodišča je o svobodi zbiranja tako jasna kot le glede malo katere druge pravice.
Evropsko sodišče je v zadevi Platform »Ärzte für das Leben« v Avstrija (10126/82) zapisalo, da »demonstracija lahko vznemiri ali žali ljudi, ki nasprotujejo idejam ali zahtevam, ki jih ta spodbuja. Udeležencem pa mora biti omogočeno, da demonstrirajo brez strahu pred fizičnim nasiljem njihovih nasprotnikov; tak strah bi organizacije ali druge skupine, ki podpirajo splošne ideje ali interese, lahko odvrnil od odkritega izražanja svojega mnenja o zelo spornih vprašanjih, ki zadevajo skupnost. V demokraciji se pravica do protidemonstracij ne more razširiti na oviranje izvrševanja pravice do demonstriranja« (32. odstavek, slovenski prevod v D. Gomien, Kratek vodič po Evropski konvenciji o človekovih pravicah, Ministrstvo za pravosodje, 2009, str. 100).
Pravico do mirnega zbiranja pa je mogoče omejiti le, če obstaja »resnično in predvidljivo tveganje, da pride do nasilja ali spodbujanja k nasilju ali kakšni drugi obliki zavračanja demokratičnih načel« (Stankov and United Macedonian Organization Ilinden v Bolgarija, 29221/95, 29225/95 111. odstavek). Sodišče je v zadevi Oya Ataman v Turčija (št. 74552/01) poudarilo, da »kjer se demonstranti ne poslužujejo nasilja, je pomembno, da državne oblasti pokažejo določeno raven strpnosti napram mirnim zbiranjem tako, da svoboda zbiranja ne izgubi svoje vsebine« (42. odstavek). Država lahko omejuje svobodo zbiranja zaradi varstva javnega reda in državne varnosti (Disk in Kesk v. Turčija, št. 38676/08, 28. odstavek).
Javno zbiranje množice posameznikov sicer lahko povzroči vrsto nevšečnosti v vsakodnevnem javnem življenju, vendar jih morajo državne oblasti dopuščati, dokler ne prestopijo mejo še sprejemljivega posega v javni red, državno varnost ter v pravice in svoboščine drugih ljudi. Državne oblasti lahko zahtevajo predhodno prijavo zbiranja, da zavarujejo javni red in varnost oziroma druge pomembne dobrine. Udeleženci demonstracij pa »morajo spoštovati pravila, ki urejajo (demokratični) proces« (Berladir in drugi v. Rusija, št. 34202/06, 39. odstavek). Pomembno je, da sicer nezakonito zbiranje samo po sebi ne »upravičuje posega v svobodo zbiranja« (Prav tam). V primeru spontanega protesta, državne oblasti ne smejo »prekiniti demonstracije le zaradi odsotnosti predhodnega dovoljenja, če udeleženci ne storijo kakršnokoli nezakonito dejanje« (Prav tam, 43. odstavek). Državne oblasti tako pokažejo določeno mero strpnosti do javnega izražanja in izmenjave mnenj ter stališč.
Res pa je, da države uživajo polje proste presoje, ko uporabljajo načelo sorazmernosti pri tehtanju navzkrižij med pravico do mirnega zbiranja in javnim redom ter državno varnostjo ali katero izmed ostalih izjem iz 2. odstavka 11. člena Evropske konvencije. Pri tem pa morajo upoštevati zgornja temelja načela pri spoštovanju pravice do svobodnega in mirnega zbiranja. Če državne oblasti stvarno neupravičeno prepovejo demonstracije, ker želijo onemogočiti javno kritiko, tako arbitrarno posežejo v svobodo zbiranja in izmenjave mnenj. Če parafraziramo zgodovinsko odločitev Evropskega sodišča v zadevi Handyside v Združeno kraljestvo ((1976) 1 EHRR 737), svoboda zbiranja varuje tudi tista stališča, »ki žalijo, prizadenejo ali vznemirijo državo ali katerikoli del prebivalstva. Takšne so zahteve pluralizma, strpnosti in širokosrčnosti, brez katerih ni "demokratične družbe"« (49. odstavek, slovenski prevod v D. Gomien, str. 87).
Če udeleženci demonstracij posežejo po orožju in nasilju, tudi sami presežejo varstvo pravice do svobode zbiranja, ki je varovana, le dokler zbiranje poteka mirno in ne posega v druge varovane vrednote. Ko izbruhne nasilje zoper soudeležence, državne organe ali varovane objekte, jo lahko državni organi omejijo zaradi zavarovanja javnega reda, državne varnosti ali drugih taksativno naštetih razlogov. Svoboda zbiranja ne varuje zbiranja, ki spodbuja k neenakopravnosti, nestrpnosti ter nasilju. Njeno mirno uresničevanje morajo zagotavljati tako državni organi kot tudi sami udeleženci. Takšne so zahteve demokratične in svobodne družbe.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
