V času vseobsežne gospodarske krize, nas bolj kot stečaji podjetij in množična odpuščanja delavcev, ki so že sama po sebi nevzdržna, zaskrbljuje pomanjkanje ustvarjalnosti in upanja v boljši jutri. Če izpuhti življenjska energija, potem vsakokratni družbi ne morejo pomagati niti novi nakupovalni centri in športni štadioni niti nove avtoceste. Takrat ne ostane nič.
Michigan. Dežela jezer in prelepe narave. Med svojim zadnjim obiskom Združenih držav sem se znašel v osrčju enajste največje ameriške zvezne države. Znano je, da Michigan premore odlične in svetovno uveljavljene univerze, kjer študentom in učiteljem nudijo vse najboljše in več. Hkrati pa sem med tokratnim obiskom spoznal tudi drugo, manj prijetno stran življenja in bivanja v deželi neskončnih možnosti. Ameriška zvezna država, ki je bila tradicionalno in je še vedno odvisna od avtomobilske industrije in njenih podizvajalcev, se je v zadnjih letih soočila z izgubo več deset tisočih delovnih mest. Recesija na globalnem avtomobilskem trgu je tako udarila tudi na lokalno michigansko okolje, v katerem delujejo tri velika ameriška avtomobilska podjetja, Ford, General Motors in Chrysler, saj slednja podjetja prodajo skoraj enkrat manj avtomobilov kot pred desetimi leti. Ford in General Motors pa sta tudi med največjimi podjetji, ki delujejo v metropolitanskem območju Detroita.
Ko se človek pelje po Michiganu, od Detroita do Flinta in naprej do Lansinga, prestolnice te ameriške zvezne države, lahko opazuje zapuščene lokalne ceste, slabo urejene avtoceste, kjer visoka trava skoraj preprečuje pogled na okolico, zapuščene tovarne, kmetije ter majhne trgovine; edino kar morda še spominja na najmogočnejše svetovno gospodarstvo, so najnovejši modeli treh michiganskih velikanov, ki jih vozi večina domačinov.
Lansing. Slabo urejene ceste, skoraj prazni nakupovalni centri, zapuščene in porušene montažne hiše, nejevoljni obrazi ljudi in nešteto restavracij s hitro prehrano. Lansing je v zadnjih petih letih izgubil nekaj tisoč delovnih mest. Posledično se celotne družine preseljujejo v druge ameriške zvezne države. Lansing, nasprotno od pričakovanj, ne daje občutka varnosti, saj ulice le nekaj lučajev stran, od sicer slikovitega poslopja michiganskega vrhovnega sodišča, predstavniškega doma in senata, predstavljajo kuliso za medsebojne spopade lokalnih tolp. Nekoč mesto, kjer so desetletja proizvajali slavni Oldsmobile, danes propada v vseh pomenih besede. Namesto, da bi bilo središče mesta živo in polno, pa tako podnevi kot tudi ponoči sameva. Uradniki, ki so zaposleni v michiganski državni upravi, se v središču gibljejo le toliko, da izstopijo in vstopijo iz avtomobilov. Starši si niti pomisliti ne upajo, da bi svojim otrokom dovolili, da kratko pot do šole prehodijo peš. Še več, novo zgrajeni štirinadstropni stanovanjski blok na glavni aveniji sameva, saj prodajalci zaman prepričujejo potencialne kupce, da gre za varno in zaupanja vredno sosesko. Mesto je izgubilo tisto ustvarjalno energijo, ki je spodbujala njegovo rast v zadnjem stoletju. V zadnjih letih je izgubilo skoraj petnajst tisoč prebivalcev.
Eno od svetlih točk najdete v sosednjem East Lansingu, kjer domuje ena največjih ameriških javnih univerz. Nekaj kilometrov izven univerzitetnega kampusa, ki je nekakšna oaza sredi dekadentnega okolja, pa poteka darwinski boj za vsakodnevno preživetje. Vse več je znamenj, da obstajata dva svetova: tisti, v katerem si lahko privoščijo vse, in tisti, ki ga lahko opazimo na neskončnih avenijah z zapuščenimi trgovinami in restavracijami s hitro prehrano, kjer prosjačijo brezdomci, kot tudi običajni ljudje. Tisti, ki jim je bilo življenje bolj naklonjeno, živijo v soseskah na robu univerzitetnega kampusa v Lansingu. Javni transport skorajda ne obstaja, če pa že je, ga lahko uporabljate le na lastno odgovornost. Vse spominja na nekakšna vzporedna svetova, ki se vsakodnevno medsebojno prepletata in bojujeta.
Tudi v zibelki demokracije in varstva človekovih pravic tako lahko najdemo posledice slabih poslovnih in državniških odločitev, domnevne korupcije in kraje javnih sredstev, ki razžirajo zdrave dele zaenkrat še zdrave družbe. Zakaj je prišlo do takšne dekadence v nekoč simbolnem centru ameriškega gospodarstva? Globalizacija daje samo delni odgovor, njegov drugi del pa je potrebno iskati v lokalnem okolju, ki je sprejemalo neustrezne kratkoročne odločitve, ki jih prebivalci drago plačujejo.
Primerljive vzporednice lahko potegnemo tudi v slovenskem javnem prostoru. Dialektika med kratkoročnimi zasebnimi in dolgoročnimi rešitvami v javno korist je na njenem vrhuncu. Naslednje leto se bo pokazalo, če je komu v slovenski družbi mar za javno dobrobit, ali vsakdo želi zadovoljevati le parcialne zasebne interese. Dekadenca je pred vrati. Tudi pri nas.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
