Ko nekdo, ki je nekaj življenjskega obdobja posvetil vprašanjem o globljem bistvu prava, stopi na takšno pot, mu gotovo najprej pride na misel, da bi odgovore poiskal pri kom, ki je takšno dilemo razpiral z določenim osebnim uvidom in tako na tej miselni poti gotovo ne bo mogel iti mimo Avguština
Če torej govorim o skušnjavi, lahko skupaj z njim pritrdim, da nas skušnjava v bistvu vodi do tega, da odkrivamo svoj karakter in nato k nujnemu zaključku, da izkažemo svojo moč prav z odgovorom na te skušnjave. In če je iskanje odgovora na skušnjavo, podobno ozdravljenju, katerega dosežemo z lastnim naporom, je tudi nujen sklep, da bo pot ozdravljenja naše družbe precej trnova.
Če sem bolj konkreten … Kot kazenski sodnik, sem bolj, kot ostali posamezniki neke družbe, soočen z kršitvami prava, ki so v veliki ali celo pretežni meri tudi kršitve morale. Pri dejanjih, ki jih uvršamo kot zla sama po sebi (mala in se), niti ni prave dileme o tem, ali je mogoče v njih prepoznati moralne kršitve. Občasno seveda pride do diskrepance, a pretežno je tako. Kroga morale in prava se tukaj skorajda prekrivata, čeprav še vedno vsak zase ostajata na svoji ravni.
Drugače je pri tako imenovanih dejanjih, katerih zlo je prepoznano na formalen način, brez nujnega moralnega odziva, torej pri dejanjih, ki jih označujemo z »mala prohibita«. Tukaj je vez med moralo in pravom bistveno manjša ali celo popolnoma potisnjena v ozadje. Če uporabim tezo dr. Aleša Novaka o splošni moralni dolžnosti, da se spoštuje pravo, je v tem primeru z dejanjem posameznika povezana »zgolj« kršitev slednje.
Storilci klasičnih tatvin v sodobnem času tako najpogosteje kot razlog, da so podlegli skušnjavi in posegli po tuji lastnini, povedo, da so potrebovali denar za droge in, da so delovali pod njenim vplivom. Če na to pogledamo onkraj običajnega zgražanja, je torej razlog v podleganju skušnjavi, izključitev njihove lastne volje in/ali razuma. Če gremo še dlje, zaradi kemičnih procesov, povzročenih z drogo, verjetno niti ni mogoče govoriti o skušnjavi kot moralni refleksiji o dilemah glede moralnih pravil. Vsi, ki prihajamo v stik z osebami, ki so s temi zadevami zasvojene, vemo, da dokler ne pride do »prebuditve« človeka v zasvojencu in lastne volje, da spremeni svojo odvisnost, nobena zunanja prisila ne more ponovno vzpostaviti v njemu Človeka, tudi kot moralnega bitja. In pot k ozdravitvi je izredno težka.
A če tukaj lahko stvari pripišemo kemiji, je stvar pri tistih, ki tega izgovora ne morejo ponuditi bistveno težja. Zakaj torej nekateri, katerih razumnosti ne moremo postavljati pod vprašaj, podležejo skušnjavi?
Naj spet posežem po mislih dr. Aleša Novaka:
»… Vsaka razlaga moralnega odnosa posameznika do prava mora upoštevati tudi to razsežnost (minimalne vrednostne podstati politične skupnosti op. avt.). Hkrati pa zadržanje pripravljenosti, da pravo spoštujemo, ne sme nastopiti samodejno. Država oziroma politična skupnost mora takšno pripravljenost v posamezniku vzbuditi sama. Razmerje posameznika do prava je v tem pogledu vsekakor dvostransko. Če bo posameznik prepričan, da živi v pretežno pravični družbi, ki po svojih močeh stremi za skupnim dobrim, bo strogost njegove moralne presoje prava upravičeno manjša. Ko bo presojal moralno upravičenost pravnih dolžnosti, bo v vsakem primeru upošteval posledice te pravne dolžnosti zase in za druge naslovljence ter posledice nespoštovanja pravne dolžnosti ... Pripravljenost, da spoštujemo pravo, je »izraz zaupanja, ki ni ne samoumevno, ne večno.«(*1)
Če torej na osnovi teh misli razmišljam ali sprejemamo današnjo družbo kot pravično in takšno, ki »po svojih močeh stremi za skupnim dobrim« je najmanj kar lahko rečem, da o tem obstaja precejšen dvom. Ker pravo, tako kot ugotavlja Novak, nudi tudi minimalno vrednostno podstat (ali če dodam še Habermasovo misel, da pravo nadomešča slabotno postkonvencionalno moralo), lahko potegnem tudi sklep, da je večja podvrženost k skušnjavi rezultat tega dvoma. Nespoštovanje prava pa samo nujna posledica.
Ker te dileme ne moremo več rešiti na ravni pravnega, jo moramo reševati na ravni moralnega. Te moči pa danes več ne premoremo prav iz zgornjega razloga. Tako se mi zdi, da obstaja nekakšno splošno zadovoljstvo, ko se sprejema novice o »grešnosti« tistih, ki so bodisi varuhi moralne ali pravne »postave«. Ob skušnjavah, ki smo jim vsakodnevno izpostavljeni, tudi zaradi tega, ker družba ne omogoča več pričakovanega blagostanja (vprašanja, koliko je takšno blagostanje tudi upravičeno, si tukaj zanalašč ne postavljam), te novice dajejo neke vrste odvezo za greh. Zakaj bi se mu upiral, če se še pozvani za to, ne znajo upreti?
Če kdo v tem vidi začarani krog, ima seveda prav.
Bil bi neverjetno srečen, če bi vedel kako iz njega. A žal, vem samo to, kako bomo v njem ostali; če bomo iskali rešitev v nekem Vodji ali v tujini. Kot že tolikokrat, smo spet prepuščeni sami sebi, da se, kot omenjeni zasvojenci »prebudimo«.
(*1) Aleš Novak: Narava in meje zavezujoče moči prava, doktorska disertacija, Pravna fakulteta Ljubljana 2003, str. 404- 405
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
