Pa vendarle bi tak pristop koristil malo ali pa celo nič. Biti plat zvona, samega sebe opisovati kot banano republiko, četudi je ta opis vse bolj verodostojen, ne služi ničemur, razen pregovornemu jamranju, ki pa je zgolj odraz vsestranske šibkosti. Najprej pa lastne. Potreben je drugačen pristop. Kar živimo, je čas (s)treznitve, ki nam nalaga trenutke za premislek.
Za premislek o tem, kaj se nam je pravzaprav zgodilo, razen če me občutek vara, da so ključne ustavne institucije te države bolj v povojih, bolj pod-institucionalizirane, nekako bolj papirnate kot pred dvajsetimi leti, ko so šele nastale. K temu zaključku me nehote, in zgolj primeroma, sili dogajanje, ki ga imamo priložnost spremljati v teh dneh.
Pri tem prednjači državni zbor, iz katerega prihajajo naravnost neverjetne zgodbe, če jih merimo z vidika standardov zahodne demokracije, katere del smo želeli postati tudi sami. V državnem zboru, tako slišimo, poslanci deponirajo svoje podpise, ki se jih nato po potrebi fotokopira ali skenira za sprožanje teh ali onih postopkov. To naj ne bi bilo nič neobičajnega, še več, kot smo bili podučeni, bi odprava tovrstne prakse menda pod vprašaj postavila veliko večino doslej sprejete zakonodaje.
Obenem strokovne službe državnega zbora in ministrstva za notranje zadeve mimogrede »izgubijo« več sto podpisov, ki so namenjeni sprožitvi ustavnega instituta zakonodajnega referenduma. Krivda za to se pripiše neznanemu storilcu, ki bo tudi fasal kazensko ovadbo. In ko smo že pri podpisih, spet tistih od poslancev, se nekateri med njimi podpisujejo na tako različne načine, da morajo, kot poročajo mediji, predsedniku državnega zbora s celimi dopisi pojasnjevati, da gre zares za njihov podpis.
Na drugi, sodni strani smo bili v zadnjih dneh priča enako ali še bolj zanimivemu dogajanju. Potem ko je obramba obtoženih v enem najodmevnejših kazenskih primerov, s širokimi mednarodnimi dimenzijami, od samega začetka zahtevala izločitev domnevno nedovoljenih dokazov, jih je sodnik uslišal tik pred tem, ko naj bi izrekel sodbo.
Medtem se je zvrstilo več deset obravnav, ki so trajale več mesecev, obtoženi so bili skorajda dve leti v priporu, stroški postopka pa so bili zgolj zaradi posebnega varovanja obtoženih, domnevam, že doslej ogromni. Da o odškodninah, ki jih bo morala plačati slovenska država, če se izkaže, da je bil pripor neupravičen, niti ne govorimo. Težko je razumeti, vsaj s strani zunanjih opazovalcev, kako je mogoče, da je odločitev o izločitvi dokazov – pa če je upravičena ali ne – dozorela šele sedaj, potem ko se je proces na njihovi osnovi odvijal že mesece in mesece na škodo vseh strani: obtoženih in države.
Kaj je torej šlo in še gre narobe, da smo vse bolj priča zgoraj opisanim – poudarjam z vidika standardov urejene, zahodnoevropske države – odklonskim ravnanjem? Nekaj smo prav gotovo naredili narobe. Zdi se, da je bilo nekaj v temeljnem zamujenega ali pa celo zgrešenega z vsestranskega vidika socializacije v duhu institucionalne elitnosti na eni ali pa celo več generacijah institucionalnih akterjev.
V to me prepričuje dejstvo, kako nekritično (ali pa zelo malo kritično) so taka ravnanja pospremljena v ožji strokovni in širši (medijski) javnosti. Včasih se zdi, kot da so nekaj samoumevnega, pravzaprav normalnega. Pa, v to sem prepričan, zato tudi je pred vami ta kolumna, zagotovo niso.
Prepričan sem, da so omenjeni anekdotični dokazi, lahko bi jih nanizal še več, nedvomen odklon od sistema, ki smo si ga izbrali in v ustavo zapisali leta 1991. Nikakor torej niso nekaj normalnega. Nisem pa prepričan, da bo to prav kmalu splošno pripoznano, še manj pa spremenjeno.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
